Jedro

Dohodkov, ki jih zakonec pridobiva iz naslova upravljanja s skupnim premoženjem (npr. iz naslova najemnine za poslovni prostor, ki je del skupnega premoženja) v času zakonske zveze, ni mogoče brezpogojno šteti za dohodke, s katerimi bo razpolagal po razvezi zakonske zveze in katere je treba upoštevati pri oceni, ali bo po razvezi (popolnoma) preskrbljen in ali ima zato pravico do preživnine od razvezanega zakona (81. člen ZZZDR). Za take dohodke jih je mogoče šteti le pod pogojem, da je ugotovljeno, da bo imel tak zakonec te dohodke tudi po razvezi zakonske zveze, bodisi na podlagi sporazuma zakoncev, sklenjenega pred koncem glavne obravnave v razvezni pravdi, bodisi na podlagi dotlej izdane sodne odločbe o delitvi skupnega premoženja. Neupoštevanje tega pogoja lahko pomeni zmotno uporabo materialnega prava.

Izrek

Reviziji se ugodi in se razveljavita: sodba sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bila zavrnjena tožničina pritožba; in sodba sodišča prve stopnje v delu, s katerim je odločeno o tožničini preživnini za ml. sina P.C. (tretji odstavek točke I. sodbe), in v delu, s katerim je zavrnjen tožničin preživninski zahtevek (točka II. sodbe). Zadeva se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njunega ml. sina P. zaupalo v varstvo in vzgojo očetu tožencu, materi tožnici pa naložilo plačevanje preživnine po 15.000 sit na mesec za čas od 1.12.1994 naprej (točka I. sodbe). Obenem je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je toženec dolžan od 1.12.1994 naprej plačevati preživnino po 70.000 sit na mesec (točka II. sodbe).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeni tako toženčevo pritožbo (s katero je zahteval večjo preživnino za ml. sina) kakor tožničino pritožbo (s katero je izpodbijala tako njej naloženo preživnino za sina kot tudi zavrnitev njenega preživninskega zahtevka zoper toženca) - ter je zato v celotnem izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V revizijskih razlogih se ukvarja predvsem z zavrnitvijo njenega preživninskega zahtevka, na katerega uspešnost pa veže tudi vprašanje svoje preživninske obveznosti do sina (ker bi iz njej prisojene toženčeve preživnine plačevala preživnino za sina). Navaja, da najemnina od poslovnega prostora, ki je v solasti pravdnih strank, ne pomeni stalnega vira njenih dohodkov. Od toženčeve dobre volje je odvisno, ali bo najemnik še naprej celotno najemnino plačeval njej. Toženec je 12.4.1995 zahteval od najemnika, da njemu plačuje celotno najemnino, sedaj pa najemnik plačuje vsakemu polovico najemnine. Tako dobiva po 62.730 sit na mesec, kar pri izdatkih za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter naloženi preživnini za sina pomeni, da naj bi se preživljala z 22.059 sit na mesec. Pritožbeno sodišče operira z bodočim negotovim dejstvom, ko napravi sklep, da se bo tožnica že zaposlila. Predložila je potrdilo, da ni zaposlena, žal pa se tudi do vložitve revizije ni zaposlila. Vse njeno premoženje je v solasti s tožencem, ki ji ne priznava zakonske polovice in je zato pričakovati dolgotrajen sodni postopek ter šele poznejšo razdružitev. S svojim premoženjem tako tožnica sedaj ne more upravljati. Sodišče druge stopnje bi moralo njenemu preživninskemu zahtevku ugoditi, kot skrajno podrejeno pa se sklicuje na zakonsko možnost preživnine za določen čas, dokler se ne vživi v nov položaj in si uredi razmere. Predlaga spremembo sodbe, tako da bo njeni pritožbi v celoti ugodeno. V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92), toženec na vročeno revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijski razlogi, ki jih je treba šteti za grajo uporabe materialnega prava, se delno prepletajo s ponavljanjem pritožbenih dejanskih novot (npr. glede toženčeve zahteve najemniku poslovnega prostora z dne 12.4.1995, tj. po glavni obravnavi). Ti razlogi so neupoštevni, ker je revizija samostojno pravno sredstvo in ker po 3. odstavku 385. člena ZPP z revizijo ni dovoljeno izpodbijati dejanske podlage pravnomočne sodbe. Delno pa se ti revizijski razlogi prepletajo celo z navajanjem novih dejstev (npr. glede tega, da v času vložitve revizije prejema le še polovico najemnine in kakšne dajatve plačuje za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje), ki v revizijskem postopku glede glavne stvari sploh ni dovoljeno (387. člen ZPP).

