Jedro

Določbo 4. člena ZDen je v obravnavanem primeru treba razumeti tako, da v kolikor je bil objekt porušen s strani državnega organa, je porušenje objekta, ki ni temeljilo na izkazanem pravnem naslovu in zanj ni bilo soglasja s strani lastnika, šteti za ukrep državnega organa brez pravnega naslova, torej prisilen ukrep, v kolikor je bilo to storjeno z namenom, da bi se prazno zemljišče uporabilo za gradnjo v korist splošnega ljudskega premoženja, državnega oziroma družbenega ali zadružne lastnine, kot določa 2. odstavek 8. člena ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 30. 3. 2006 se v 2. točki izreka odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v tem obsegu v nov postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 66.000,00 SIT v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbo tožnikov pritožbi deloma ugodila in 8. točko izreka odločbe Upravne enote A. št. ... z dne 29. 12. 2005 odpravila in v tem delu zadevo vrnila prvostopnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (1. točka izreka); pritožbo zoper 4. točko izreka prvostopne odločbe pa zavrnila (2. točka izreka). Prvostopni organ je s citirano odločbo odločil, da se z njo nadomesti odločba Upravne enote A. št. ... z dne 13. 12. 2005 (1. točka izreka); da je Slovenska odškodninska družba dolžna izročiti v korist denacionalizacijskih upravičencev pok. A.A. obveznice v višini 10.824,00 DEM, B.B. v višini 3.608,00 DEM, C.C. v višini 3.608,00 DEM in D.D.v višini 3.608,00 DEM (2. točka izreka); da se obveznice izročijo kot odškodnina za podržavljena zemljišča parc. št. ... - vrt v izmeri 275 m2, parc. št. ... - vrt v izmeri 111 m2, del parc. št. ... v izmeri 422 m2, vse vpisane v vl. št. ... k.o. A. (3. točka izreka); zahtevek za denacionalizacijo objekta, stoječega na parc. št. ..., k.o. A., ki v naravi ne obstoji, je zavrnil (4. točka izreka); določil skrbnike za poseben primer (5. točka izreka); določil, da mora SOD izročiti obveznice skrbnikom na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju (6. točka izreka); da je s to odločbo v celoti odločeno o zahtevah za denacionalizacijo (7. točka izreka); da stroški postopka niso bili zaznamovani (8. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka in je iz tega razloga v tem delu odločitev prvostopnega organa odpravila. Neutemeljene pa so navedbe, ki se nanašajo na zavrnitev zahteve za porušen objekt, ki je stal na parc. št. ... k.o. A.. Namreč dokazna sredstva (fotografija iz leta 1949, zaslišanje prič, izjava E.E., kopija katastrskega stanja,...), na katera se v pritožbi sklicujejo tožniki, ne dopuščajo dvoma o obstoju "malega objekta", kot ga imenujejo, vendar pa ne dokazujejo njegovega podržavljenja oziroma njegovega odvzema denacionalizacijskim upravičencem z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova (4. člen Zakona o denacionalizaciji - v nadaljevanju: ZDen) oziroma posega državnega organa v njihovo lastništvo, ki bi bil prisilnega značaja. Tudi ne predstavljajo aktov, niti ne izkazujejo dejanj posameznikov, s katerimi bi bil pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa (5. odstavek 8. člena ZDen) objekt odvzet iz premoženja upravičencev. Sklicevanje na dejstvo rušenja objekta za potrebe predvidene stanovanjske gradnje (za potrebe JLA) in dejstvo izdaje nacionalizacijske odločbe v času, ko objekta že zdavnaj ni bilo več, torej v nacionalizacijski odločbi tudi ni mogel biti zajet, ni mogoče šteti in razumeti kot ukrep državnega organa brez pravnega naslova. Tožena stranka pa tudi ugotavlja, da se v spisu nahajajo dokumenti, pridobljeni iz Zgodovinskega arhiva A., iz katerih je razvidna predvidena gradnja stanovanjskega bloka na delu, kjer naj bi stal " mali objekt", iz obrazložitve predložene odločbe gradbenega dovoljenja z dne 7. 1. 1953, pa med drugim izhaja, da so bili odnosi z mejaši oziroma zemljiškoknjižnimi lastniki stavbišča, kjer naj bi objekt stal, sporazumno urejeni z MLO A.. Dokazno breme v denacionalizacijskem postopku je na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, ki pa jim tudi po presoji tožene stranke ni uspelo dokazati, da bi bil zahtevani porušeni objekt dejansko podržavljen, tega dejstva zgolj na podlagi nedvomnega obstoja tega objekta in njegovega porušenja ni šteti za dokazanega. V zvezi s postopkovnimi kršitvami prvostopnega organa, ki pa na vsebinsko odločitev v obravnavani zadevi niso vplivala, pa navaja, da je upravni organ s tem, ko ni počakal na potek 15-dnevnega roka, ki ga opredeljuje določba 65. člena ZDen, deloma kršil načelo zaslišanja stranke, ker ni počakal na iztek roka, vendar je navedeno napako saniral z izdajo nadomestne odločbe, ki je predmet izpodbijanja pri toženi stranki.

