Jedro

Huda duševna bolezen pomeni bistveno zmanjšano prištevnost in omejeno poslovno sposobnost, ki se kaže v okrnjeni sposobnosti razumevanja in obvladovanja. Kadar gre za dvom o razsodnosti pri izjavljeni volji zaradi morebitnega obstoja duševnih motenj, mora sodišče to razčistiti s strokovnim mnenjem psihiatra, saj ne more sprejemati laičnih ocen o duševnem stanju stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga dne 6. 9. 2005 sklenila tožena stranka in tožnik in njegova odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2005 nična, ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ga je tožena stranka dolžna z dne 20. 10. 2005 prijaviti nazaj v zavarovanje, mu od tedaj dalje izplačati nadomestilo plače in priznati druge pripadajoče pravice iz delovnega razmerja ter ga poklicati na delo, vse v roku osem dni pod izvršbo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 567,38 EUR, v roku 15-ih dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer vse na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, ker iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik ima poslovno sposobnost, ker mu le-ta ni bila odvzeta, niti ni bil začet postopek za odvzem poslovne sposobnosti, v nadaljevanju pa razloguje, da tožnik nima poslovne sposobnosti. Nadalje razloguje, da bi tožnik moral razumeti kakšne pravne posledice bo povzročila njegova izjava in izpeljuje zaključek, da tožnik ni vedel, kakšne pravne posledice mu bo povzročila njegova odpoved delovnega razmerja, zaradi česar naj ne bi imel sposobnosti razsojanja. Takšno razlogovanje pa je v izrecnem nasprotju tako z izjavo samega tožnika, kot tudi z ugotovitvami izvedenke psihiatrične stroke. Tožnik je izpovedal, da je želel, da mu delovno razmerje preneha pri toženi stranki in da je vedel, kakšen pomen imajo njegove zahteve po prenehanju delovnega razmerja in ga v odločitev nihče ni silil. Iz izvedeniškega mnenja pa izhaja, da je tožnik razumel pomen odpovedi delovnega razmerja, zato je razlogovanje sodišča v izpodbijani sodbi v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Tožnik je bil v času, ko je podal odpoved delovnega razmerja, in ko je sklenil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, tako krajevno kot tudi časovno orientiran. Nobenega dvoma tudi ni, da je tožnik v celoti razumel pomen svojih dejanj in jih tudi želel storiti. Dejstvo je, da niti ob sklepanju sedaj spornih dokumentov, niti kasneje, za tožnika ni bil sprožen noben postopek za odvzem poslovne sposobnosti in docela nerazumljivo je, da se na eni strani zatrjuje, da tožnik ni sposoben sprejemati življenjskih odločitev, zaradi česar naj bi bila njegova dejanja nična, nobena od pristojnih strokovnih služb, niti izvedenka psihiatrične stroke, niti tožnikovi sorodniki, niti njegovi zdravniki, pa niso niti začeli postopka za odvzem njegove poslovne sposobnosti. Tako ni nobenega dvoma, da je tožnik popolnoma poslovno sposoben, saj mu poslovna sposobnost nikoli ni bila odvzeta ali omejena. Meni, da je bil tožnik v času sklepanja spornih dokumentov poslovno sposoben in da je imel tudi sposobnost razsojanja. Tožena stranka ima organizirane redne zdravniške preglede za svoje zaposlene, pa glede njegovega mentalnega zdravja nikoli ni bilo nobenih posebnosti. Iz navedenega jasno izhaja, da ne obstoji nobena medicinska dokumentacija, na podlagi katere bi izvedenka psihiatrične stroke sploh lahko ugotovila, kakšno je bilo psihično stanje tožnika na dan 13. 5. 2005 in na dan 6. 9. 