Jedro

Do plačila večje količine del, ki jih je opravila na objektu, pa bi bila tožeča stranka upravičena le, če bi izkazala, da so bili zato izpolnjeni pogoji iz 4. člena gradbene pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 103587/2008 z dne 27. 11. 2008 v 1. in 3. odstavku izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek (1. odstavek izreka). Sklenilo je, da mora tožeča stranka v 15 dneh toženi stranki povrniti 1.451,90 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (2. odstavek izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Toženi stranki je bila pritožba pravilno vročena v izjavo. V pravočasnem odgovoru predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s predmetno tožbo zahteva plačilo del, ki jih je opravila po gradbeni pogodbi št. 83/08 z dne 07. 07. 2008, s katero se je zavezala k obnovi fasade na Cesti X. Za ta dela je izstavila račun št. 46/08 z dne 06. 10. 2008 v znesku 8.198,02 EUR. Tožeča stranka je trdila, da je na objektu opravila več del kot jih je bilo zajeto v predračunu, na podlagi katerega je bila sklenjena pogodba in da je tožena stranka, ena od solastnic objekta in od naročnic po gradbeni pogodbi št. 83/08, dolžna plačati še preostanek del. Stranki sta se namreč dogovorili, da se bodo pogodbena dela obračunala na osnovi dejansko izvedenih količin, cena za posamezna dela pa je bila določena kot cena na enoto opravljenega dela, medtem ko bi se dodatna dela obračunala na osnovi Giposs norm in po cenah, veljavnih v času izvajanja dodatnih del. Tožena stranka se je plačilu več opravljenega dela upirala s sklicevanjem na 4. člen pogodbe, v katerem je bilo določeno, da morajo biti vsa dodatna in več dela s strani naročnika praviloma pisno naročena, na tej osnovi pa izvajalec pred pričetkom del naročniku predloži dodatni predračun in po dogovoru aneks k tej pogodbi oziroma novo pogodbo. Sklenitev aneksa pa je obvezna, če ta dela presegajo 10 % pogodbene vrednosti del. Tožena stranka je trdila, da je tožeča stranka pred izvedbo večje količin del od pogodbeno predvidenih ni obvestila, aneks ni bil sklenjen, zato vtoževanega zneska ni dolžna plačati. Dela, kot so bila predvidena s pogodbo pa je tožena stranka tožeči stranki že plačala.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku sledilo trditvam tožene stranke in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sodba je preizkusljiva in vsebuje vse razloge o pravno relevantnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno opravilo po metodoloških napotkih iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter izvedene dokaze, v okviru postavljenih trditev pravdnih strank, ocenilo posamično in skupaj. Odločitev sodišča prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Zgolj nestrinjanje tožeče stranke z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje ne utemeljujejo pritožbenih očitkov o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka.

7. Pritožnica zatrjuje, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen, ker iz slednjega ni razvidno, katerega od zahtevkov tožeče stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo. Čeprav je tožeča stranka svoj zahtevek v zadnji pripravljalni vlogi z dne 15. 12. 2010, ki jo je vložila na zadnjem naroku za glavno obravnavo, označila za podredni zahtevek (list. št. 104a), pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za podredni zahtevek. “Primarni zahtevek” kot ga poimenuje tožeča stranka v pritožbi, je po njenih trditvah na list. št. 27 in se glasi na plačilo 8.198,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2008 dalje do plačila. Zahtevala je tudi plačilo 159,54 EUR izvršilnih ter vse nadaljnje pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vendar pritožbeno sodišče že uvodoma ugotavlja, da se je predmetni pravdni postopek začel v izvršbi na podlagi verodostojne listine in da se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku (2. odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)).