Tožniki v tožbi navajajo, da so v pritožbi trdili, da so podali pravočasne pripombe na dopolnitev poročila, ki pa zaradi nepravilnega postopanja prvostopnega organa na komisiji za denacionalizacijo niso bile obravnavane. O njih je prvostopni organ odločil sam in s tem bistveno kršil postopek - odvzem pravice do sodelovanja v postopku. Že iz tega razloga je bila pritožba utemeljena ter odločitev v 4. točki izreka odločbe prvostopnega organa nezakonita. Do navedenih pritožbenih trditev se tožena stranka ni opredelila in nanje ni odgovorila in je s tem tudi sama ravnala v nasprotju z določili postopka, tožeči stranki pa odvzela pravico do pritožbe. Tožniki se ne strinjajo z odločitvijo tožene stranke glede zavrnitve zahteve za denacionalizacijo objekta na parc. št. ... k.o. A.. Netočne in protispisne so ugotovitve in zaključki, ki se nanašajo na sporni objekt in v nasprotju s stališči Upravnega sodišča RS in tožene stranke v odločbi št. ... z dne 12. 9. 2005. V obeh odločbah je namreč jasno navedeno, da je pravna podlaga za denacionalizacijo v celoti (tedaj tudi za objekt na parc. št. ... k.o. A.) izkazana. Zakaj je tožena stranka spremenila svoje stališče iz leta 2005, v izpodbijani odločbi ni pojasnjeno. Ni sporno, da je objekt obstajal. To ugotavlja tudi prvostopni organ. V postopku pa je bilo tudi večkrat povedano, da je bil objekt podržavljen (seveda brez kakršnekoli odločbe) takoj ob začetku gradnje blokov tedanje JLA. Prejšnjim lastnikom je bil dejansko odvzet že v času med leti 1955 - začetek gradnje blokov JLA, in 1957 - konec gradnje blokov. Jasno je, da ne more biti vrisan v naznanilnem listu iz leta 1959, naveden v odločbi o podržavljenju istega leta ali celo v lustrumu iz leta 1962. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da so bile vse nepremičnine prejšnjim lastnikom odvzete iz posesti že pred letom 1956, zadeve pa so se z odločbo urejale kasneje in za nazaj. Ob izdaji odločbe o podržavljenju, je bil odvzeti objekt že nekaj let porušen. Ob podržavljenju je torej obstajalo le še zemljišče, ki ga ni bilo mogoče podreti ali kako drugače uničiti, zato se je tudi odločba o podržavljenju lahko nanašala le nanje. To pa seveda ne pomeni, da prejšnjim lastnikom objekt ni bil odvzet. Zaradi gradnje blokov JLA je bil podrt. Prejšnji lastniki ga sami niso nikoli podrli, ampak so to storili tisti, ki so odvzeli zemljišča, ki so jih potrebovali za gradnjo blokov tedanje JLA. Če objekt ne bi obstajal, tudi v mapni kopiji starega stanja ne bi mogel biti vrisan, pa je bil. V postopku so bile predložene fotografije objekta, potrdile pa so to tudi priče (npr. F.F. in G.G. na zaslišanju z dne 13. 3. 2001), predlagano pa je bilo tudi zaslišanje priče E.E. na obravnavi dne 19. 4. 2002, ki ne bi le potrdil, da je objekt stal, ampak bi povedal tudi, kdo ga je uporabljal in kdo ter zakaj ga je porušil. Vendar prvostopni organ tega dokaza ni izvedel, v izpodbijani odločbi pa ni pojasnjeno, zakaj ga ne bi bilo potrebno izvesti, iz v upravni spis vloženih fotografij iz leta 1994 in izjave z dne 26. 