2005, kljub navedenemu pa izvedenka trdi, da je bil navedena dneva tožnik nesposoben realno oceniti posledici svojega dejanja. Izvedenka tako ne trdi, da tožnik ni vedel, kaj počne, niti ne trdi, da tožnikove želje niso bile pristne, trdi le, da tožnik ni znal oceniti posledic svojega (želenega) ravnanja. Stališče izvedenke, da tožnik ni znal oceniti posledic svojega ravnanja, ni pravilno. Dejstvo je, da izvedenka sama ugotavlja v svojem izvedeniškem mnenju in zaslišana na glavni obravnavi, da je tožnik razumel pomen odpovedi delovnega razmerja. Če je temu tako, potem njegova odpoved ne more biti nična, ob nespornem dejstvu, da tožnika nihče ni silil v odpoved delovnega razmerja. Sicer pa je nastala situacija za toženo stranko absurdna. Tako iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik prostovoljno podal odpoved delovnega razmerja, da je to hotel storiti, da se je zavedal in razumel pomen odpovedi delovnega razmerja, kljub temu pa sodišče ugotavlja, da je njegova odpoved nična. Tožena stranka ni imela nobenega razloga, da odpovedi tožnika ne bi sprejela, saj je le-ta deloval zelo suvereno, nikoli ni imel nobenih zdravstvenih težav, tožena stranka pa ne more delavca, ki odpove delovno razmerje, poslati na psihiatrični pregled, kjer naj bi se ugotovilo, ali delavec lahko odpove delovno razmerje. Absurdnost nastale situacije je tudi v tem, da iz izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrične stroke jasno izhaja, da je tožnik izvedenki povedal, da se na delo k toženi stranki sploh ne bo, niti se ne želi vrniti. Tožnik ima poslovno sposobnost, le-ta mu v času podajanja odpovedi delovnega razmerja ni bila odvzeta, zaradi česar je lahko veljavno sklepal vse pravne posle in veljavno podal tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Razlogovanje sodišča, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala poslovno nesposobna oseba, tako ni pravilno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in tako v zvezi z izvedenim postopkom, kot izdano sodbo, ni storilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je moralo paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere je opozorila pritožba. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno utemeljenih razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve sodbe, na preostale pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu vodje šibki tok in dne 13. 5. 2005 prinesel vodji razvoja kadrov A.K. odpoved delovnega razmerja (priloga B2). Dne 5. 9. 2005 pa je tožnik ponovno prišel k njemu in mu predlagal skrajšanje odpovednega roka in sklenitev sporazuma. Vodja razvoja kadrov ni imel pomislekov, da bi bilo s tožnikovo sposobnostjo razsojanja karkoli narobe, saj je k njemu prišel suveren, videlo se je, da o zadevi razmišlja, časovno in krajevno je bil orientiran. Dne 6. 9. 2005 sta stranki podpisali sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi (priloga A1), iz katerega izhaja, da sta stranki sporazumni, da se na željo delavca in na podlagi njegove pisne odpovedi z dne 13. 5. 2005 in dogovora na sestanku dne 5. 9. 2005 razveljavi osnovna pogodba o zaposlitvi delavca in vsi kasnejši aneksi. Razveljavitev pogodbe se izvede z dne 19. 10. 2005, kar je tudi zadnji dan dela delavca pri delodajalcu. Delodajalec je delavca tudi poučil, da zaradi načina prekinitve delovnega razmerja po tem sporazumu ni upravičen do pravic iz naslova brezposelnosti oziroma nadomestila pri Zavodu za zaposlovanje (4. točka sporazuma). Tožnikova sodelavca, zaslišana kot priče, sta izpovedala, da je tožnik svoje dela opravljal dobro in da so se po njegovi ločitvi (v letu 2002) začele težave. Oba sta opisala tožnikove nenavadne odločitve, da proda stanovanje, kupi brunarico, jo postavi na nezazidljivem zemljišču, ipd.. Opisala pa sta tudi njegovo obnašanje na delovnem mestu v zvezi s poslušanjem Radia Krka oziroma razbitjem radijskega aparata. V dokaznem postopku je na poziv sodišča Center za socialno delo Novo mesto tožniku postavil skrbnico za poseben primer, ki je odobrila vsa dejanja tožnika oziroma njegove pooblaščenke.

