Jedro

V sodni praksi se, pri ugotavljanju višine premoženjske škode iz naslova potnih stroškov po prostem preudarku, uporabljajo različne podlage za izračun, njihova izbira pa je odvisna od ponujene trditvene podlage in okoliščin konkretnega primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: I. toženki naložilo, da tožnici plača 6.921,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2017 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 4.000 EUR od 17. 1. 2017 do 1. 2. 2017, vse v petnajstih dneh; II. v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo; III. toženki naložilo, da tožnici povrne 2.183,26 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Pritožbo vlaga tožnica. Izpodbija zavrnilni in stroškovni del odločitve (točki II in III izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo tožnici priznana višja odškodnina, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da ji za škodo, ki ji je nastala v posledici škodnega dogodka dne 22. 5. 2016, pripada višja odškodnina. V zvezi z odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti navaja, da v svoji izpovedbi ni pretiravala. Bolečina je res subjektivna kategorija, vendar pa jo vsak občuti drugače. Toženka je dolžna tožnico sprejeti takšno kot je, tudi glede telesnih bolečin. Izvedenci so podali objektivno oceno telesnih bolečin, ob upoštevanju poškodb, ki jih je tožnica utrpela, sama pa je po drugi strani izpovedala, kako je bolečine občutila sama in koliko časa so trajale. Sodišče bi to moralo upoštevati. Tudi v pripombah na mnenje je poudarila, da so obdobja telesnih bolečin po posamezni intenziteti bila daljša in bolečine niso prenehale tako hitro kot so to sklepali izvedenci. Srednje hude telesne bolečine so trajale več kot tri tedne. Bolečine so bile intenzivnejše tudi v času, ko je tožnica šla v službo, saj je morala dvigovati težke stvari. Ne more se strinjati s tem, da v tem času ni imela telesnih bolečin. Da naj bi bolečine po šestih tednih prenehale, se ne sklada niti z ostalimi podatki v spisu. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da je tožnica še 3. 10. 2016 imela bolečine in tudi zdravljenje še ni bilo zaključeno. Dejstvo, da ima tožnica še vedno bolečine in da bodo le-te prisotne še v bodoče, je bilo sicer upoštevano, vendar ne v zadostni meri. Tožnica je utrpela večje število nevšečnosti, ki so trajale dlje časa. V nadaljevanju jih povzema in meni, da jih sodišče ni ustrezno in v zadostni meri upoštevalo. Primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti bi bila iz navedenih razlogov zato najmanj vtoževanih 8.000 EUR.

V prenizkem znesku ji je sodišče prisodilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po prepričanju tožnice, ji ob upoštevanju posledic, ki so bile ugotovljene z izvedeniškim mnenjem, pripada celotna vtoževana odškodnina. Opozarja, da so ji ostale trajne posledice na psihičnem področju, zaradi česar je okrnjeno njeno funkcioniranje na različnih področjih in je zato pričakovati, da bo le-to prisotno tudi v prihodnje. Posledice se pojavljajo pri učenju in uporabi znanja, splošnih opravilih, gibanju, življenju doma, medsebojnih stikih in odnosih, pa tudi na področju pridobitnega dela in življenja v družbi. Še vedno so prisotni glavoboli, ki jo omejujejo v njenem vsakdanjem življenju in funkcioniranju. Vse ugotovljene trajne posledice se kažejo predvsem v telesnih bolečinah in se izražajo na vseh področjih tožničinega življenja.

Premoženjska škoda ji je nastala v višjem znesku. Sodišče bi moralo to škodo izračunati ob upoštevanju 0,37 EUR/km oziroma ob upoštevanju računovodskih standardov. Sklicuje se na odločbo VSL II Cp 2949/2011. Meni, da sodišče že plačanega zneska odškodnine ne bi smelo valorizirati, saj tega toženka ni zahtevala.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka postala pravnomočna, saj v pritožbenem postopku ni izpodbijana.

6. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ): stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi ali katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvo o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS) je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

7. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 7.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.000 EUR in prestani strah 2.000 EUR, skupaj torej 11.000 EUR. To predstavlja približno 10,19 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe.1