9. 2001 jasno izhaja, da so objekt uporabljali H.H., da je bil izpraznjen in zaradi gradnje vojaških blokov porušen. Brez dvoma je torej, da so državni organi s svojimi ukrepi "mali objekt" odvzeli iz posesti lastnikom, zemljišče, na katerem je stal, pa namenili za gradnjo prve faze blokov nekdanje JLA, leta 1956 ali 1957 - podatek je razviden iz vzidanih letnic, kar bi se z ogledom, ki je bil že nekajkrat predlagan, pa neizveden, zlahka ugotovilo. Odvzem iz posesti brez pravne podlage in nato porušenje objektov, zaradi gradnje blokov nekdanje JLA, pa brez dvoma predstavlja pravni temelj za denacionalizacijo (4. člen ZDen). Sicer pa je že Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju: ZNNZGZ) podržavil vsa gradbena zemljišča (tedaj tudi zemljišče na katerem je stal mali objekt in seveda z njim vred). Prehod v družbeno lastnino je bil izveden že z izdajo samega zakona, zato morebitne kasnejše odločbe niso pravno odločilne. To je jasno razvidno tudi iz kasnejših odločb Ustavnega sodišča. V času, ko je bil mali objekt zaradi gradnje blokov JLA porušen, je bil skupaj z zemljiščem že nacionaliziran. Prav iz tega razloga so se lastniki sosednjih zemljišč, tedaj zemljišč, ki so mejila na nepremičnino parc. št. ... k.o. A., na kateri je stal mali objekt, pogajali z MLO A., ne pa s prejšnjimi lastniki. Dokazna ocena tožene stranke ni razumna in ne logična oziroma izpodbijana odločba dokazne ocene ne vsebuje. Vse dejanske ugotovitve organov lahko peljejo le do edinega razumnega in logičnega sklepa, da je bil z ukrepi tedanje oblasti tudi mali objekt odvzet prejšnjim lastnikom. Predlaga odpravo 2. točke izreka odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Stranka z interesom v tem postopku SOD na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali obstaja pravna podlaga za denacionalizacijo tudi za "mali objekt", ki je stal na parc. št. ... k.o. A..

Tožena stranka se je postavila na stališče, da izvedeni dokazi (fotografija iz leta 1949, zaslišanje prič, izjava E.E., kopije katastrskega načrta,...) ne puščajo dvoma o obstoju malega objekta na parc. št. ..., vendar pa, da vlagatelji niso dokazali njegovega podržavljenja oziroma odvzema denacionalizacijskim upravičencem z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova (4. člen ZDen) oziroma posega državnega organa v njegovo lastništvo, ki bi bil prisilnega značaja. Nadalje tožena stranka meni, da dejstva rušenja objekta za potrebe predvidene stanovanjske gradnje (za potrebe JLA) in dejstva izdaje nacionalizacijske odločbe v času, ko objekta že zdavnaj ni bilo več, ni mogoče šteti in razumeti kot ukrep državnega organa brez pravnega naslova. Tožena stranka se je torej postavila na stališče, da navedena dejstva niso relevantna za uporabo določbe 4. člena ZDen, pri čemer se opre na gradbeno dovoljenje z dne 7. 1. 1953, iz katerega izhaja, da so bili odnosi z mejaši odnosno zemljiškoknjižnimi lastniki stavbišča, kjer naj bi objekt, stal sporazumno urejeni z MLO A..

Po mnenju sodišča pa je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in posledično napačno ocenila ugotovljeno dejansko stanje in relevantna dejstva. Namreč določbo 4. člena ZDen je v obravnavanem primeru treba razumeti tako, da v kolikor je bil objekt porušen s strani državnega organa, je porušenje objekta, ki ni temeljilo na izkazanem pravnem naslovu in zanj ni bilo soglasja s strani lastnika, šteti za ukrep državnega organa brez pravnega naslova, torej prisilen ukrep, v kolikor je bilo to storjeno z namenom, da bi se prazno zemljišče uporabilo za gradnjo v korist splošnega ljudskega premoženja, državnega oziroma družbenega ali zadružne lastnine, kot določa 2. odstavek 8. člena ZDen. Pri tem pa je potrebno razumeti kot državni organ vse organe iz 4. odstavka 8. člena ZDen, pa tudi posameznike, ki so delovali pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa - 5. odstavek 8. člena ZDen. Nadaljnja materialna predpostavka določbe 4. člena ZDen je, da je moralo biti premoženje podržavljeno neodplačno, torej da je bil poseg v lastninsko pravico denacionalizacijskih upravičencev storjen brez odmene na drugi strani. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj tožena stranka upošteva stališče sodišča in razišče dejansko stanje v obsegu, ki je potrebno za pravilno uporabo določbe 4. člena ZDen, kot jo je sodišče obrazložilo. Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke in dosedanjemu postopku, da predloženi dokazi kažejo na obstoj objekta, potrebno pa bo še raziskati, kdo in s kakšnim namenom ga je porušil, ali je za to dejanje obstajalo soglasje lastnikov in ali so dobili denacionalizacijski upravičenci za ta poseg odškodnino. Glede zadnje navedenih dejstev sodišče še opozarja, da se tožena stranka v tej smeri ne bo mogla sklicevati na gradbeno dovoljenje z dne 7. 1. 1953, ki ga je v izpodbijani odločbi napačno presodila kot dokaz, da so denacionalizacijski upravičenci sporna razmerja sporazumno uredili z MLO A. (torej, da naj bi pri lastnikih zemljišča obstajalo soglasje), saj se to ne nanaša na gradnjo na prizadeti parc. št. ... k.o. A. in je zato sporno, ali se nanaša na denacionalizacijske upravičence iz te zadeve. Tožniki glede na navedeno utemeljeno ugovarjajo nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju, zato bo v ponovnem postopku potrebno izvesti dokaze, ki jih tožniki za dokazovanje spornih dejstev predlagajo. Tožniki v tožbi ugovarjajo tudi kršitvam določb postopka in sicer, ker naj bi podali na poročilo pripombe, ki na komisiji za denacionalizacijo niso bile obravnavane. Vendar se sodišče, ker vrača zadevo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo potrebno ugotovljeno dejansko stanje z izvedbo dokazov, ki so jih tožniki v pripombah navedli, dopolniti, glede na stališče sodišča, v obrazložitvi vanje ne spušča, ker bodo v ponovnem postopku reševanja zadeve sanirane.

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke v izpodbijani 2. točki izreka nezakonita. Sodišče jo je zato v tem delu na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v tem obsegu v ponovni postopek.

Sodišče je ugodilo predlogu tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, saj je tožeča stranka s tožbo, s katero je predlagala odpravo odločbe tožene stranke, uspela. Sodišče je stroške tožeče stranke, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka, odmerilo na 66.000,00 SIT. Presodilo je, da so bili potrebni stroški (155. člen ZPP) za ta upravni spor, glede na določbo Odvetniške tarife, stroški za sestavo tožbe v višini 500 točk (točka b 1. odstavka tarifna št. 30) vrednost, ki jo sodišče odmeri v upravnem sporu, ko presoja zakonitost upravnega akta, kar pomeni, da gre za spor neocenljive vrednosti, ter 20 % DDV. Tožeča stranka je predlagala tudi povrnitev stroškov za plačilo stroškov na podlagi tožbe z dne 27. 9. 2004, do katerih pa v tem upravnem sporu ni upravičena, saj sodišče odmerja stroške le za zadevo, ki jo obravnava.