Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, tožnica pa je le zatrjevala le en hud konflikt, je odločitev, da se mora toženec izseliti iz solastne hiše preuranjena za pravilno uporabo 2. odstavka 411. člena ZPP v zvezi z 272. členom ZIZ. Gre za konkurenco več z Ustavo zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (lastninska pravica, pravica do nedotakljivosti stanovanja in pravica do varnosti, telesne integritete in človeškega dostojanstva), zato mora biti dejansko stanje zadosti ugotovljeno, pa čeprav sodišče odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi stopnje verjetnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o ugovoru.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor toženca proti začasni odredbi z dne 22.4.2005, s katero je sodišče naložilo tožencu izselitev iz stanovanjske hiše v roku 8 dni po izdaji začasne odredbe, ki velja do pravnomočnosti tega postopka.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je obrazložilo sklep, da je potrebna začasna odredba, da se prepreči naslilje nad tožečo stranko in otrokoma, sama tožnica pa je celo izpovedala, da toženec nad otrokoma ni bil nasilen. Sodišče je določilo izselitveni rok 8 dni od izdaje odločbe, pri čemer sodna odločba učinkuje šele od vročitve odločbe in ni pomembna izdaja odločbe. Ni znano, od kje sodišče sklepa, da je toženec bil seznanjen z začasno odredbo že 29. ali 30.4. Sodišče zmotno razlaga določbo 2. odstavka 411. člena ZPP. Člen je podnormiran in zato ga je treba obravnavati strogo. Gre za skrajen in izjemen ukrep, pri katerem je treba spoštovati načelo sorazmernosti med nujnostjo začasne odredbe in toženčevo zasebno lastnino in nedotakljivostjo stanovanja. Sicer pa so konfilktne situacije pri vseh ločitvenih postopkih in vsaka konfliktna situacija še ne pomeni nasilja. Nasilje mora biti konkretizirano in objektivno, ne pa le subjektivno. Predlagatelj mora tudi izkazati stopnjo verjetnosti. V konkretnem primeru pa ne gre za nujni ukrep. Pravdni stranki imata skupno premoženje, ki ga bosta morala razdeliti in do takrat ga imata pravico uporabljati oba. Sodišče v izdanem sklepu ni upoštevalo načela sorazmernosti. Grozeče nasilje pa v predlogu ni bilo zatrjevano in ni bilo izkazano s stopnjo verjetnosti. Tožeča stranka ni predložila niti enega dokaza o nasilju, zato gre za nekonkretiziran predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče se sklicuje na poročila centra za socialno delo in spregleda, da je poročilo sestavljeno le iz trditev strank, ne pa iz objektivnih ugotovitev centra. Sodišče trdi, da je tožeča stranka v izpovedbi potrdila v predlogu zatrjevano nasilje. Tožnica je navedla, da jo je tožena stranka pretepala v zimskem vrtu in v avtu in jo lovila z nožem. Ta dejstva pa niso bila dokazana in kljub temu ji sodišče verjame. Lovljenje in pretepanje z nožem v predlogu niso bili navedeni. Dogodka 20.4.2005 ni mogoče primerjati s pretepanjem in lovljenjem z nožem. Dogodek ni potekal tako, kot je na naroku to povedala tožeča stranka. Res je, da je 20.4.2005 prišlo do spora in da je tožena stranka odreagirala, vendar na provokacijo tožeče stranke, ki je bilo tudi grdo ravnanje. Ko je tožnica poklicala policijo, je toženec šel iz hiše in počakal policiste. Tožeča stranka navaja, da naj bi jo toženec pljuval in brcal, tega pa policistom ni povedala. Edine nepristrane osebe bi bili lahko policisti, ki so prisostvovali dogodku in ki so imeli možnost uvesti ukrep prepovedi začasnega približevanja. Vendar tega ukrepa niso uvedli. V pismu tožnice je bilo nasilje konkretizirano tako, da naj bi tožena stranka skrila ključe, telefon in polnilec, kar pa ne more opravičevati izdajo začasne odredbe zaradi preprečitve nasilja. Tožnica pa jasno izpoveduje, da noče vrnitve moža v stanovanje, ker si želi, da začasna odredba ostane v veljavi zaradi medsebojnih premoženjskih razmerij. Tožena stranka uveljavlja kršitev pravic enakega varstva iz