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica ob škodnem dogodku utrpela udarnino glave in zlom telesa prsnice (brez prekinitve celotne kontinuitete kosti, brez premika odlomkov, z vdrtjem kortikalne kosti na mestu zloma). Zaradi te poškodbe je (kumulativno) trpela hude bolečine dva dni, srednje hude bolečine tri tedne, lahke bolečine z občasnimi srednje hudimi bolečinami pa še nadaljnje tri tedne. Občasne bolečine je trpela tudi po zaključenem zdravljenju in jih bo tudi v prihodnje. Gre za bolečine v prsih (na pritisk ali ob večjih fizičnih obremenitvah in po napornih delih) ter občasne glavobole. Tožnica je zaradi poškodbe trpela tudi nevšečnosti. Bila je večkrat pregledana pri različnih zdravnikih, bila je rentgensko slikana, odvzeta ji je bila kri, opravljena je bil EKG preiskava, sprejeta je bila na opazovanje in dvodnevno hospitalizacijo, jemala je analgetike. Približno šest tednov je zaradi bolečin za prsnico in začasnih intenzivnejših duševnih težav, povezanih z razvojem posttravmatske stresne motnje, potrebovala pomoč pri gospodinjskih opravilih in drugih v sodbi sodišča prve stopnje izpostavljenih življenjskih aktivnostih. V obdobju enega leta, ko je potekalo zdravljenje posttravmatske stresne motnje, je potekalo tudi tožničino ambulantno psihiatrično zdravljenje, pri čemer je določen čas prejemala terapijo. Tožnica je bila nezmožna za delo v času med 22. 6. 2016 in 31. 7. 2016, v obdobju od 21. 9. 2016 do 9. 10. 2016 pa je bila zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno.

9. Pritožbeno sodišče dejanske ugotovitve glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ter povzetih nevšečnosti v celoti sprejema, saj imajo podlago v izvedenem dokaznem postopku in skrbni dokazni oceni, pri kateri je sodišče prve stopnje upoštevalo in ocenilo ne le izvedeniško mnenje, ampak tudi izpovedbo tožnice. Res je slednja ob zaslišanju izpovedala, da je trpela močnejše bolečine dlje časa, vendar pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je takšno izpovedbo dokazno ocenilo v povezavi z izvedenskim mnenjem in jo na ta način objektiviziralo. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja tudi na to, da izvedensko mnenje, ki mu je sodišče sledilo, vsebuje kumulativno trajanje bolečin posameznih intenzitet, kar pomeni, da ta čas ni nujno enak obdobju, ko so se bolečine določene intenzivnosti dejansko pojavljale in da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica tudi po zaključenem zdravljenju trpela občasne bolečine. Povzete ugotovitve o trajanju bolečin zato niso v nasprotju s podatki, ki izhajajo iz medicinske dokumentacije, konkretno z zapisom, da je tožnica zdravniku bolečine v prsih opisovala še 3. 10. 2016. Vse nevšečnosti, ki jih pritožnica povzema v pritožbi, je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo, katere so tiste, ki jih ni, pa v pritožbi ne konkretizira.

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odmero odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Prisojena odškodnina v višini 7.000 EUR (6,5 povprečne plače) po presoji pritožbenega sodišča ustreza kriteriju pravične odškodnine, ne odstopa (vsaj ne v škodo pritožnici) pa niti od primerljivih primerov v sodni praksi2. 11. Glede zatrjevane škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožnici ostale trajne posledice na psihičnem področju zaradi rezidualnih simptomov po posttravmatski stresni motnji, ki se kažejo v obliki vsiljenih spominov, povezanih z obravnavano nezgodo, ter znižanega razpoloženja. Na tožničino psihično stanje dodatno neugodno vplivajo tudi občasne telesne težave, to je glavoboli in bolečine v predelu prsnice ob dvigovanju težjih bremen. Iz teh razlogov je blago okrnjeno tožničino funkcioniranje na različnih področjih (področju učenja in uporabe znanja, splošnih opravil, gibanja, uporabe avtomobila, opravljanja gospodinjskih opravil, prostočasnih aktivnosti, medosebnih stikov in odnosov, pa tudi na področju pridobitnega dela). Takšne dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče sprejema. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so bile občasne telesne bolečine upoštevane pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, pri odškodnini zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa kot dodaten sprožilec tožničinih psihičnih težav, zaradi katerih je njeno funkcioniranje na zgoraj navedenih področjih blago okrnjeno. Niso pa občasne telesne bolečine same po sebi takšne, da bi zmanjševale njeno življenjsko aktivnost. Drugačne pritožbene trditve v izvedenem dokaznem postopku nimajo podlage.

12. Ker gre pri tožnici le za blago okrnjenost funkcioniranja na različnih področjih, je po mnenju pritožbenega sodišča tudi višina prisojene odškodnine (2.000 EUR oziroma približno 1,8 povprečne plače) ustrezna tako v subjektivnem kot objektivnem pogledu3 in podlage za njeno zvišanje ni.