V zvezi s psihičnim stanjem tožnika je sodišče v dokaznem postopku postavilo izvedenko psihiatrične stroke V.Š., ki je v psihiatričnem mnenju ugotovila, da je bil tožnik v bolnišnico sprejet prvič marca 2006, ko je prišel v spremstvu kriminalista, ker je grozil z umorom okrajnega sodnika. Povedal je, da mu podtikajo dokumente in ga ogrožajo že nekaj let ter nanj vplivajo preko medijev, največkrat ponoči, ko spi. Takrat ga tudi omamljajo s psihotropnimi drogami, sam pa je dosegel najvišjo stopnjo razvoja, tako, da lahko integrira medijska poročila v svoji glavi. Njegova osebna zdravnica je ugotovila, da tožnik grozi in da ima občutek, da mu stvari podtikajo ter da sliši glasove, ki mu govorijo, da ima neozdravljivo bolezen ter se počuti ogroženega. Brali naj bi mu misli in prisluškovali preko telefona. Po treh mesecih zdravljenja z zdravili so se simptomi delno umaknili, vendar je bil do bolezni in zdravljenja še neuvideven. Po sedmih mesecih zdravljenja in zamenjavi zdravil pa je zanikal vse simptome bolezni. Sodišče prve stopnje je v celoti povzelo mnenje izvedenke, da tožnik vsaj od leta 2002 dalje trpi za hudo shizofrensko psihozo - kronično, dolgotrajno in v njegovem primeru nepretrgano duševno motnjo. Realitetna presoja (ocena resničnosti) je pri tožniku motena. Zaradi bolezni pogosto ravna sebi v škodo, se onemogoča in potrebuje pomoč pri vseh življenjskih nalogah. Izvedenka je ugotovila, da je bil tožnik v obdobju, ko je odpovedal zaposlitev, hudo duševno bolan. Ravnal je v skladu s svojimi zmotnimi in z resničnostjo nepovezanimi prepričanji, da ga preganjajo, da je žrtev zarote, da mu pripada velika odškodnina zaradi (dejansko neobstoječih) krivic. Ob tem je imel hude napade tesnobe in zmotne zaznave. Vsi ti psihološki znaki so mu onemogočali presojo situacije in stvarno ter pravilno odločanje in ni bil sposoben sprejeti ali prepoznati dejstva, da je ravnal v nasprotju z realnimi možnostmi in zakonom.

Po določbi 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) pogodba o zaposlitvi preneha veljati med drugim s sporazumno razveljavitvijo. Tudi glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi se na podlagi 11. člena smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z drugim zakonom drugače določeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali je bila izjava o odpovedi in v podanem sporazumu o prenehanju delovnega razmerja, svobodna in resna (2. odstavek 18. člena Obligacijskega zakonika, OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) ter da mora imeti pogodbenik za sklenitev veljavne pogodbe (sporazuma) poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev (1. odstavek 41. člena OZ). Od volje, ki je potrebna za nastanek, spremembo oziroma prenehanje pravnih razmerij, je odvisna poslovna sposobnost. Poslovna sposobnost je pravno priznana lastnost (kakovost) pravnega subjekta, da izraža poslovno voljo in s tem z lastnimi dejanji (lastnimi izjavami) povzroči nastanek, spremembo, oziroma prenehanje (civilnih, poslovnih, delovnih) pravnih razmerij. Izhodišče poslovne sposobnosti so posameznikove psihofizične lastnosti. S polnoletnostjo nastopi domneva, da je fizična oseba dosegla takšno stopnjo psihofizične zrelosti, da je sposobna razumeti pomen svojih (pravnih) dejanj in njihovih posledic. Poslovna sposobnost pa ne pomeni sama po sebi sposobnosti razsojanja. Da bi bila oseba v resnici (dejansko) sposobna izraziti poslovno voljo, mora biti sposobna to voljo najprej oblikovati, torej sprejeti odločitev glede vsebine volje. To pa pomeni, da je sposobna razumeti pomen svojega dejanja (intelektualna sestavina) in sposobna ravnati v skladu s to oblikovano voljo (voljna) sestavina. Za obstoj poslovne sposobnosti morata biti tako izpolnjena objektivna in subjektivna predpostavka. Objektivna predpostavka je polnoletnost, subjektivna pa razsodnost. Sposobnost razsojanja OZ izrecno ne ureja, ureja jo samo v zvezi z deliktno sposobnostjo, ki je predpostavka neposlovne odškodninske odgovornosti. Že na podlagi značilnosti pravnega posla kot tiste izjave volje, ki jo je oseba dala z namenom povzročiti nastop določenih pravnih posledic, je sklepati, da je sposobnost razsojanja predpostavka za veljavnost pravnega posla, ki je vsebina izjavljene volje. Svobodne in resne izjave volje že pojmovno ne more podati oseba, ki ni sposobna razumeti pomena te izjave volje, torej, ki ni sposobna razsojati. Razhajanje med poslovno sposobnostjo in sposobnostjo razsojanja lahko nastopi tudi takrat, ko polno sposobna oseba izgubi (trajno ali začasno) dejansko sposobnost razsojanja.

