Jedro

V nasprotni tožbi označena vrednost spora obeh, v tej pravdi spornih šestnajstin, je znašala 2.100.000 SIT. Po drugem odstavku 41. člena ZPP se določi vrednost spornega predmeta za vsakega toženca posebej, kar pomeni, da se v vsakem primeru za ugotovitev vrednosti spornega predmeta vrednosti posameznih zahtevkov ne seštevajo, vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe pa se presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej v deležu od ocenjene ali določene vrednosti spornega predmeta.

Tudi v materialnem sosporništvu, sicer velja načelo samostojnosti posameznih sospornikov, vendar pa je to načelo omejeno v primeru enotnega in nujnega sosporništva. V konkretnem primeru gre za primer enotnega sosporništva, ko sosporništvo sicer ni zakonita nujnost (kot pri nujnem sosporništvu) in more vsak posamezni udeleženec zase tožiti in tudi biti tožen. Toda če jih je že več tožilo, ali če je bilo več toženih, je odločba celotnega spora lahko le enotna, to je nasproti- vsem istočasna in enake vsebine (Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, str. 311). Šteje se, da je na tisti strani, kjer so sosporniki, le ena oseba pravdna stranka (196. člen ZPP).

Izrek

Revizija zoper odločitev o razveljavitvi prvostopenjske odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka (III. tč. izreka prve sodbe) in zoper odločitev o delu tožbenega zahtevka tožnikov, s katerim sta na prvi stopnji uspela (I. tč. izreka) in v povezavi s to odločitvijo zoper zavrnitev dela tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (III. tč.

izreka), se zavrže. V ostalem delu, to je zoper drugostopenjsko odločitev o zavrženju dela zahtevka po nasprotni tožbi (II. tč. izreka), se revizija zavrne.

Obrazložitev

S tožbo sta tožnika M. G. in Ma. G. kot dediča po pokojni C. L. v dopolnitev njunega nujnega deleža smiselno zahtevala vrnitev darila, ki ga je po darilni pogodbi z dne 20.9.1994, sklenjeni med pokojno C. L. in tožencem A. L. prejel toženec, z vknjižbo lastninske pravice oziroma pravice uporabe do ene šestnajstinke za vsakega na nepremičninah vložna številka 430 k.o... Vrednost spora je bila ocenjena na 3.000.000 SIT.

Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala ugotovitev, da je pravna prednica tožnikov od zapustnice L. C. prejela darila, katerih vrednost zadostuje za pokritje njunega nujnega deleža in da je bila pravna prednica tožnikov B. G. dedno odpravljena po zapustnici C. L. za časa življenja zapustnice, ter sta dedno odpravljena tudi njena otroka, to je tožnika. Tožena stranka je v nasprotni tožbi ocenila vrednost spora na 2.100.000 SIT.

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo zahtevku tožnikov tako, da je tožencu naložilo tožnikoma izstaviti za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere se bosta na spornih nepremičninah lahko vknjižila kot solastnika vsak do 31/1000, kar naj bi veljalo tudi za vknjižbo pravice uporabe.

Delno je ugodilo tudi zahtevku tožene stranke in ugotovilo, da je pravna prednica tožnikov B. G. od zapustnice C. L. prejela denar za nakup ene četrtine nepremičnin parcel številka 1305, 1306 in 1307, in se to darilo všteje v nujni delež tožnikov, in zadostuje za delno kritje njunega nujnega deleža. V ostalem delu pa je tožbena zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo in zavrglo del zahtevka po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka uspela, ter razveljavilo tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na zavrnitev dela tožbenega zahtevka iz tožbe (to je glede deleža 504/16000 zoper vsakega tožnika, kar predstavlja hkrati tudi neuspeh tožene stranke v drugostopenjskem postopku).

Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka, kot je navajala, iz vseh revizijskih razlogov, ter predlagala, da revizijsko sodišče razveljavi sklep sodišča druge stopnje in ga spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne, oziroma podrejeno predlaga, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in sklep sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje. Revizija se ne strinja predvsem z razveljavitvijo dela prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke. Po revizijskih podrejenih izvajanjih tudi ni jasno, zakaj je višje sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje zgolj v zavrnilnem delu, če je razveljavilo ta del sodbe iz razloga, ker vrednost nepremičnin, ki so bile upoštevane kot darilo pravni prednici tožnikov, ni znana. Če ni znana vrednost nepremičnine, ni po mnenju revizije znano niti to, do kolikšnega deleža bi tožnika sploh bila upravičena.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP, Uradni list RS št. 36/2004, uradno prečiščeno besedilo) in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Iz predloga revizije, s katerim je toženec opredelil obseg revizijskega izpodbijanja izhaja, da toženec z revizijo izpodbija predvsem tisti del pritožbene odločitve, s katero je bila razveljavljena prvostopenjska odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Revizija pa v tem delu ni dovoljena. Revizija se lahko vloži le zoper pravnomočno, na drugi stopnji izdano sodbo, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, za kar pa v tem primeru ne gre, saj je sodbo prve stopnje v tem delu sodišče druge stopnje razveljavilo (prvi odstavek 367. člen in prvi odstavek 384. člena ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija tudi ni dovoljena glede odločitve o delu tožbenega zahtevka tožnikov, s katerim sta na prvi stopnji uspela (delež do 31/1000 za vsakega) in v povezavi s to odločitvijo glede zavrnitve dela tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, ker sta v tem delu odločitvi postali pravnomočni po izteku pritožbenega roka. Tožena stranka se namreč zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila, tožnika pa sta se pritožila zoper zavrnilni del (to je glede razlike med priznanim deležem 31/1000 in zahtevanim deležem 1/16 za vsakega, torej zoper del, s katerim nista uspela v deležu vsak do 504/16000). Ker tožena stranka proti navedenemu delu sodbe prve stopnje ni vložila pritožbe (prvi odstavek 367. člen ZPP), tudi revizija v navedenem delu ni dovoljena.

Revizija zoper drugostopenjsko odločitev o zavrženju dela zahtevka po nasprotni tožbi pa je dovoljena, vendar ni utemeljena.

Glede na to, da sta tožnika s tožbo zahtevala enaka deleža sporne nepremičnine, kolikor bi jima pripadlo glede na njuna enaka dedna deleža in sta uspela vsak do 31/1000, ostaja po odločitvi na drugi stopnji sporen še njun delež do 504/16000 za vsakega (razlika do vtoževanega deleža 1/16 za vsakega). Z odločitvijo glede tega dela zahtevka tožena stranka na drugi stopnji ni uspela, saj je drugostopenjsko sodišče razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča, da vrednost darila, ki jo je prejela pravna prednica tožnikov, zadostuje za delno kritje nujnega deleža tožnikov (to je kritje v obsegu, ki ustreza še spornemu deležu do 504/16000) in v tem delu zavrglo nasprotno tožbo.

V nasprotni tožbi označena vrednost spora obeh, v tej pravdi spornih šestnajstin, je znašala 2.100.000 SIT. Po drugem odstavku 41. člena ZPP se določi vrednost spornega predmeta za vsakega toženca posebej, kar pomeni, da se v vsakem primeru za ugotovitev vrednosti spornega predmeta vrednosti posameznih zahtevkov ne seštevajo, vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe pa se presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej v deležu od ocenjene ali določene vrednosti spornega predmeta.

Tudi v materialnem sosporništvu, za kar v konkretnem primeru gre, sicer velja načelo samostojnosti posameznih sospornikov, vendar pa je to načelo omejeno v primeru enotnega in nujnega sosporništva. V konkretnem primeru gre za primer enotnega sosporništva, ko sosporništvo sicer ni zakonita nujnost (kot pri nujnem sosporništvu) in more vsak posamezni udeleženec zase tožiti in tudi biti tožen.

Toda če jih je že več tožilo, ali če je bilo več toženih, je odločba celotnega spora lahko le enotna, to je nasproti vsem istočasna in enake vsebine (Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, str. 311). Šteje se, da je na tisti strani, kjer so sosporniki, le ena oseba pravdna stranka (196. člen ZPP).

Revizijsko sporni delež znaša 504/16000 zoper vsakega tožnika, kar pomeni glede na v nasprotni tožbi skupno ocenjeno vrednost 2.100.000 SIT, skupno vrednost izpodbijanega dela 1.058.400 SIT (tožena stranka je v reviziji sicer označila vrednost spora za revizijske potrebe celo na malenkost manjši znesek, to je na 1.050.000 SIT), ki pa glede na razmerje med vrednostjo celotnega spora in že pravnomočno razsojenim delom sodbe sodišča prve stopnje presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člen ZPP). Zato je revizija v tem delu dovoljena in je bilo treba v tem delu presojati pravilnost z revizijo izpodbijane odločitve.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Na začetku revizije je revident zgolj navedel, da vlaga revizijo zoper sklep višjega sodišča iz vseh revizijskih razlogov. Revizija pa glede izpodbijane drugostopenjske odločitve o zavrženju dela zahtevka po nasprotni tožbi niti glede kršitev določb pravdnega postopka niti glede uporabljenega materialnega prava ne vsebuje nikakršnih navedb. Glede na 3. točko 335. člena v povezavi s 383. členom ZPP morajo biti revizijski razlogi opredeljeni. Ker pa kršitve določb pravdnega postopka niso bile opredeljene, se z njimi revizijsko sodišče ni ukvarjalo (371. člen ZPP). Sodišče je le opravilo uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava in ugotovilo, da je odločitev sodišča druge stopnje, da tožena stranka ne izkazuje pravnega interesa za samostojno nasprotno tožbo (drugi odstavek 181. člena ZPP) pravilna, ker je o (ne)obstoju pravnega razmerja sodišče odločalo že ob odločitvi o tožbenem zahtevku tožnikov za izročitev darila v obsegu, potrebnem za odpravo prikrajšanja, ko je toženec svoje ugovore (o vštetju darila v nujni delež tožnikov in njuni dedni odpravljenosti) v celoti uveljavljal v tej pravdi. Zato je bilo treba revizijo v zvezi z odločitvijo o zavrženju tega dela zahtevka po nasprotni tožbi zavrniti (378. člen ZPP), saj niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.