Delno zaradi pravkar navedenega, delno pa zato, ker revizijsko sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), ni umestno in tudi ni potrebno sistematično odgovarjati na posamične revizijske razloge, temveč je treba na celovit način obrazložiti utemeljenost revizijske graje na račun uporabe materialnega prava v izpodbijanem delu obravnavane pravnomočne sodbe. Izhodišče teh razlogov so ugotovljena dejstva in ustrezni zakonski okviri za odločanje o preživninskem zahtevku zakonca v dejanski situaciji, kakršna je ugotovljena.

Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (2. odstavek 51. člena ZZZDR - Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS št. 14/89, prečiščeno besedilo). S tem premoženjem zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno (1. odstavek 52. člena ZZZDR). Lahko pa se tudi dogovorita, da s tem premoženjem ali njega delom upravlja in razpolaga eden izmed njiju, upoštevaje koristi drugega zakonca (2. odstavek 52. člena ZZZDR) - pri čemer od takega dogovora lahko vsak zakonec odstopi vsak čas, a ne ob neugodnem času (3. odstavek 52. člena ZZZDR). Kadar zakonska zveza preneha zaradi razveze, se skupno premoženje razdeli (1. odstavek 58. člena ZZZDR). Po sporazumni ali sodni določitvi deležev na skupnem premoženju (60. v zvezi z 59. členom ZZZDR), se to razdeli na predlog zakoncev in pri tem veljajo pravila, ki veljajo za delitev solastnine (60. člen ZZZDR) - vendar z nekaterimi posebnostmi. Skupno premoženje zakoncev se namreč deli kot celota in zato sodišče, ki odloči, kateremu izmed skupnih lastnikov se dodelijo posamezne stvari iz tega premoženja (1. odstavek 128. člena ZNP - Zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS 30/86), upošteva pri tej odločitvi potrebe udeležencev postopka (razvezanih zakoncev) in njihove upravičene interese na posameznih (nepremičnih in premičnih) stvareh, kot izhaja iz zakona ali iz namena posameznih stvari (2. odstavek 128. člena ZNP). Zakonca lahko tudi med zakonsko zvezo dosežeta sporazumno ali sodno razdelitev (dotlej pridobljenega) skupnega premoženja (2. odstavek 58. člena ZZZDR).

Iz pravkar povzetih zakonskih določb o skupnem premoženju zakoncev v času zakonske zveze in po njenem prenehanju je treba napraviti naslednji sklep: Dohodkov, ki jih zakonec pridobiva iz naslova upravljanja s skupnim premoženjem (npr. iz naslova najemnine za poslovni prostor, ki je del skupnega premoženja) v času zakonske zveze, ni mogoče brezpogojno šteti za dohodke, s katerimi bo razpolagal po razvezi zakonske zveze in katere je treba upoštevati pri oceni, ali bo po razvezi (popolnoma) preskrbljen in ali ima zato pravico do preživnine od razvezanega zakonca (81. člen ZZZDR). Za take dohodke jih je mogoče šteti le pod pogojem, da je ugotovljeno, da bo imel tak zakonec te dohodke tudi po razvezi zakonske zveze, bodisi na podlagi sporazuma zakoncev, sklenjenega pred koncem glavne obravnave v razvezni pravdi, bodisi na podlagi dotlej izdane sodne odločbe o delitvi skupnega premoženja. Neupoštevanje tega pogoja lahko pomeni zmotno uporabo materialnega prava.

Po zakonu predvidena razmerja zakoncev glede skupnega premoženja se z razvezo spremenijo: Prej osnovni režim skupnega upravljanja in razpolaganja je sicer še mogoč, vendar ne več na zakonski podlagi (1. odstavek 52. člena ZZZDR), temveč le še na pogodbeni podlagi (kar je po izkušnjah v sodni praksi samo redka izjema). Na njegovo mesto stopi kot pravilo delitev skupnega premoženja, potem ko sta (sporazumno ali sodno) določena deleža zakoncev na tem premoženju. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnica ob razvezi preskrbljena in da zato nima pravice do preživnine (po 81. členu ZZZDR), predvsem na podlagi ugotovitev: - da se (po lastni izpovedi) preživlja z najemnino, katero prejema z oddajanjem poslovnega prostora, ki je v njeni solasti (z možem) do ene polovice; - da tako prejema mesečno cca 120.000 sit, s tem da plača mesečno cca 55.000 sit za položnice (elektriko, vodo, zavarovanje, davke ipd.); - da je predložila potrdilo podjetja G., kamor so jo sprejeli v službo in kjer bo prejemala cca 50.000 sit. Sodišče druge stopnje je te dejanske ugotovitve sprejelo kot pravilne, k njim pa je dodalo še nekoliko splošnejši ugotovitvi, da je tožnica nedvoumno solastnica celotnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze, ki ji nudi zadostna sredstva za njeno preživljanje, in da je sposobna za delo in se bo lahko zaposlila, kar je prav tako izkazano.

