Jedro

Delitev stvari in skupnega premoženja pa se prvenstveno opravi v nepravdnem postopku, pri čemer si mora sodišče prizadevati, da se praviloma opravi fizična delitev stvari. Le če fizična delitev stvari v sorazmerju s solastniškimi deleži ni mogoča, se ta v skladu s 122. in 123. členom ZNP korigira s civilno delitvijo (izplačilom razlike v vrednosti), v posebej določenih primerih pa civilna delitev fizično v celoti nadomesti (izplačilo vrednosti deležev po enem solastniku oz. prodaja stvari in razdelitev izkupička). Sodna praksa sicer ne izključuje možnosti uveljavljanja zahtevkov, ki merijo na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku (brez predhodnega nepravdnega postopka in morebitne napotitve na pravdo), seveda le, če to opravičujejo posebne okoliščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžan toženec plačati tožnici skupno znesek 31.840,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2002 dalje do plačila ter ji v roku 15 dni povrniti povzročene pravdne stroške (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 1.704,55 EUR (II. točka izreka), kar je z uvodoma navedenim sklepom o popravi sodbe popravilo tako, da se plačilo navedenih pravdnih stroškov naloži tožnici v korist toženca.

2. Zoper tako odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica. Najprej izpostavlja, da je v svoji tožbi določno navedla delovna sredstva in tehnični material, pridobljene v času trajanja zunajzakonske skupnosti, ki jih je ob razpadu zunajzakonske skupnosti odpeljal in jih izključno uporabljal toženec. Svoj delež na njih je tožnica ovrednotila in uveljavljala njegovo plačilo. Ker toženec nikoli ni oporekal višini deleža, ki ga na delovnih sredstvih uveljavlja tožnica, niti temu, da jih je odpeljal, tožnica pa ni imela nobenega interesa, da jih pridobi v naravi, bi moralo sodišče prve stopnje po mnenju pritožnice o tem delu tožbenega zahtevka meritorno odločiti. Zmoten je zato prvostopni zaključek o nesklepčnosti tega dela tožbenega zahtevka. Ker prvostopno sodišče ni postavilo izvedenca elektro stroke niti ni razjasnilo, ali trditve, da ima toženec delovna orodja še danes, držijo, pritožnica sodišču prve stopnje smiselno očita tudi bistveno kršitev procesnih pravil. Po prepričanju pritožnice naj bi bila nepravilna tudi zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova plačila tožničinega deleža na osebnem vozilu opel kadet, za katerega toženec ni zanikal, da ga je ob razpadu zunajzakonske skupnosti odpeljal in ga že prodal. Izpostavlja, da toženec v tem delu tožbenemu zahtevku po višini ni nasprotoval. Zmoten naj bi bil zato prvostopni zaključek, da tožnica nikoli ni postavila zahtevka iz naslova prodaje avtomobila, dejansko stanje pa je ostalo v tem delu nepopolno ugotovljeno.Nadalje pritožnica graja tudi zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova uporabe poslovnega prostora, stroškov ogrevanja, električne energije in telefona ter garažiranja osebnega avta. V okviru te odločitve naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnica nastopa ne le kot zunajzakonska partnerka toženca, ampak tudi kot dedinja po pokojnih A. in B.Ž., le-ta pa sta utemeljeno uveljavljala povrnitev stroškov, nastalih zaradi uporabe njune nepremičnine. Izpostavlja, da toženec nikoli ni bil solastnik tožničinih nepremičnin, njegova vlaganja vanje pa so mu bila v celoti izplačana. V delu odločitve o tožbenem zahtevku iz naslova kupnine za poslovni prostor pa naj bi ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno, v posledici česar je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi v zvezi s sklepom o njeni popravi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V okviru zatrjevanj pravdnih strank in zanje predloženih dokazov je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je tožnica (z nasprotno tožbo, ki je bila obravnavana samostojno) terjala plačilo denarne vrednosti njenega deleža na posameznih stvareh, ki spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, plačilo njenega deleža za nakup poslovnega prostora porabljenega denarja, ki naj bi spadal v skupno premoženje pravdnih strank, kakor tudi plačilo zneska, za katerega naj bi bil toženec zaradi brezplačnega bivanja in uporabe poslovnega prostora obogaten. Obravnavani postopek je tako del kompleksnega pravnega razmerja pravdnih strank. V postopku po tožbi je bilo med istima pravdnima strankama že pravnomočno ugotovljeno obdobje trajanja njune zunajzakonske skupnosti, premično premoženje, ki spada v skupno premoženje pravdnih strank, tožnici v obravnavani zadevi pa naloženo tudi plačilo določenega zneska tožencu, ki predstavlja denarno vrednost toženčevega vložka v tujo (tožničino) nepremično (obrazložitev prvostopne sodbe na straneh 8 in 13). Med pravdnima strankama je v teku še nepravdni postopek zaradi delitve skupnega premoženja, ki je prekinjen do pravnomočne rešitve obravnavane zadeve.