22. člena Ustave, da ni imela možnosti, da se izjavi o predlogu za izdajo začasne odredbe in kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbi je treba pritrditi v delu, ko graja obrazložitev sklepa sodišča prve stopnje in sicer odgovor na vprašanje, ali je iz opravljenega dokaznega postopka že mogoče sklepati, da je podan zakonski dejanski stan, ki ga zahteva

2. odstavek 411. člena ZPP v zvezi s 272. členom ZIZ. Pritožba tudi pravilno opozarja, da se začasna odredba o izselitvi zakonca iz skupnega stanovanja odredi le v zakonskih sporih, če je to potrebno, da se prepreči nasilje in da gre za ukrep, ki ob utemeljnih razlogih pomeni tudi začasni poseg (do pravnomočnosti rešitve razvezne pravde) v lastninsko pravico in nedotakljivost stanovanja. Pritožba sicer pri tem prezre, da je tudi pravica do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravica zasebnosti in zasebnostnih pravic tudi ustavna kategorija oziroma, da gre za človekove pravice in temeljne svoboščine (34. in

35. člen Ustave). Res je, da je treba v tem primeru tehtati vse z Ustavo zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine; vendar ukrep iz 2. odstavka 411. člena ZPP, daje ob obstoju nevarnosti nasilja prednost varnosti, človekovi telesni integriteti in dostojanstvu.

Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo z dne 22.4.2005 na podlagi predloga tožeče stranke in pisma tožnice. V predlogu je tožeča stranka predlagala zaslišanje strank, poizvedbe pri Policijski postaji K. o poizvedbah na naslovu pravdnih strank, s poizvedbami pri centru za socialno delo. Zato pritožba nima prav, ko trdi, da tožnica ni predlagala nobenega dokaza.

Sodišče je sledilo predlogu, verjelo navedbam tožnice in izdalo začasno odredbo.

Pritožba nima prav, ko meni, da ni mogoče izdati začasne odredbe, predno ni vročen predlog za njeno izdajo. To je sicer možno, če so podani pogoji iz 272. člena in v našem primeru 411. člena ZPP, vendar mora sodišče v sodni odločbi, ki jo izda, pojasniti v obrazložitvi razloge, tako da da možnost nasprotni stranki, da se o njih izjavi in da se lahko v ugovornem postopku razčistijo sporna dejstva (primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča, ki je bila izdana v zvezi s kršitvijo načela enakosti pred zakonom, opr. št. UP 232/99, z dne 17.2.2000, objava Uradni list RS, št. 24/2000).

Toženec tudi navaja, da je v sklepu z dne 22.4.2005 sodišče zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb ZPP, ko je v izreku določilo, da se je toženec dolžan izseliti v roku 8 dni po izdaji začasne odredbe, katero je toženec prejel 9.5.2005 (povratnica pripeta k list. št. 11). Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo v delu, da lahko rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti začne teči naslednji dan od dneva, ko je bila dolžniku odločba vročena (19. člen ZIZ). Vendar je v tem primeru tožena stranka navajala, da se je že od spornega dogodka oziroma konflikta dne 20.4.2005 sama začasno izselila k svojim staršem, rok 8 dni od vročitve sklepa sodišča prve stopnje o izdaji začasne odredbe pa je tudi že potekel. Zato v tem primeru ne gre za takšno kršitev, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdaje prvega sklepa. Sodišče je tudi obrazložilo, da verjame navedbam tožnice iz pisma in predloga in je začasno odredbo izdalo.

