Jedro

Ob takem stanju, ko je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka svoje trditve, da je za toženo stranko opravila špediterske storitve, tudi dokazno podprla, izpodbijanje teh navedb s strani tožene stranke pa je ostalo dokazno nepodprto, odločitev sodišča prve stopnje ni mogla biti drugačna, kot da je izpadla v škodo tožene stranke.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. Ig 287/2002 z dne 29.7.2002 v 1. točki tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh plačati 729.262,33 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi na znesek 370.768,30 SIT od 23.4.2000 dalje in na znesek 358.494,03 SIT od 29.4.2000 dalje do plačila; v 3. točki izreka pa za stroške izvršilnega postopka v znesku 13.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.7.2002 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči v višini 141.720,00 SIT v 15-ih dneh.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpoved priče D.Š. in izpoved direktorja tožeče stranke S.G. ter na listinske dokaze, ki pa niso nikakršni verodostojni dokazi. Enaka ocena dokazov bi veljala tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da je bila tožena stranka le prevoznik blaga. Vse kar sta povedala priča in direktor tožeče stranke in kar izhaja iz listinskih dokazov je le to, da je bila tožena stranka prevoznik blaga, nikakor pa iz teh dokazov ne izhaja, da je bila naročnik špediterskih storitev.

To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zgolj pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Iz pritožbenih navedb dejansko izhaja, da tožena stranka graja le dokazno oceno izvedenih dokazov, pri čemer pa v tej smeri podaja le pavšalne očitke. Te pritožbene navedbe pa so po mnenju pritožbenega sodišča popolnoma neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje jasno povedalo, katera dejstva šteje za dokazana, svojo odločitev pa je sprejelo po stališču pritožbenega sodišča na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku izvedlo vse, po tožeči stranki predlagane dokaze, iz zakonsko utemeljenih razlogov pa ni izvedlo praktično edinega, s strani tožene stranke predlaganega dokaza; zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke E.T., saj ta kljub pravilnemu vabljenju, na narok ni pristopil. Ob takem stanju, ko je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka svoje trditve, da je za toženo stranko opravila špediterske storitve, tudi dokazno podprla, izpodbijanje teh navedb s strani tožene stranke pa je ostalo dokazno nepodprto, odločitev sodišča prve stopnje ni mogla biti drugačna, kot da je izpadla v škodo tožene stranke. Zlasti še, ker tudi očitki pritožbe o tem, kaj sta povedali priča in direktor tožeče stranke in kaj izhaja iz listinskih dokazov, ne držijo. Ob dejstvu, da so računi, ki jih je tožeča stranka toženi izdala, izdani za špediterske storitve, da tožena stranka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tem računom ni nikoli ugovarjala, pa je tudi direktor tožeče stranke S.G., kot je ugotovilo sodišče prve stopnje jasno in določno povedal, da mu je direktor tožene stranke E.T. naročil uvozno carinjenje blaga ter obljubil plačilo za te storitve. Ob tem, ko pa je še iz izpovedi D.Š. razvidno, da je ta direktorju tožene stranke povedal, da se prav v zvezi s carinjenjem blaga lahko obrne na tožečo stranko, o storitvah, ki jih je tožeča stranka opravila za toženo res ne more biti več nobenega dvoma. Ob taki dokazni podlagi je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.