V obravnavanem primeru je izvedenka psihiatrične stroke dr. V.Š. s svojem izvedeniškem mnenju podala strokovno oceno, da tožnik vsaj od leta 2002 trpi za hudo shizofrensko psihozo - kronično, dolgotrajno in v njegovem primeru nepretrgano duševno motnjo in da je bil tožnik v obdobju, ko je odpovedal zaposlitev, hudo duševno bolan. Huda duševna bolezen pomeni bistveno zmanjšano prištevnost na področju civilnih razmerij in omejeno poslovno sposobnost, ki se kaže v okrnjeni sposobnosti razumevanja in obvladanja. Kadar gre za dvom, da je bila razsodnost pri izjavljeni volji zaradi morebitnega obstoja duševnih motenj (delno ali v celoti) omejena, ga mora sodišče odstraniti s strokovnim mnenjem psihiatra. V skladu z določbo 243. člena ZPP je potrebno vselej, kadar je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, izvesti dokaz z izvedencem. To določbo je potrebno razumeti tako, da sodišče ne more sprejemati laičnih sodb o duševnem stanju stranke, preden ni dobilo strokovne podlage v izvedenčevem mnenju. S tako ureditvijo se zagotavlja, da so odločitve o izgubi (trajne ali začasne narave) poslovne sposobnosti vedno sprejete izključno na podlagi dejstev, ugotovljenih s pomočjo psihiatrije. To je stroka, ki se ukvarja s pojavi duševnih abnormnosti in zato tudi razpolaga s potrebnim znanjem ter metodami za njihovo raziskovanje. Zato so neutemeljena pritožbena navajanja tožene stranke, kakšno je (po njenem laičnem mnenju) bilo psihično stanje tožnika v spornem obdobju.

Sodišče prve stopnje je pravilno sprejelo izvedeniško mnenje izvedenke psihiatrične stroke dr. V.Š., jo v dokaznem postopku tudi zaslišalo in ugotovilo, da tožnik ob podani odpovedi z dne 13. 5. 2005 in ob podpisu sporazuma z dne 6. 9. 2005, ni bil sposoben razsojanja, kar je izhodišče poslovne sposobnosti. Ker tožnikova izjava v odpovedi in sklenjenem sporazumu zaradi kronične, dolgotrajne in v njegovem primeru nepretrgane duševne motnje že od leta 2002 dalje ni bila odraz njegove volje, za tožnika ni mogla imeti pravnih posledic. Ker je bil torej tožnik ob podaji odpovedi in sklenjenem sporazumu v takšnem duševnem stanju, da je bil nesposoben smiselno razumeti pomen svojega ravnanja, je bil nesposoben, da bi veljavno izrazil svojo voljo ob odpovedi in sklenjenem sporazumu. Zato ni obstajala niti dejanska niti pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in je zato tožbenemu zahtevku ugodilo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.