Pač pa pritožbeno sodišče dvomi v zadosti ugotovljeno dejansko stanje glede odločitve v ugovornem postopku in na podlagi tega dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku le zaslišalo pravdni stranki, pribavilo mnenje centra za socialno delo, ni pa pribavilo policijskega poročila in ni naredilo natančne dokazne ocene. Pritožba ima prav, ko opozarja na določene neskladnosti med predlogom tožeče stranke, njeno izpovedbo in nenazadnje med izpovedbo tožene stranke. Izpovedba tožeče stranke glede spornega dogodka 20.4.2005 se razlikuje od navedb iz njenega pisma in predloga (npr. potek dogodkov, grožnje z nožem, davljenje, dejstva o tem, kdo je ostal v hiši na dan spornega konflikta in kdo je prespal pri starših ipd.). Predlagateljica mora v tem postopku dokazati, da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči nasilje. V predlogu je zatrjevala, da je bil toženec večkrat nasilen do nje, kar škodljivo vpliva tudi na otroke. Sodišče prve stopnje meni, da iz poročila centra za socialno delo ne izhajajo popolnoma enake ugotovitve, kot jih je zatrjevala tožnica. Pritožba pravilno opozarja, da so v centru za socialno delo zapisali povzetke izjav strank (med drugim je mati povedala, da oče do otrok ni bil nasilen in mu zato ne želi omejevati stikov, pač pa da gre za konflikte glede delitve premoženja). Vendar pa pritožba prezreze, da so delavci Centra za socialno delo zapisali tudi povzetek, katerega sprejema sodišče prve stopnje, da je odnos med staršema tako konflikten in da zelo niha, da bi bilo treba umiriti situacijo in da je težko vzdrževati konstruktivno komunikacijo. Pritožbeno sodišče pritožniku tudi odgovarja, da iz njegovega zaslišanja ne sledi jasna pripravljenost živeti v hiši z ženo in otroki do razveze in do dogovora ali odločitve o tem, kdo bo kje živel. Zaradi premalo ugotovljenega dejanskega stanja za pravilno uporabo materialnega prava, je bilo treba pritožbi ugoditi, sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje stopnje v ponovni postopek (355. člen ZPP v zvezi s 365. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje pribavi poročilo policistov, ki so opravili intervencijo 20.4.2005, ponovno oceni izvedene dokaze in dokaze, ki jih bo še pridobilo in naj nato na podlagi pravilne uporabe 411. člena ZPP v zvezi z 272. členom ZIZ o ugovoru ponovno odločbi. Pri tem naj upošteva, da gre za konkurenco temeljnih ustvnih pravic. Res je treba za izdajo začasne odredbe pravno relevantna dejstva dokazati s stopnjo verjetnosti, vendar morajo biti sporna dejstva zadosti razčiščena, da je o sporu mogoče odločiti. Pri odločanju o zadevi naj si sodišče prve stopnje pri zapolnitvi pravnega standarda "nasilja" pomaga z institutom iz kazenskega prava (kaznivo dejanje nasilništva), saj določba 411. člena ZPP ne daje natančne razlage. Treba pa je tudi upoštevati, da je namen začasne odredbe preprečitev nasilja med zakoncema oz. v družini, ne pa zavarovanju domnevnih premoženjskih interesov.

Pritožbeno sodišče pa na koncu še dodaja, da je v življenjsko težki situaciji, v kateri sta se znašli pravdni stranki, treba za dogovor pri centru za socialno delo ali pri drugi ustrezni svetovalni službi poiskati pomoč. Ker sta starša pred centrom za socialno delo že sklenila sporazum o začasnih stikih, pritožbeno sodišče meni, da sta pravdni stranki sposobni nadaljevati te pogovore tudi v smeri, kje bosta živela, koliko bo preživnina, saj sta se začasno dogovorila, da bosta otroka živeli pri materi, oče pa bo imel redne in pogoste stike. Dogovor o skupnem premoženju je mogoče doseči tudi v postopku posredovanja med sprtima stranema, ki ga lahko opravi center za socialno delo, če stranki to želita. Ker sta starša izkazala pripravljenost o dogovarjanju v zvezi z otrokoma, to kaže, da sta jima otroka vrednota, ki sta jo dosegla v skupnem življenju, kljub temu, da se sedaj želita oba razvezati.