Jedro

Obveznost plačila tožene stranke je nastala na podlagi dejstva, da je tožena stranka prejela motorno gorivo, ne pa z izstavitvijo računa. Prejem računa zato ni pogoj za nastanek obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64745/2014 z dne 19. 5. 2014, ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 181,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila“.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo vzdrži v veljavi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo kupljenega motornega goriva, za povračilo škode z razbitjem stekla na dotik na monitorju na bencinskem servisu v B.-ju in za zamudne obresti, ki so se natekle po zapadlosti vtoževanih računov. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih v tem postopku ni mogoče izpodbijati, izhaja, da je tožena stranka nakupila motorno gorivo v zneskih, ki izhajajo iz vtoževanih računov (priloge A7, A9 in A11) in da je podpisala zapisnik o priznanju krivde z dne 31. 3. 2014, v katerem se je strinjala, da bo poravnala 254,36 EUR stroškov za odpravo nastale škode na premoženju tožeče stranke.

8. Tožena stranka v pritožbi ponavlja, da v poslovni knjigi nima bremenilnih računov, za katere tožeča stranka zahteva, da jih poravna. Vendar to dejstvo tožene stranke obveznosti plačila zapadlih računov ne more razbremeniti. Obveznost plačila tožene stranke je nastala na podlagi dejstva, da je tožena stranka prejela motorno gorivo v višini vtoževanega zneska. Terjatev namreč ne nastane šele z izstavitvijo računa, zato prejem računa ni pogoj za nastanek obveznosti.

9. Višje sodišče pa tudi sicer ugotavlja, da je ostala trditev tožeče stranke, da so bili vsi računi tožeči stranki poslani, poleg računov pa je tožena stranka dvakrat mesečno prejela tudi zbirne račune (prim. trditev tožeče stranke v drugi pripravljalni vlogi na red. št. 11, list. št. 39 spisa), neprerekana, saj nanjo tožena stranka ni odgovorila. Skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP pa se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Dejstvo, da je tožena stranka račune prejela, je torej tožena stranka priznala. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da tožeča stranka ni dokazala, da je sporne račune toženi stranki izstavila.

10. Glede na uvodoma navedeno o neizpodbojni dejanski podlagi sodbe sodišča prve stopnje so nadalje neutemeljene tudi pritožbene trditve o tem, da zaradi razbitega stekla nikakor ni mogla nastati škoda v višini 254,36 EUR.

11. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).