Jedro

V primeru sklenitve poravnave ima oškodovanec pravico do odškodnine, če gre za škodo, ki je ni bilo mogoče pričakovati ob podpisu sodne poravnave.

Nobene ovire ni, da sodišče zaupa izvedensko delo tuji instituciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu (točka 2 izreka sklepa).

Obrazložitev

Potem ko je tožeča stranka umaknila svoj odškodninski zahtevek proti toženi stranki za glavnico in obresti, vztrajala pa pri plačilu pravdnih stroškov, je prvo sodišče s sklepom ugotovilo, da je pravdni postopek zaradi delnega umika tožbe v navedenem obsegu končan, in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 88.062,00 SIT z (zakonitimi) zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (pravilno sklepa) dne 18.6.1993 do plačila. Svojo stroškovno odločitev je oprlo na določbo prvega odstavka 156. člena ZPP, ker je ocenilo, da so tožeči stranki nastali pravdni stroški po toženčevi krivdi.

Proti sklepu se pritožuje toženec in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožeča stranka povrne tožencu njegove pravdne stroške. V pritožbi navaja, da bi se morala tožeča stranka pred vložitvijo tožbe prepričati, kdo je za nastalo škodo odgovoren. Da je kot gostilničarka obratovala toženčeva žena, je bilo jasno razvidno iz gostinske table na hiši. Vprašanju pasivne legitimacije toženec ni posvečal posebne pozornosti in je zahtevek tožnic po temelju priznal, zlasti še, ker v času njegovega dopisa 10.12.1991 še ni bila izdana odločba sodnika za prekrške, ki je tudi v formalnem pogledu ugotovila odgovornost M.R. zaradi opustitve nadzora nad psom.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi zatrjevanih pritožbenih razlogov prvo sodišče ni zagrešilo, z izpodbijanim sklepom in postopkom pred njim pa tudi ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na kar mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP). Med strankama ni spora o tem, to pa dokazuje tudi listinski dokaz (dopis pooblaščenca toženca tožnikovemu pooblaščencu z dne 10.12.1991), da je toženec lastništvo psa z imenom H., priznal, priznal pa je po temelju tudi odškodninski zahtevek tožnic. Le to dejstvo je pomembno za presojo o tem, ali so tožeči stranki, ki je zaradi ugotovitve, da je lastnica psa toženčeva žena, zahtevek za plačilo odškodnine in obresti umaknila, nastali (pravdni) stroški po krivdi tožene stranke in je vse ostalo v zvezi z nosilcem obrti in postopkom pred sodnikom za prekrške, kar zatrjuje toženec v pritožbi, za izpodbijano odločitev nepomembno. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo prvega sodišča, ki jo je oprlo na (po svoji vsebini materialnopravno) določbo prvega odstavka 156. člena ZPP. Toženec je pisno priznal tožeči stranki ne samo, da je lastnik psa, marveč tudi svojo odškodninsko obveznost po temelju, to pa je imelo za posledico, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo odškodnine od njega. Ker je po vloženi tožbi svoje stališče glede pasivne legitimacije spremenil, tožeča stranka pa se je zaradi tega pač odločila za skrčitev tožbenega zahtevka le na stroške postopka, so ji le ti nastali po krivdi tožene stranke in jih je tožeči stranki dolžna povrniti.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep po določbi 2. točke 380. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških toženca je zajeta z zavrnilnim izrekom (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 166. člena ZPP).