Jedro

Toženčevega ravnanja ni mogoče opredeliti kot borbe za žogo v okviru nogometne igre, temveč kot namerno poškodovanje tožnika izven pravil nogometne igre, torej kot protipravno dejanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I. in III. izreka potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) znesek v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 9. 2013 dalje do plačila (točka I. izreka), v presežku do vtoževanega zneska v višini 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 9. 2013 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) in odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti še pravdne stroške v višini 192,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III. izreka).

2. Zoper točki I. in III. izreka citirane sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnika.

- Bistvo pritožbene graje je, da gre v obravnavanem primeru za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala na nogometni tekmi, in sicer brez namerne kršitve pravil nogometne igre, zaradi česar tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. V tej zvezi pritožba še dodaja, da so navedbe tožnika o načinu nastanka poškodbe nedosledne in nesubstancirane, saj slednji ni pojasnil kateri igralec NK T. bi mu naj žogo izbil, slednjega ni navedla niti nobena izmed s strani tožnika predlaganih prič, to je F.K., I.C., S.C., D.C., Z.B., D.K. in Z.H.. Imenovani so obravnavani škodni dogodek opisali skorajda enako, kar kaže na to, da so bili naučeni kako naj pričajo, zato izpovedbam teh prič ne gre slediti. Priče so namreč po vseh teh letih škodni dogodek opisale preveč podrobno, kar pa življenjsko - izkustveno ni logično. Ob tem pritožba še izpostavlja, da so vse priče R., pri čemer so bodisi soigralci tožnika v NK R., bodisi v tem klubu opravljajo razne funkcije, priča S.C. pa je celo oče tožnika, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri dokazni oceni izpovedb navedenih prič, temveč jim je nasprotno nekritično sledilo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da sta priči, ki jih je predlagal toženec, to je M.S. in D.G. diametralno nasprotno izpovedala, da je bil toženec tisti, ki je tožniku z drsečim štartom izbil žogo v stranski out, bi moralo sodišče prve stopnje vero pokloniti vsem trem sodnikom, ki so sodili na tekmi, in sicer S.H., Z.Ž. in I.D., ki pa so prav tako skladno izpovedali, da je tožniku žogo izbil toženec. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer zapiše, da je v izpovedbah imenovanih sodnikov najti veliko nenatančnosti, vrzeli in dejstev, ki pripeljejo do nasprotujočih zaključkov, pri tem pa se dejansko opredeli samo do izpovedbe priče S.H., v nadaljevanju pa ne pojasni, zakaj prav tako ne sledi izpovedbama prič Z.Z. in I.D.. Namreč, da je do predmetne poškodbe lahko prišlo tudi z drsečim štartom, je med drugim potrdil sodni izvedenec splošne kirurgije in travmatologije prof. dr. R.K., dr. med. (v nadaljevanju: izvedenec), ki je poudaril, da je bilo tožnikovo stopalo v trenutku prejetega udarca nefiksirano ob podlago, iz česar lahko sklepamo, da je verjetneje, da je do poškodbe tožnika prišlo ob drsečem štartu toženca in ne namernem udarcu z nogo. Nazadnje pritožba še izpostavlja, da toženec ni bil kaznovan z rumenim kartonom, saj so sodniki ocenili, da ni prišlo do kršitve pravil nogometne igre in da torej ni šlo za noben prekršek, tako toženčeva igra tudi ni mogla biti nasilna in posledično ni šlo za namerno poškodovanje tožnika. V tovrstnih primerih pa je sodna praksa Vrhovnega sodišča RS že zavzela stališče, da majhna odstopanja od pravil nogometne igre, storjena iz malomarnosti, ne pomenijo protipravnega in nedopustnega ravnanja, zato izpodbijana sodba predstavlja tudi sodbo presenečenja, saj odstopa od ustaljene sodne prakse, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP).

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico za toženko, pri tem pa poudarja, da če bi do poškodbe dejansko prišlo ob drsečem štartu, bi do zloma golenice prišlo na drugem mestu, in sicer na zunanji strani noge.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Pregled zadeve pokaže, da je pritožbeno nesporno, da je tožnik dne 4. 9. 2010 na nogometni tekmi 2. kroga 1. Medobčinske lige med nogometnima kluboma NK R. in NK T., kot igralec kluba NK R. prodiral proti golu kluba NK T., pri čemer si je žogo podal naprej tako, da je bil toženec pred tožnikom, pri tem pa mu je eden izmed igralcev nasprotne ekipe žogo z drsečim štartom izbil v levi out. 7. Sporno je sicer ali je tožniku žogo z drsečim štartom izbil toženec ali kateri izmed preostalih članov ekipe NK T., pri čemer pa sodišče druge stopnje sledi zaključku prvostopenjskega sodišča, da je tožniku žogo pravilno in brez fizičnega kontakta izbil eden izmed preostalih igralcev nasprotne ekipe, toženec pa je tožnika po tem, ko slednji ni imel več žoge, namerno brcnil od zadaj, v posledici česar je tožnik utrpel prečni zlom tibije v spodnjem delu srednje tretjine.

