Jedro

Pri odločanju o tožbenem zahtevku mld. hčerke za zvišanje preživnine ni pomembno to, kar toženec (oče) po svoji volji daje hčerki, poleg s sodno odločbo določene preživnine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku mld. tožnice na zvišanje preživnine, ki jo je dolžan plačevati toženec, na podlagi sodbe z dne 17.5.1988. Odločilo je, da se preživnina zviša za čas od 1.8.1992 do 31.12.1992 na 7.500,00 SIT mesečno, od 1.1.1993 do 30.4.1993 na 10.000,00 SIT mesečno, od 1.5.1993 do 30.6.1993 na 11.926,60 SIT mesečno ter od 1.7.1993 dalje na 13.000,00 SIT mesečno, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji preživninski zahtevek tožnice je zavrnilo. Tožencu je naložilo, da je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v višini 10.816,00 SIT z obrestmi.

Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Bistveno je, da toženec neposredno krije del izdatkov hčerke, ko je pri njem 6 dni v mesecu ter z nakupom oblačil, prehrano in drugega ob koncu tedna, praznikih in počitnicah. S tem toženec že sedaj izda za tožnico do 15.000,00 SIT mesečno. To obliko preživljanja želi toženec obdržati zaradi stikov z otrokom. Sodišče je napačno ocenilo podatke o dohodkih toženca in zato nepravilno sklepalo o njegovih premoženjskih možnostih. Pomemben je le saldo, ki kaže, da je čisti dobiček firme toženca malenkosten ter se njegove zmožnosti za preživljanje tožnice niso izboljšale oziroma bistveno spremenile. Višje sodišče naj zato samo spremeni prvo sodbo ali pa naj jo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo opozarja tožnica na neskladnost toženčevih navedb o njegovi gmotni nezmožnosti, ko obenem sam pove koliko izda za tožnico. Listine ne prikazujejo realnega stanja toženčevega podjetja za katero je sam povedal, da se zboljšuje. Upoštevati je treba, da ima toženec počitniški objekt v K. ter počitniško prikolico. Plačevanje preživnine pa ima prednost pred vsemi drugimi izdatki.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi sodbe z dne 17.5.1988 s katero sta bili zaradi razveze zakonske zveze dodeljeni skupni hčerki zakoncev v varstvo in vzgojo materi, je bil toženec dolžan plačevati, od 1.4.1988 dalje, za vsako hčerko, na roke njune matere, po takratnih 70.000,00 din mesečne preživnine. Navedeni zneski preživnine so bili kasneje občasno usklajevani z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov v Sloveniji, glede mld. hčerke B., roj. 23.12.1975, pa tudi zvišani, zaradi spremenjenih okoliščin, s sodbo z dne 27.2.1991. Na tej podlagi je bil toženec dolžan plačevati, od 1.8. do 30.9.1992, za mld. B. po 10.329,00 SIT in za mld. L. po 6.516,80 SIT mesečno, od 1.10.do konca februarja 1993, za mld. B. po 11.630,80 SIT in za mld.

L. po 7.337,90 SIT mesečno, od 1.3.1993 do konca junija 1993, za mld.

B. po 12.968,30 SIT in za mld. L. po 8.181,70 SIT mesečno in od 1.7.1993 dalje za mld. B. po 14.135,40 SIT ter za mld. L. po 8.918,00 SIT mesečne preživnine.

Prvo sodišče je moralo presoditi, ali so se okoliščine, na podlagi katerih je bila s sodbo z dne 17.5.1988 določena denarna preživnina za takrat štiriletno tožnico spremenile tako, da na podlagi določila petega odstavka 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l.SRS št. 14/89) opravičujejo zvišanje preživnine, kakršno je predlagala tožnica. Da so se potrebe mld. tožnice odločilno zvišale, tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne more biti dvoma, ker tega tudi toženec s pritožbo izrecno ne izpodbija. Tožnica je sedaj stara 9 let in hodi v osnovno šolo, kar je odločilno za zvišanje preživnine. Odločilne so tudi gmotne možnosti staršev ter je instančno sodišče mnenja, da so bile tudi te okoliščine odvolj popolno ter prepričljivo razjasnjene. Pritrditi je treba tožnici, da že na podlagi navedb toženca samega ni podlage za sklepanje, da ne zmore kriti povečanih njenih potreb. Toženec namreč res sam navaja, koliko izda, poleg tega kar daje za preživljanje hčerke B., tudi za tožnico, to pa je, kot kaže približno 15.000,00 SIT mesečno. Podatki o dohodkih njegovega podjetja in kar v zvezi s tem še navaja toženec, zato sami po sebi, niti niso pomembni za presojo, kolikšne so dejanske možnosti toženca glede preživljanja otrok.

Sredstva, ki jih je dolžan dajati toženec v denarju, so potrebna za kritje vseh izdatkov za tožnico, ki je v varstvu, vzgoji in oskrbi matere, kakor je bilo to odločeno že s sodbo z dne 17.5.1988. Dejstvo, da toženec od takrat dalje, po svoji volji neposredno krije nekatere izdatke otrok, kakor je mogoče sklepati iz njegovih navedb, ni nova okoliščina, niti ni tudi po mnenju drugostopnega sodišča odločilna za določitev preživnine. Neposredno preživljanje tožnice je bilo namreč prepuščeno njeni materi, ki mora imeti za ta namen potrebna sredstva, del teh pa mora v sorazmerju s svojimi možnostmi, dajati toženec v gotovini. Drugotnega pomena je zato, kar toženec morebiti še daje tožnici po svoji volji iz drugih nagibov ter tega ni mogoče vračunavati oziroma odštevati od prisojene preživnine.

Materialnopravno pravilna je bila zato na podlagi tega, kar navaja toženec o svojih izdatkih za otroka, odločitev sodišča prve stopnje o njegovem preživninskem prispevku, ki ga je dolžan dajati v denarju, na roke otrokove matere. Odločitev prvega sodediča je v dajatvenem delu izreka sodbe, za posamezna obdobja v skladu s podatki, ki jih je glede potreb otroka in možnosti staršev navedlo prvo sodišče, dovolj popolno in prepričljivo v razlogih sodbe. Zavrnilni del prve sodbe pa je postal pravnomočen, ker ga tožeča stranka ni izpodbijala s pritožbo.

Sodišče druge stopnje je spoznalo, da niso podani razlogi iz katerih se lahko izpodbija prva sodba in ker tudi ni ugotovilo pritožbenih razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter je potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP).