Jedro

Pravno dejanje dolžnika ni izpodbojno, če nima za posledico zmanjšanje stečajne mase.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje deloma razveljavi v izpodbijanem delu 1. točke izreka glede zneskov 20.000.000,00 SIT in 17.867.273,18 SIT, oba z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2000 do plačila in v 3. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek; v preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi 1. točka izreka izpodbijane sodbe v nerazveljavljenem delu.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo ugotovilo, da nima pravnega učinka proti stečajni masi sklenitev pogodbe o asignaciji z dne 11.5.1999 ter s tem nalog tožeče stranke njenemu dolžniku AAA d.o.o., Ljubljana, da obveznosti do tožeče stranke izpolni z nakazilom zneska 450.000.000,00 SIT toženi stranki in plačilo, ki ga je tožena stranka na podlagi tega prejela ter s tem dne 14.5.1999 prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke v znesku 450.000.000,00 SIT in naložilo toženi stranki, da plača v stečajno maso tožeče stranke 450.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2000 do plačila (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so pravna dejanja, storjena v korist tožene stranke (sklenjene pogodbe o odstopu terjatev) izpodbojna in zahtevek, da mora tožena stranka plačati v stečajno maso 138.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.5.2003 do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 2.588.323,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.5.2003 do plačila (3. točka izreka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper 1. in 3. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlagala, da ji pritožbeno sodišče ugodi ter sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlogi se nanašajo na obstoj objektivnega pogoja izpodbijanja, saj pritožnica ne izpodbija ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka sama priznala, da je za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke vedela (subjektivni pogoj izpodbojnosti), zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja na pritožbene trditve glede razlogov o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti obravnavanega pravnega dejanja.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da po pravnem mnenju, ki je bilo sprejeto na Občni seji V. s. dne 16.12.1997 (Pravna mnenja 2/97), pravno dejanje dolžnika v korist upnika ni izpodbojno, če nima za posledico zmanjšanja stečajne mase (prvi odstavek 125. člena ZPPSL). Te posledice pa ni, če gre za izpolnitev v naprej ali za sočasno izpolnitev. Zato ima pritožnica prav, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati njene trditve, da je z asignacijo dne 12.5.1999 tožeča stranka dala pooblastilo toženi stranki, da iz avansa izpolni 20.000.000,00 SIT asignatarju (sočasnost izpolnitve v interesu tožeče stranke) in da je bilo iz vplačanega avansa nabavljenih za 17.867.273,18 SIT blaga za tožečo stranko (izpolnitev v naprej). Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje glede zatrjevane delne izpolnitve obveznosti iz prejetega avansa za 20.000.000,00 SIT in za 17.867.273,18 SIT, nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče v tem delu in posledično v delu, v katerem je odločeno o pravdnih stroških, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presojati tudi tiste dokaze, s katerimi je tožena stranka dokazovala svoje trditve, da zaradi izpolnitev v interesu oziroma za tožečo stranko, ni prišlo do zmanjšanja stečajne mase in nato ponovno odločiti o tem delu zahtevka. Odločitev o pravdnih stroških pa bo moralo ustrezno obrazložiti glede na celoten uspeh v pravdi (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

V preostalem delu pritožba ni utemeljena.

Nerazveljavljeni del sodbe temelji na ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je pravno dejanje asignacije, s katero je tožeča stranka pooblastila svojega dolžnika, da toženi stranki nakaže znesek 412.132.726,82 SIT (razlika med 450.000.000,00 SIT in 20.000.000,00 SIT + 17.867.273,18 SIT), ki ga je tožena stranka prejela in na ta način prišla do poplačila svojih terjatev izpodbojen in da torej nima učinka proti stečajni masi tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je z navedenim dejanjem tožeča stranka naklonila ugodnost upnika, ki je sicer v razmerju do drugih upnikov, ki so morali svoje terjatve prijaviti v stečajnem postopku, v katerem bodo poplačani le sorazmerno, ne bi imel. To dejanje pa ima istočasno tudi posledico v manjšem premoženju stečajnega dolžnika, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te odločbe.

Tožena stranka ni gradila obrambe z ugovorom, da je tožeči stranki dala kredit za pokritje svojih starih terjatev (s čimer bi se stara obveznost tožeče stranke nadomestila z novo), pač pa je ves čas zatrjevala, da je dala kredit in prejela avans za pokritje bodočih obveznosti iz načrtovanih novih poslov izdelave avtobusov, kar so potrdile tudi nekatere zaslišane priče (primerjaj z ugotovitvijo prvostopnega sodišča o izpovedi prič o vplačilu avansa). Ne glede na presojo prvostopnega sodišča, da s sporno asignacijo ni prišlo do nakazila sredstev za avans (kot vnaprejšnje plačilo za bodoče obveznosti), ki jo pritožnica napada s pritožbo, je za presojo obstoja objektivnega elementa izpodbijanja bistveno, kakšne posledice so zaradi razpolaganj tožeče stranke z asignacijo, nastale v njenem premoženju v obdobju njenega slabega ekonomsko finančnega stanja.