8. Medtem, ko so glede spornega vprašanja izpovedbe prič, zaslišanje katerih sta predlagala tožnik oziroma toženec, diametralno nasprotne, iz izvedenskega mnenja z dne 15. 2. 2016 in njegove ustne dopolnitve z dne 21. 6. 2016 izhaja, da je verjetneje, da je do poškodbe tožnika prišlo z namernim udarcem od zadaj, pri čemer je sodni izvedenec pojasnil, da je šlo za relativno enostavni mehanizem delovanja zunanje sile na kost, ki je delovala v posteromedilani smeri, na kateri je vidna velika podplutba velikosti 4x2 cm, ki bi lahko bila odtis nogometnega čevlja. Izoliran prečni zlom tibije s celo fibulo torej kaže za direktni udarec iz posteromedialne smeri, kar pa ni skladno z izpovedbo toženca, da je tožnik trčil v na tleh ležečega toženca. Slednje potrjuje tudi izpovedba s strani toženca predlagane priče M.S., ki je izpovedal, da je toženec tožniku žogo izbil bočno (tudi priča Z.Ž. je izpovedal, da je toženec prišel s strani), kar pomeni, da bi v tem primeru do podplutbe prišlo na bočni strani noge, ne pa na posteromedilani strani noge, kot je to v obravnavanem primeru. Res je, kot to izpostavlja pritožba, da je sodni izvedenec zapisal, da je bilo tožnikovo stopalo v trenutku prejetega udarca verjetno nefiksirano ob podlago, zaradi česar ni prišlo do zloma fibule, kar bi po mnenju pritožbe kazalo na dejstvo, da je do poškodbe prišlo v posledici drsečega štarta, vendar je nato izvedenec na zaslišanju pojasnil, da povedano lahko pomeni tudi, da je pri stoječem igralcu telesna teža bolj na eni ali drugi nogi, zato bi tudi v primeru direktnega udarca v razbremenjeno nogo lahko prišlo do opisanega zloma. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da iz izvedenskega mnenja izhaja še, da so pri drsečih štartih poleg zlomov kosti možni še različni poškodbeni vzorci, od izoliranih pretegov in natrganih sklepnih ovojnic, vezi ali mišic, do poškodb meniskusov in sklepnih hrustancev, nič od navedenega pa pri tožniku ni izkazano, sodišče druge stopnje povzema, da je tožnik obravnavano poškodbo utrpel v posledici namerne brce toženca od zadaj v nogo, in sicer takrat, ko žoge ni imel več, ker mu jo je igralec nasprotne ekipe predhodno izbil z drsečim štartom. Povedano pa pomeni, da toženčevega ravnanja ni mogoče opredeliti kot borbe za žogo v okviru nogometne igre, temveč kot namerno poškodovanje tožnika izven pravil nogometne igre, torej kot protipravno dejanje, kot je to pravilno sklenilo že sodišče prve stopnje. V danem primeru tako tudi ne gre za majhno odstopanje od pravil športne igre, storjeno iz malomarnosti, kot to neutemeljeno navaja toženec, ki se pri tem sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. (1)

9. Zavzetega stališča ne more spremeniti niti dejstvo, da nogometni sodniki S.H., I.D. in Z.Ž. tožencu niso prisodili prekrška oziroma ga kaznovali z rumenim kartonom, saj je priča S.H., ki je bil na tekmi v funkciji glavnega sodnika pojasnil, da kontakta med tožnikom in tožencem ni videl, ker se je obrnil za izbito žogo ter da je nato za svojim hrbtom slišal krik, ko se je obrnil pa je na tleh videl le tožnika. Prav tako kontakta med pravdnima strankama nista videla niti priča I.D., ki je bil na tekmi v funkciji prvega pomočnika glavnega sodnika, saj se je nahajal na drugi strani nogometnega igrišča, niti priča Z.Ž., ki je bil na tekmi v funkciji drugega pomočnika glavnega sodnika in ki je izpovedal, da ne ve kaj je bil vzrok tožnikovega padca. Dejstvo, da nogometni sodniki torej niso zaznali toženčevega namernega poškodovanja tožnika in mu za storjen prekršek dosodili rumenega kartona, ne more biti odločilno v zadevi.

10. Da je bilo povedanemu tako potrjujejo tudi skladne izpovedbe prič K.F., I.C., S.C., D.C., Z.B., D.K. in Z.H., katerim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj zgolj okoliščina, da so imenovane priče bodisi tožnikovi soigralci, bodisi so zaposleni v NK R. ne kaže na to, da so pristranski in da so bile njihove izpovedbe prirejene za potrebe tega postopka. Smiselno enako velja tudi za pričo S.C., ki naj bi bil tožnikov oče. Pritožbeni očitek, da so vsi imenovani R., za katere je značilno, da bodo izpovedali v korist drugega R., pa ne more vplivati na dokazni oceni sodišča prve in druge stopnje, saj gre za neresne insinuacije. Po drugi strani sta namreč s strani toženca predlagani priči M.S. in D.G. neskladno izpovedali, da je toženec tožniku žogo izbil bočno (M.S.) oziroma, da sta oba obležala vzporedno (D.G.), kar ni skladno s padcem v primeru bočnega drsečega štarta, kot je to izpostavilo že sodišče prve stopnje.

11. Odločitve sodišča druge stopnje ne more spremeniti niti okoliščina, da izvedeni dokazni postopek ni pokazal, kateri izmed igralcev NK T. je tožniku z drsečim štartom žogo dejansko izbil, saj do poškodbe tožnika ni prišlo pri samem izbijanju žoge, temveč šele kasneje, ko slednji žoge ni imel več v svoji posesti. Posledično tudi ni podana s pritožbo zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo toženec vidi v tem, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj ne sledi izpovedbama prič I.D. in Z.Ž., ki sta sicer skladno izpovedala, da je bil toženec tisti, ki naj bi tožniku z drsečim štartom žogo izbil. 12. Glede na vse obrazloženo in dejstvo, da toženec ne izpodbija višine dosojene odškodnine, je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženec namreč stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, svoje pritožbe v tem delu pa vsebinsko ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev (350. člen ZPP), v tem delu prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

15. Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo k rešitvi zadeve na drugi stopnji niso pripomogle, zato je dolžan sam kriti te stroške (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : Sodba VS RS, opr. št. II Ips 227/2013 z dne 16. 7. 2015.