8. Pritožbeno sodišče zato ob primerjavi obeh zahtevkov ugotavlja, da tožeča stranka ni postavila še enega, podrednega zahtevka, temveč je primarnega preoblikovala tako, da bi bil le-ta ustrezen glede na vrsto postopka in predvsem pravno dejstvo, da se je predmetni postopek pričel v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine. Tožeča stranka je še vedno zahtevala plačilo 8.198,02 EUR glavnice, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2008 dalje, izvršilne stroške v znesku 159,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter nadaljnje pravdne stroške tega postopka. Ker ne gre za podredni zahtevek, temveč le preoblikovanje prvotno postavljenega (sklep o izvršbi … se obdrži v veljavi …), pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do podrednega tožbenega zahtevka, ni utemeljen.

9. Pravilna je tudi sicer presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ne bi uspela že zato, ker ni uspela izkazati, da je tožena stranka (naročniki) dodatna dela odobrila (stran 13 sodbe). Tožeča stranka je trdila, da je na objektu opravila več del, kot je bilo to predvideno v pogodbi. Da bi šlo za dodatna dela, torej za vrsto del, ki v pogodbi niso bila predvidena, tožeča stranka ni (dovolj konkretno) zatrjevala. Zato pritožbeni očitki absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do narave del, kot jih določajo Posebne gradbene uzance, ni utemeljen. Do plačila večje količine del, ki jih je opravila na objektu, pa bi bila tožeča stranka upravičena le, če bi izkazala, da so bili zato izpolnjeni pogoji iz 4. člena gradbene pogodbe.

10. Pogodba v 3. odstavku 4. člena res določa, da morajo biti dodatna in “več” dela s strani naročnika praviloma „pismeno“ naročena, na tej osnovi pa izvajalec pred pričetkom del naročniku predloži dodatni predračun in po dogovoru aneks k tej pogodbi oziroma novo pogodbo (priloga A16). Gre za poseben dogovor strank (2. člen Obligacijskega zakonika (OZ)), ki posebej ureja primere iz 3. odstavka 643. člena OZ. Sodišče prve stopnje je besedilo pogodbe v celoti korektno upoštevalo (str. 7 sodbe). Ugotovilo je, da je tožeča stranka pristala, da bo izvršila in zaračunala pogodbena dela, opredeljena v predračunu št. 83/08 z dne 23. 06. 2008 (priloga B2) po predračunski vrednosti, morebitna dodatna in presežna dela pa v skladu s pogodbenim sporazumom. Drugi stavek 3. odstavka 4. člena Pogodbe namreč določa, da je sklenitev aneksa obvezna, če ta dela presegajo 10 % pogodbene vrednosti del (priloga A16). Med strankama ni sporno, da dodatnega aneksa nista sklenili. Tožena stranka tudi ni uspešno izkazala, da so ji bila dela, ki so osnovni predračun tako izrazito presegala, naročena (sodba stran 10). Pritožbene navedbe, ki trgajo besede iz izpovedb prič, ne uspejo izpodbiti logične in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je po izvedbi celotnega dokaznega postopka sledilo trditvam tožene stranke.

11. Pritožnica nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala konkretnih trditev o naravi in količini opravljenih del na objektu. Sodišče prve stopnje je pravilno, glede na konkretne ugovorne trditve tožene stranke na eni strani, to je prvič, da je tožeči stranki skupaj z ostalimi investitorji vsa pogodbeno dogovorjena dela, ki so bila že dejansko izvedena, že v celoti plačala ter da ji je tožeča stranka neutemeljeno zaračunala dodatna dela in več dela, s katerimi investitorji niso soglašali (list. št. 37 – 38) ter drugič, da je tožeča stranka na to podala pavšalne navedbe in nejasno dokumentacijo tožeče stranke (različni računi, predračuni, popisi del), pravilno presodilo, da je bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, da jasno opredeli in razmeji dela, ki jih je do prenehanja pogodbenega razmerja zaračunala skladno s pogodbo (po količini, vrsti dela in ceni) in pojasni obseg, v katerem ji investitorji morebiti teh še niso poravnali ter prav tako, da pojasni, katera dela in v kakšnih količinah je ob ustreznem soglasju tožene stranke (3. odstavek 4. člena pogodbe št. 83/08) izvedla kot dodatna dela in presežna oziroma več dela (sodba na strani 13). Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka ves čas postopka trdila, da je opravila „večje količine dela in materiala v zvezi z odstranjevanjem in nanašanjem ometa, sanacijo strehe nad balkonom, menjavo polic ter obnovo simsov“ pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne uspejo omajati.

12. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da so bile njene trditve o opravljeni količini dodatnih del zadostne, da v nasprotnem bi jo moralo sodišče pozvati na pojasnila (285. člen ZPP). Ker pa je tožena stranka postavkam, na katere se tožeča stranka sklicuje tudi še v pritožbi, konkretno ugovarjala že s pripravljalno vlogo 27. 01. 2010 (list. št. 37) ter podobno še v pripravljalni vlogi z dne 19. 02. 2010 (list. št. 57), pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Tožeča stranka je na obrambne navedbe tožene stranke odgovorila le, da gradbena pogodba ni bila sklenjena na ključ in da so bila vsa dela opravljena, ker je bila fasada v veliko slabšem stanju od prvotno pričakovanega (list. št. 41). Vendar pa v omenjenem primeru ne gre zgolj za to, da se tožena stranka ne more sprijazniti z večjo količino opravljenih del, temveč predvsem zato, da tožeča stranka ni spoštovala pogodbenih določil, ki so urejali primere, ko bi bilo pri obnovi fasade potrebno opraviti večjo količino pogodbenih del. Stranki sta dela, ki bi presegala pogodbeno dogovorjeni obseg, pogojevali s soglasjem naročnika(ov). Dodatnih del pa naročnik(i) (tožena stranka je ena od njih) niso naročili ali odobrili. Dokazne ocene v tem delu pritožnica ni uspela izpodbiti.

13. Pritožnik nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so bile njegove trditve glede obsega opravljenih dodatnih del pomanjkljive in da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca. Že iz spisovnega gradiva pa je razvidno (list. št. 26), da je tožeča stranka predlagala postavitev izvedenca v informativne namene. Tožeča stranka trdi, da bi le izvedenec lahko ugotovil, koliko ometa je bilo odstranjenega. Vendar pa je tožeča stranka tista, ki bi morala podati trditve o količini opravljenih del. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da je vse postavke specificirala v elektronskem dopisu, ki ga je v spis predložila kot dokaz. Vendar pa sklicevanje na dokazne listine ne more nadomestiti trditev pravdnih strank. Omenjena listina, na katero se sklicuje pritožnik, namreč vsebuje komunikacijo med toženo stranko (zastopnikom A.) in B. K., tako da ne gre le za enostransko listino tožeče stranke, za katero bi bilo jasno, da sodi v trditveno podlago tožeče stranke. Tudi sicer pa iz tega obračuna ne izhaja, katera so dela opravljena po predračunu in katera od del so dodatna. Celotni znesek tega predračuna 83b/08 – več in dodatna dela (A14) znaša kar 28.637,50 EUR, kar predstavlja več kot pogodbena cena za obnovo fasade na celotnem objektu. Ker pa tožeča stranka ni uspela dokazati, da je pred pričetkom večje količine del pridobila soglasje naročnikov, se izkaže, da tudi postavitev izvedenca ne bi vplivala na samo odločitev v tej zadevi.

14. Pritožbeni očitki glede gradbenih dnevnikov in pasivnosti tožene stranke prav tako niso utemeljeni. Direktor tožeče stranke je namreč ob zaslišanju sam povedal (list. št. 85), da je dal gradbeno knjigo v podpis U.A. samo enkrat (gre za dokument v vrednosti del 25.658,55 EUR, brez DDV, z dne 08. 09. 2008 in je podpisan s strani direktorja tožeče stranke). Pritožbene trditve v tej smeri zato ne uspejo izpodbiti prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožeča stranka toženi stranki gradbenih dnevnikov ni sproti dajala v podpis (sodba na strani 17) ter da tožeča stranka o večji količini del, ki jih je opravljala izven meja predračuna, ki je bil temelj podpisane pogodbe, tožene stranke ni obvestila vse dotlej, ko so bila dela že zaključena. Sodišče prve stopnje je tudi sicer pravilno zaključilo in pritožba temu ne nasprotuje, da tožena stranka ni opustila dolžne skrbnosti pri spremljanju vseh del (sodba na strani 14).

