Jedro

Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper odločbo organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik zaradi preseganja materialnega položaja ne izpolnjuje pogojev za dodelitev redne BPP.

Izrek

I. Predlog tožnika za prenos pristojnosti se zavrže. II. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega zastopanja pred Upravnim sodiščem RS v upravnem sporu pod opr. št. I U 651/2018. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev izjemne BPP v navedenem obsegu, vendar pa drugi odstavek 22. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izrecno izključuje dodelitev izjemne BPP osebam, ki jim je bila omejena ali odvzeta poslovna sposobnost zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih. Toženka ugotavlja, da to velja tudi za tožnika, in se pri tem sklicuje na pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani. Ker tožnik iz tega razloga ne izpolnjuje pogojev za dodelitev izjemne BPP, je toženka preverila še, ali morda izpolnjuje pogoje za dodelitev redne BPP in ugotovila, da tožnik zaradi višine dohodkov teh pogojev ne izpolnjuje. Tožnik v prošnji sicer navaja, da je v postopku osebnega stečaja, vendar pa toženka meni, da začetek osebnega stečaja še ne pomni avtomatične upravičenosti do dodelitve BPP, poleg tega pa, da tožnikovi zahtevki in premoženje presegajo višino zneska priznanih terjatev, njegov dohodek pa tudi po „odtegljaju dela pokojnine na podlagi St 1780/2“ presega dohodkovni cenzus, ki bi omogočal dodelitev redne BPP.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo ter predlog za delegacijo upravnega sodišča. 3. V predlogu za delegacijo pristojnosti navaja, da so vse odločitve naslovnega sodišča, ki jih sprejema od leta 1995 dalje, obremenjene z zlorabo njegove procesne in pravdne „nesposobnosti“, napačna pa je bila tudi ugotovitev sodnega izvedenca, da gre pri njemu za blodnjavo psihično motnjo, ki šele prehaja v kverulantstvo. Toženka mu, kot poslovno nesposobnemu, z zlorabo šeste alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP krati pravico iz 1. člena ZBPP. Poleg tega toženka noče razumeti, da sodišča v njegovih primerih niso spoštovala ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS in mu sistematično krši navedene ustavne pravice in druge pravice, ki mu gredo po EKČP in mednarodnih deklaracijah o pravicah invalidov in duševno prizadetih oseb.

4. V tožbi navaja, da se je v svojem trenutnem položaju, vključno z izgubo poslovne sposobnosti, znašel zato, ker si ni mogel privoščiti odvetnika, toženka pa mu te pravice ni zagotovila. Meni, da če bi ga v sodnih postopkih upravičeno in enakopravno zastopal odvetnik, ne bi izgubil poslovne sposobnosti ter navaja, da kljub brezpravnim razmeram ter dolgoletni duševni in socialni stiski pred sodišči ni vlagal očitno nerazumnih vlog, take ugotovitve toženke pa so pavšalne, nezakonite, neresnične in žaljive. Sumi celo, da mu je bila poslovna sposobnost odvzeta prav zato, da bi mu bil onemogočen dostop do sodnega varstva in pravice do poprave krivičnih in protizakonitih sodnih odločb. Poleg tega je bila izpodbijana odločba izdana po 1. 6. 2018, ko je začel veljati ZSVarPre-F, po katerem socialnovarstveni prejemek znaša 385,05 EUR, kar pomeni, da z upoštevanjem stečajnega postopka od 1. 6. 2018 dalje izpolnjuje pogoje za redno BPP.

5. Iz navedenih razlogov vrhovnemu sodišču predlaga, naj tožbo odstopi drugemu, nepristranskemu, stvarno pristojnemu sodišču, ki naj izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, tožniku pa dodeli brezplačnega odvetnika, ki bo tožbo strokovno popravil ter tožnika v tem postopku enakopravno in strokovno zastopal. 6. Toženka na tožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

7. Predlog za prenos pristojnosti je bilo potrebno zavreči. 8. Tožnik je predlagal prenos pristojnosti za odločanje v tem upravnem sporu na drugo sodišče. 9. V skladu z določbo 106. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) je Vrhovno sodišče pristojno za sojenje oziroma za odločanje na prvi stopnji v upravnih in računsko upravnih sporih, razen v zadevah, za katere zakon določa pristojnost drugega sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka). Takšen predpis je ZUS-1, ki v 11. členu določa, da v upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, če zakon ne določa drugače. Po določbi 12. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča v upravnem sporu o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države. Upravno sodišče je kot specializirano sodišče ustanovljeno za celotno državo, pri čemer sodno funkcijo opravlja na sedežu v Ljubljani in na zunanjih oddelkih glede na prebivališče oziroma sedež tožnika, kolikor ni določena izključna pristojnost sedeža sodišča (9. člen ZUS-1). Glede na navedeno je torej za odločanje v upravnem sporu zoper odločbo organa za BPP edino stvarno pristojno Upravno sodišče RS.