7. Pravilna je prvostopna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova plačila denarne vrednosti delovnih sredstev in tehničnega materiala za opravljanje toženčeve obrti, ki jih je slednji ob razpadu zunajzakonske skupnosti odpeljal. Tožnica je svoj tožbeni zahtevek v tem delu utemeljevala z zatrjevanjem, da gre za skupno premoženje pravdnih strank z enakima deležema, saj je toženi navedene stvari nakupil v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Toženec je med postopkom zatrjeval, da so navedena delovna sredstva še vedno v njegovi lasti, čemur je sodišče prve stopnje sledilo (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 8), tožnica pa take prvostopne dejanske ugotovitve v svoji pritožbi izrecno niti ne graja. Neutemeljena je zato smiselna pritožbena graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da sodišče prve stopnje navedenih okoliščin naj ne bi razjasnilo. Po zaključku, da so navedena delovna sredstva še vedno v lasti (oz. pravilno v posesti) toženca, je sodišče prve stopnje zahtevek iz naslova plačila njihove denarne vrednosti povsem utemeljeno zavrnilo. Zahtevek, kot ga je postavila tožnica, meri namreč na delitev dela premičnega skupnega premoženja v pravdi. Delitev stvari in skupnega premoženja pa se prvenstveno opravi v nepravdnem postopku, pri čemer si mora sodišče prizadevati, da se praviloma opravi fizična delitev stvari, kot to določa prvi odstavek 122. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) v zvezi s 130. členom istega zakona, ki ga bo v prekinjenem nepravdnem postopku potrebno uporabiti v skladu z 268. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Le če fizična delitev stvari v sorazmerju s solastniškimi deleži ni mogoča, se ta v skladu s 122. in 123. členom ZNP korigira s civilno delitvijo (izplačilom razlike v vrednosti), v posebej določenih primerih pa civilna delitev fizično v celoti nadomesti (izplačilo vrednosti deležev po enem solastniku oz. prodaja stvari in razdelitev izkupička).

8. Sodna praksa sicer ne izključuje možnosti uveljavljanja zahtevkov, ki merijo na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku (brez predhodnega nepravdnega postopka in morebitne napotitve na pravdo), seveda le, če to opravičujejo posebne okoliščine. Da stvarno upravičenje preide v obligacijsko je tako potreben obstoj nekih posebnih okoliščin in/ali soglasja zakoncev, navedene okoliščine pa v obravnavani zadevi tudi po prepričanju sodišča druge stopnje niso bile podane. Ob tem ni bilo mogoče spregledati zgoraj omenjene kompleksnosti pravnega razmerja med pravdnima strankama kakor tudi dejstva, da je bilo z že omenjeno pravnomočno sodbo med istima pravdnima strankama ugotovljeno večje število premičnin, ki spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, katerega bo potrebno v nepravdnem postopku šele razdeliti. Ni razloga, da bi bila delovna sredstva toženca deležna drugačne obravnave. V skladu z ustaljeno sodno prakso si je treba v primeru, če se opravlja delitev skupnega premoženja v pravdi, prizadevati, da se opravi delitev celotnega skupnega premoženja, ki je predmet pravde (slednje po prepričanju sodišča druge stopnje velja širše za premoženje, ki je predmet tožbe in nasprotne tožbe). Zgolj delna delitev skupnega premoženja namreč ne predstavlja pravega pristopa za celovito rešitev premoženjskih razmerij med zakoncema (oziroma zunajzakonskima partnerjema), saj lahko sodišče pravično razdeli skupno premoženje samo, če hkrati odloča o celotnem premoženju (sodba in sklep II Ips 217/2011 in II Ips 17/2009).

9. Po vsem obrazloženem je prvostopno sodišče zavzelo pravilno stališče, da bi bila ugoditev tožbenemu zahtevku iz naslova (na tožnico odpadlega deleža) denarne vrednosti delovnih sredstev in tehničnega materiala, s čimer bi se dejansko izvedla civilna delitev tega dela skupnega premoženja, v nasprotju z zgoraj navedenimi določbami ZNP o delitvi skupnega premoženja (kakor tudi z zgoraj navedeno sodno prakso), kar je narekovalo njegovo zavrnitev. Zato sodišče prve stopnje povsem pravilno ni sledilo tožničinemu dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca elektro stroke, namenjenemu dokazovanju višine tega dela tožničine terjatve, ki je bila, kot že obrazloženo, zavrnjena že po temelju. Z opisano odločitvijo je sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka meritorno odločilo, zato je neutemeljena smiselna pritožbena graja, da naj sodišče prve stopnje tega ne bi storilo. Zahtevka na ugotovitev obsega po tožencu odpeljanih delovnih sredstev, ki spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, in njenega deleža na tem premoženju pa tožnica ni postavila, sicer pa iz pritožbe izhaja, da slednji niti naj ne bi bil sporen. V zvezi z v pritožbi izpostavljenim, da tožnica nima nobenega interesa, da navedene premičnine pridobi v naravi (v sorazmerju s svojim deležem na skupnem premoženju), pa je dodati, da se v skladu z drugim odstavkom 61. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ob delitvi skupnega premoženja zakoncu na njegovo zahtevo na račun njegovega deleža dodele predvsem tisti predmeti, ki so namenjeni za opravljanje njegove obrti in poklica in mu omogočajo pridobivanje osebnega dohodka, v skladu z drugim odstavkom 128. člena ZNP pa sodišče udeležencem dodeli posamezne stvari iz skupnega premoženja glede na potrebe udeležencev in glede na njihove upravičene interese. V pritožbi izpostavljen interes tožnice (oziroma pomanjkanje le-tega) bo tako lahko v okviru nepravdnega postopka delitve skupnih premičnin ustrezno upoštevan. Ob tem je dodati, da je interes toženca po pridobitvi teh premičnin na račun svojega deleža na skupnem premoženju tudi ob odsotnosti izrecne zahteve v tej smeri izkazan že s tem, ko jih je ob odselitvi odpeljal. 10. Sodišče druge stopnje kot pravilno sprejema tudi prvostopno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo tožničinega denarnega vložka v osebno vozilo opel kadet, ki ga je toženec ob razpadu zunajzakonske skupnosti odpeljal in že prodal. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da navedena premičnina spada v njuno skupno premoženje, saj sta navedeno ugotovili že v nepravdnem postopku pred njegovo prekinitvijo. Ker pa je toženec avto že prodal, je tožnica terjala plačilo denarnega vložka, ki ga je vložila ob njegovem nakupu. Res je sicer, da toženec temu delu tožbenega zahtevka po višini ni izrecno nasprotoval, ker pa se je izrecno zoperstavljal tako postavljenemu tožbenemu zahtevku po plačilu tožničine denarne vrednosti oz. denarnega vložka (in se zavzemal, da bi sodišče navedene okoliščine v zvezi z odtujitvijo avta upoštevalo v nepravdnem postopku razdružitve skupnega premoženja), je s tem nasprotoval že samemu temelju tožbenega zahtevka. Zato ni mogoče šteti, da bi toženec zahtevek priznaval in ga tožnici ne bi bilo treba dokazovati (sodišču pa ne presojati njegove utemeljenosti), kot se smiselno zavzema pritožba.

11. Ob ugotovitvi, da stvari, ki je spadala v skupno premoženje, ni več ali je odtujena, lahko prikrajšani zakonec uspešno uveljavlja le obligacijski (obogatitveni) zahtevek (kot denarno nadomestilo za izkupiček ob prodaji stvari) (sodba in sklep II Ips 353/1998). Ker pa je, kot že zgoraj obrazloženo, tožnica svoj tožbeni zahtevek v zvezi z odtujenim vozilom utemeljevala s svojim denarnim vložkom pri nakupu navedenega vozila, medtem ko višine za nesporno odtujeno vozilo prejete kupnine ni zatrjevala in izkazala, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek iz tega naslova povsem utemeljeno zavrnilo. Zato tudi ni pomembno, kolikšen delež na avtomobilu je toženec tožnici priznaval, s čimer se sedaj obširno ukvarja pritožba. Ob odsotnosti pravno relevantnih trditev tudi dejanskega stanja ni bilo mogoče ugotavljati, zato je neutemeljena pritožbena graja nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s prodajo avtomobila.