V delu, v katerem tudi potrditvah tožene stranke ni izkazano, da je bil avans porabljen za izpolnitev konkretnih obveznosti iz novih poslov, je prišlo do nesprejemljive posledice v premoženju stečajnega dolžnika. Transakcije, ki sta jih izvedla tožnik in toženec ob posredovanju tretjega, AAA d.o.o., so privedle do razpolaganja v korist starih upnikovih terjatev do dolžnika, s katerim je upnik prejel več, kot bi prejel, če do razpolaganja ne bi prišlo. Pri tem pa je bilo potrebno odgovoriti še na vprašanje, ali je bilo zaradi asignacije v čem zmanjšano premoženje tožeče stranke. Tožena stranka zmotno meni, da je premoženje tožeče stranke spremenilo le svojo obliko, ker naj bi tožeča stranka hkrati pridobila terjatev proti M. Prejeti avans tožene stranke ni zavezoval k izpolnitvi konkretne obveznosti, saj je bila ta odvisna šele od bodočega naročila proizvodnje avtobusov. Zato tožena stranka po izvedeni asignaciji ni pridobila zapadle in iztožljive terjatve do tožene stranke za dobavo pločevine in zato ne drži mnenje pritožnice, da je z vnaprejšnjim plačilom zneska 450.000.000,00 SIT vzpostavljena nasprotna, enakovredna terjatev v premoženju tožeče stranke. Za terjatev izpolnitve obveznosti dobave pločevine ni imela tožeča stranka nobene pravne podlage, ki bi temeljila na zavezi tožene stranke, da kaj izpolni ali stori (kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo). Samo, če bi tožena stranka dobavila tožeči stranki pločevino v enaki vrednosti prejetega avansa, ki ga je sama financirala (s kreditom, zavarovanim s hipoteko), dejanje asignacije ne bi imelo objektivnih elementov izpodbojnosti.

Neutemeljena pa je tudi nadaljnja pritožbena trditev o ekvivalentnosti zneska, ki ga je tožena stranka po nalogu tožeče stranke prejela kot avans, s terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke na vrnitev avansa, saj tožeča stranka pooblastila, ki ga je z nakazilom dala toženi stranki ni nikoli preklicala (1029. člen ZOR), tožena stranka pa od sprejetega nakazila ni odstopila (1028. člen ZOR) in ga je zato v naslednjem mesecu porabila za pokrivanje starih terjatev po sistemu kontokorenta, zaradi česar tožeča stranka ni več imela terjatve na vračilo avansa. Dejstvo, da je tožena stranka izvedla zapiranje starih terjatev po sistemu kontokorenta pozneje od nakazila po asignacijski pogodbi, na pravilnost odločitve o izpodbojnosti pravnega dejanja, po mnenju pritožbenega sodišča nima nobenega vpliva, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo za kaj je bilo nakazilo uporabljeno. Zato navedba datuma poplačila v izreku sodbe (14.5.1999 namesto 15.6.1999) ni bistvena, s tem pa je tudi neutemeljen pritožničin očitek storjene bistvene kršitve določb postopka, ker naj bi izrek sodbe nasprotoval razlogom sodbe. Glede na zgoraj navedene razloge je premoženje tožeče stranke manjše za tisti znesek posojila, ki ga je z razpolaganjem tožeče stranke (z asignacijo), pridobila tožena stranka. Pri tem tudi po mnenju pritožbenega sodišča, glede na trditve, ki sta jih v tem postopku navajali tožeča in tožena stranka, za ta postopek ni relevantno, na kakšen način je tožeča stranka prišla do posojila in kakšne obveznosti je pri tem prevzela. Zato je obravnavano pravno dejanje asignacije in poplačila starih dolgov tudi po oceni pritožbenega sodišča izpodbojno in brez učinka nasproti stečajni masi in bo ekvivalentnost vzpostavljena šele s plačilom pridobljenih koristi v stečajno maso. S tem pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka vrniti v stečajno maso premoženjsko korist, ki jo je pridobila v višini 412.132.726,82 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (drugi odstavek 130. člena ZPPSL v zvezi z 214. členom ZOR).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa v postopku tudi ni zagrešilo nobene od uradoma upoštevnih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo deloma zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje (v nerazveljavljenem delu) potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu četrtega odstavka 165. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bo v končni odločbi odločilo tudi o pritožbenih stroških glede na dosežen uspeh v pravdi.