13. Neutemeljen je nadalje tožničin očitek, da so ji bili potni stroški za prevoz na zdravljenje odmerjeni v prenizkem znesku. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno upoštevalo, da je bilo trditveno in dokazno breme za škodo in njeno višino na tožnici. Ker je toženka višini škode ugovarjala, tožnica pa ni podala trditev, da je njena škoda višja od škode, ki jo predstavlja strošek bencina4, je sodišče prve stopnje, ko je višino te škode ugotavljalo po prostem preudarku (prvi odstavek 216. člena ZPP), pravilno upoštevalo, da znaša običajna poraba goriva pri osebnem avtu na razdalji 100 km, 8 litrov5 ter ceno litra neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov (oziroma ceno prevoženega km v višini 8 % cene goriva, kar znese približno 0,11 EUR na km). Podlage, da bi upoštevalo višjo ceno za prevožen kilometer (ki vključuje tudi škodo zaradi obrabe vozila), sodišče prve stopnje zaradi pomanjkljivih trditev ni imelo. Na odločitev ne more vplivati sklicevanje na odločbo II Cp 2949/2011, saj iz nje ni razvidno, na podlagi katerih konkretnih okoliščin je bilo zavzeto stališče o uporabi računovodskih standardov. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da se v sodni praksi, pri ugotavljanju višine premoženjske škode iz naslova potnih stroškov po prostem preudarku, uporabljajo različne podlage, njihova izbira pa je (oziroma bi morala biti) odvisna od ponujene trditvene podlage in okoliščin konkretnega primera.6 Te trditve in okoliščine pa, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, v obravnavani zadevi uporabe računovodskih standardov in s tem prisoje višjega zneska ne dopuščajo.

14. Pritožnica končno zmotno trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo (saj toženka tega ni zahtevala) revalorizirati že plačane odškodnine in bi jo moralo upoštevati v nominalnem znesku. V sodni praksi je namreč ustaljeno stališče, da gre pri valorizaciji za vprašanje, ki ga sodišče rešuje po uradni dolžnosti in ne le na zahtevo katere od strank. Sodišče prve stopnje, ki je samo valoriziralo s strani zavarovalnice že plačano odškodnino, je torej pravilno uporabilo materialno pravo.7

15. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe znašala 1.078,95 EUR. 2 Glej na primer zadevo II Ips 840/2009 (oškodovancu, ki je trpel hude bolečine 24 dni, občasne hude bolečine 2 dni, trajne lahke 3 tedne, lahke pa trpi še vedno, trpel pa je tudi številne nevšečnosti, primerljive s tožničinimi, je bila prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 3.500 EUR oz. približno 4 povprečne plače) in zadevo II Ips 1209/2008 (oškodovanec je trpel stalne hude bolečine 3 dni, občasne hude en teden, srednje stalne bolečine tri tedne, občasne srednje bolečine mesec in pol, zmerne pol leta, občasne zmerne pa nekaj naslednjih mesecev, lažje do zmerne glavobole ob večjih obremenitvah in preutrujenosti ter bolečine v vratu ob dalj časa trajajoči vožnji, bo trpel tudi v bodoče; trpel je tudi številne nevšečnosti, bil je štiri mesece na bolniškem dopustu - za telesne bolečine in nevšečnosti mu je bila prisojena odškodnina 5.072, 93 EUR oz. 5,9 povprečne plače). 3 V zadevi II Ips 561/2008 je bila oškodovancu zaradi težav ob spremembah vremena, ob daljši vsiljeni drži, pri dvigovanju težjih predmetov in športu oziroma ob ugotovljenem zmanjšanju življenjskih aktivnosti za 1,5 %, prisojen znesek 1043 EUR oziroma približno 1,3 povprečne plače; v zadevi II Ips 35/2009 je bilo ugotovljeno, da oškodovanec zaradi bolečin ob večjih obremenitvah, težje opravlja težja fizična dela, ima težave pri sedenju in vožnji z avtom ali kolesom - prisojena odškodnina je znašala 1800 EUR oziroma približno 2 povprečni plači. 4 Tožnica je zahtevala povrnitev "potnih stroškov". 5 Tožnica je tako za razdaljo 196 km porabila približno 15,70 litra goriva. 6 Tako je bilo v zadevah II Cp 2349/2017, II Cp 796/2017, I Cp 2682/2016 in nekaterih drugih za izračun premoženjske škode uporabljen znesek 0,37 EUR/km, kot ga določa tretji odstavek 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja; v odločbah II Cp 1150/2015 in II Cp 1057/2017 je bil uporabljen kriterij 8 % cene neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov oziroma približno 0,1 EUR/km, ki ga določa drugi odstavek 168. člena Zakona o uravnoteženju javnih finac; v zadevah II Cp 2403/2013 in I Cp 2370/2017 pa kriterij 0,18 EUR/km, ki ga določa peti odstavek 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. 7 Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 79/2007, II Ips 435/2007, II Ips 597/2008, II Ips 704/2008, II Ips 644/2008 in druge.