12. Nadalje ni mogoče slediti pritožbeni graji prvostopne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve toženca za brezplačno bivanje ter uporabo poslovnega prostora in garaže kakor tudi za neplačane stroške v zvezi s to uporabo. Pri navedeni odločitvi je sodišče prve stopnje povsem pravilno izhajalo iz pravnomočne sodbe, v skladu s katero sta pravdni stranki v obdobju, v katerem naj bi bil toženec neupravičeno obogaten, živeli v zunajzakonski skupnosti. Zunajzakonska skupnost je dejansko družinskopravno razmerje, ki ima po ZZZDR za partnerja enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo (12. člena ZZZDR), torej imata partnerja tudi enake pravice in dolžnosti. Mednje v skladu z 49. členom istega zakona spada prispevanje k preživljanju družine v skladu s svojimi zmožnostmi, eden izmed elementov zunajzakonske skupnosti pa je tudi obstoj ekonomske skupnosti. Že pravnomočno ugotovljen obstoj zunajzakonske skupnosti v spornem obdobju tako po prepričanju sodišča druge stopnje izključuje možnost dokazovanja, da toženec k stroškom prebivanja ne bi prispeval, zato v pritožbi ponovljenim zatrjevanjem v tej smeri ni bilo mogoče slediti. V skladu s 47. členom ZZZDR izbirata kraj skupnega bivališča zakonca (oz. zunajzakonska partnerja) sporazumno. V obravnavani zadevi sta si pravdni stranki bivališče izbrali pri družini tožnice. Sodišče prve stopnje pravilno ni spregledalo, da je bilo tožencu že pravnomočno dosojeno izplačilo denarne vrednosti njegovega vložka v nepremičnine tožnice in njene družine. Da je toženec vlagal v njene nepremičnine tožnica priznava celo v pritožbi (le da hkrati zatrjuje, da so bila tožencu navedena vlaganja že izplačana). Pravilen je zato prvostopni zaključek, da tožnica od toženca, ki je v času trajanja zunajzakonske skupnosti in širše življenjske skupnosti s tožničino družino s soglasjem vlagal v njihove nepremičnine, ne more terjati plačila najemnine za te iste nepremičnine (kot podrobneje izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe na straneh 12 do 14). V pritožbi izpostavljeno, da toženec nikoli ni postal solastnik omenjenih nepremičnin, pravkar opisanega zaključka ne more omajati.

13. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja prvostopne odločitve o zavrnitvi zahtevka na plačilo polovice kupnine za poslovni prostor, ki ga je toženec kupil ob razpadu zunajzakonske skupnosti, zmanjšane za znesek najetih kreditov. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da je toženec v nakup poslovnega prostora vložil denarna sredstva iz časa trajanja njune zunajzakonske skupnosti. Za zatrjevanja, da naj bi toženec ob nakupu poslovnega prostora vplačal večje zneske gotovine, namreč tožnica ni ponudila nobenih dokazov, temveč zgolj lastni preračun, kolik del kupnine naj ne bi bil pokrit s krediti, ki jih je ob sklenitvi prodajne pogodbe za nakup poslovnega prostora najel toženec in druga oseba za njegov račun. Po drugi strani pa je toženec tudi z izpovedbami prič, ki so sodelovale pri sklepanju prodajne pogodbe za nakup poslovnega prostora, potrdil svoja zatrjevanja, da takrat sam ni razpolagal z večjimi zneski gotovine, nekaj gotovine si je sposodil, sam pa tudi ni bil kreditno sposoben, da bi lahko najel kredit za celoten poslovni prostor. Priče so nadalje potrdile, da toženec najetih kreditov ni mogel odplačevati, zato jih je kasneje odplačal in poslovni prostor odkupil njegov prijatelj P. (kot podrobneje izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe na straneh 11 in 12).

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj navedenega pravilno zaključilo, da je toženec ob razpadu zunajzakonske skupnosti razpolagal le z manjšim zneskom, ki ga je imel na računu za pokrivanje stroškov v zvezi s poslovanjem ter za opravljanje obrtne dejavnosti. Sodišče druge stopnje dodaja, da tudi če je bil ta manjši znesek ustvarjen z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, bi ugoditev dajatvenemu zahtevku na plačilo polovice navedenega zneska (ugotovitvenega zahtevka tožnica ni podala) pomenila delitev majhnega dela skupnega premoženja že v pravdi, kar pa bi bilo upoštevaje že zgoraj obrazloženo kompleksnost pravnega razmerja med pravdnima strankama ter velik obseg premičnega premoženja, ki spada v skupno premoženje pravdnih strank, preuranjeno in v nasprotju z načelom, da se vprašanje skupnega premoženja, če je le mogoče, reši celovito v enem postopku. Nenazadnje pa bi bila taka odločitev tudi v nasprotju z načelom pravičnosti, glede na med postopkom ugotovljeno, da je imela tudi tožnica na računu nekaj denarja. Sicer pa skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 22. 6. 1994 v primeru, če med postopkom za delitev skupnega premoženja udeleženec postopka odsvoji del takega premoženja, nepravdno sodišče to okoliščino praviloma upošteva tako, da drugi udeleženec dobi vrednost – v preostalem premoženju, ki se deli. Velik del sodne prakse zastopa enako stališče tudi v primerih, ki so nastali pred sprožitvijo nepravdnega postopka, to je vse od razveze ali razpada skupnosti dalje. Po vsem obrazloženem je neutemeljena pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledične zmotne uporabe materialnega prava, ki jo pritožnica očita temu delu prvostopne odločitve.

15. Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama svoje stroške pritožbenega postopka.