15. Pritožbeni očitek napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče B. P. ni utemeljen. Pritožnica ni pojasnila, kaj naj bi priča P. izpovedala, zgolj trditve, da je sodelovala pri obračunavanju dodatnih del (ob predlogu zaslišanja priče, list. št. 42), pa so preohlapne za obravnavo. Zaslišanje priče P. pa tudi ne more nadomestiti manjkajočih trditev tožeče stranke o obsegu, načinu ali obvestilu tožene stranke o opravljenih dodatnih delih.

16. Katere so spremenjene okoliščine, na katere se pritožnica sklicuje, slednja ne pojasni. Stališče, da bi le izvedenec lahko potrdil, da je do teh okoliščin prišlo, je napačno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožeča stranka ni niti konkretno opredelila okoliščin, ki bi jih lahko šteli za izredne okoliščine. Pritožba pa niti ne izpodbija ugotovitve sodišče prve stopnje, da tožeča stranka ni zahtevala razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči po tej pravni podlagi ni mogoče nuditi pravnega varstva, pravilen.

17. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da so zaključki sodišča prve stopnje o neupravičeni obogatitvi protislovni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ne zahteva vrnitev tistega, kar je že dala, temveč zahteva plačilo izvršenega dela. Tožeča stranka je tekom postopka na prvi stopnji trdila, da je morala opraviti večjo količino del od tiste, ki je bila predvidena s pogodbo. Primere, kdaj bi bila tožeča stranka upravičena do plačila večje količine opravljenih del, sta stranki izrecno dogovorili v 4. členu gradbene pogodbe. Da bi šlo za dela, ki ne sodijo v popis pogodbenih del, torej za dodatna dela (in ne zgolj večjo količino pogodbeno opredeljenih del), tožeča stranka ni izkazala. Tožena stranka pa je od pogodbe odstopila le v delu, ki še ni bil dokončan (preostali dve steni hiše), temu pa tožeča stranka niti ni nasprotovala. Zato pritožnik s sklicevanjem na določbe o neupravičeni pridobitvi ne more priti do plačila stroškov, ki so nastali v zvezi z deli, katerih plačilo bi dosegel le, če bi izkazal obstoj soglasja naročnikov (tožene stranke). S tako razlago bi derogirali dogovor strank iz 3. odstavka 4. člena Pogodbe. Sodišče prve stopnje je to smiselno obrazložilo s tem, da je zapisalo, da je tožnik zaračunal dela po pogodbi (dela ki sodijo v popis pogodbenih del), vendar do plačila zanje ni upravičen, ker zanje ni pogodbene podlage (ni soglasja naročnikov). Pritožbeni očitek, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu protislovna ni utemeljen (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

18. Pritožbeni očitek o neobrazloženosti stroškovne odločitve ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na list. št. 93 in 105 spisa, iz katerih je razvidno, katere od stroškov je priznalo. Ker je izračun stroškov razviden iz zapisa na list. št. 105 spisa, stranki pa imata ves čas postopka pravico vpogledati v sodni spis, pritožbeni očitek nepreizkusljivosti stroškovne odločitve sodišča prve stopnje (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen.

19. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse odločilne pritožbene navedbe (1. odstavek 360. člena ZPP).

20. Ker pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške. Stroške odgovora na pritožbo, ki k odločitvi pritožbenega sodišča ni doprinesel, krije tožena stranka sama (1. odstavek 155. člena ZPP).