10. Po določbi 6. točke 106. člena ZS Vrhovno sodišče odloča tudi o prenosu pristojnosti v primerih, ki jih določa zakon. Tak predpis je ZPP, ki v 67. členu določa, da lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po navedeni določbi je torej možna delegacija pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper odločbo organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Ker torej v določbah ZUS-1, ZPP in ZS ni pravne podlage za prenos pristojnosti na drugo sodišče, je sodišče predlog tožnika zavrglo. Enako stališče je Vrhovno sodišče (že) zavzelo v sklepu I Upr 1/2012 z dne 29. 8. 2012, ko je zavrnilo pritožbo zoper sklep, s katerim je upravno sodišče zavrglo predlog za prenos pristojnosti (sklep I Up 256/2017 z dne 17. 1. 2018).

K II. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po 22. členu ZBPP se lahko BPP, ne glede na določbe tega zakona o materialnem položaju prosilca in njegove družine, dodeli pod tam navedenimi pogoji, med drugim (šesta alineja drugega odstavka tega člena) če gre za prosilca, ki mu je bila odvzeta poslovna sposobnost, razen če mu je bila poslovna sposobnost omejena ali odvzeta zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih. Kot pravilno ugotavlja toženka, ki se pri tem sklicuje tudi na pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, je bila tožniku poslovna sposobnost omejena prav iz tega razloga, zato se sodišče strinja z njo, da tožnik na tej podlagi ne izpolnjuje pogojev za dodelitev izjemne BPP. Drugih razlogov za dodelitev izjemne BPP tožnik ne navaja, temveč zgolj zatrjuje, da v sodnih postopkih nikoli ni vlagal očitno nerazumnih vlog. Taka trditev ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločbe, ki v skladu s prej navedeno določbo šeste alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP ne temelji na dejanskih ugotovitvah o številu oziroma razumnosti vlog, ki jih je tožnik vlagal v sodnih postopkih, temveč na obstoju pravnomočne sodne odločbe, s katero mu je bila odvzeta poslovna sposobnost. 13. Prav tako se sodišče strinja s presojo toženke, da tožnik zaradi preseganja materialnega položaja ne izpolnjuje pogojev za dodelitev redne BPP. ZBPP določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev redne BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena). O materialnem položaju tožnika je organ odločal po določbah 13. člena ZBPP. Organ je pravilno ugotovil, da je glede na prvi odstavek 8. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 61/10, 40/11, 14/13, 99/13, 90/15 in 88/16, v nadaljevanju ZSVarPre) dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz drugega odstavka 13. člena ZBPP ob izdaji odločbe znašal 595,06 EUR ter da glede na listinsko dokumentacijo tožnik prejema pokojnino v povprečni višini 871,21 EUR mesečno (februar - 880,42 EUR, marec - 861,87 EUR in april - 871,35 EUR), kar tudi ni sporno, in po presoji sodišča nato pravilno zaključil, da je s tem v navedenem drugem odstavku 13. člena ZBPP določeni limit za dodelitev (redne) BPP presežen. Toženka je pravilno pojasnila, da na drugačno odločitev tudi ne vpliva začet postopek osebnega stečaja zoper tožnika, saj ni sporno, da je tudi po izvedenem odtegljaju dela pokojnine na podlagi sklepa St 1780/2 tožniku izplačano povprečno 640,52 EUR pokojnine mesečno (obdobje od februarja do aprila), kar še vedno presega prej navedeni dohodkovni cenzus. V zakonu pa ni podlage, da bi sam začetek postopka osebnega stečaja pomenil upravičenje do BPP, ne glede na pogoje, kot jih za upravičenje za BPP določata ZBPP in ZSVarPre.

14. Na drugačno odločitev niti ne vpliva tožnikovo sklicevanje na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre-F), ki se je začel uporabljati s 1. 6. 2018 (prvi odstavek 8. člena ZSVarPre-F), torej pred izdajo izpodbijane odločbe. Po prvem odstavku 7. člena navedenega zakona se postopki za uveljavljanje pravice do denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona, dokončajo po določbah ZSVarPre. Izjema je določena v drugem odstavku navedene določbe, ki se nanaša na vloge, vložene maja 2018. Ker je tožnik je v obravnavanem primeru predmetno prošnjo vložil 25. 4. 2018, se po prvem odstavku 7. člena ZDVarPre-F predmetni postopek dokonča po določbah ZSVarPre.

15. Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.