Teh ugotovitev, ki se nanašajo na tožničino preskrbljenost (v smislu 81. člena ZZZDR) in na njeno preživninsko zmožnost (v smislu 79. člena ZZZDR), pa ni mogoče šteti niti za zadostno dejansko podlago odločitve o tožničini (popolni) preskrbljenosti niti za zadostno dejansko podlago odločitve o njeni preživninski obveznosti za mladoletnega sina. Kar zadeva upoštevanje na citirani način ugotovljenih tožničinih dohodkov od skupnega premoženja pravdnih strank, je pomanjkljiva, zgolj pogojna vrednost teh ugotovitev že bila načelno obrazložena. Za konkretno pomembnost prej izraženih načelnih omejitev glede upoštevnosti takih dohodkov so v obravnavani pravdni zadevi ugotovljeni tudi posebni razlogi: namreč z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, zapisano v obrazložitvi same razveze, da je zakonska zveza pravdnih strank postala nevzdržna tudi zaradi razlogov nezmožnosti konstruktivnega dialoga za razreševanje nastalih problemov v zvezi z materialnimi interesi. Taka ugotovitev nujno terja odgovor na vprašanje, ali lahko tožnica tudi še po razvezi računa na dohodek 120.000 sit na mesec iz naslova najemnine za poslovni prostor, ki je v skupnem premoženju. Ker ni take ugotovitve, pa ostane glede tožničinih dohodkov le še ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sprejeta v službo pri firmi G., kjer bo prejemala (in torej ne, da v času odločanja že prejemaĐ) cca 50.000 sit na mesec, ter posplošena ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožnica sposobna za delo in se bo lahko zaposlila, kar je tudi izkazano. Ta ugotovitev pa ni zadostna dejanska podlaga za oceno, da je tožnica popolnoma preskrbljena in zato ne potrebuje niti trajne (81. člen ZZZDR) niti začasne (82. člen ZZZDR) preživnine od toženca. Prav tako pa seveda ugotovitev, da tožnica (po stanju ob koncu glavne obravnave 20.3.1995) šele bo prejemala plačo 50.000 sit na mesec, ne predstavlja ustrezne dejanske podlage za odločitev, da mora za preživljanje ml. sina P. prispevati preživnino po 15.000 sit na mesec in to za čas od 1.12.1994 naprej.

Vse doslej obrazloženo je narekovalo oceno, da je revizija utemeljena, ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, in da je zato treba (po določbi 2. odstavka 395. člena ZPP) reviziji ugoditi z razveljavitvijo sodb druge in prve stopnje v izpodbijanem delu, ki je podrobneje opredeljen v izreku tega revizijskega sklepa.

Revizijsko sodišče pri tem ni razveljavilo odločitve sodišča prve stopnje, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške postopka. S pritožbama pravdni stranki namreč nista izpodbijali celotne sodbe prve stopnje (nista izpodbijali odločitve o razvezi in odločitve o vzgoji in varstvu mladoletnega sina), z izvajanjem dokazov glede odločitve o preživnini za sina in o tožničinem preživninskem zahtevku pa na prvi stopnji po podatkih spisa niso nastali nobeni posebni pravdni stroški. Kar zadeva tožničine pritožbene stroške, je bila zahteva za njihovo povrnitev zavrnjena z zavrnitvijo njene pritožbe, ta del odločitve sodišča druge stopnje pa je razveljavljen. Odločitev o stroških revizijskega postopka ima podlago v določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.

Napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, ker so potrebne smeri in obseg dopolnitve dokaznega postopka razvidni iz obrazložitve, v čem je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo - in ker je po pravnomočnosti same razveze seveda treba pričakovati, da so se nekatere posledice razveze zakonske zveze za režim upravljanja skupnega premoženja že pokazale in da bosta zato pravdni stranki v nadaljevanju postopka z novimi dejanskimi navedbami in dokaznimi predlogi prispevali nove podlage za ustrezne procesne presoje sodišča prve stopnje. Odveč ni morda le še opozorilo, da preživninski zahtevek zakonca, postavljen brez omejitve (torej po 81. členu ZZZDR), omogoča tudi sojenje (po 1. odstavku 2. člena ZPP) o začasni preživnini (po 82. členu ZZZDR).