Jedro

Čeprav v zaprosilu za začasni pripor ni navedena številka odločbe tujega organa o izdanem pripornem nalogu, je ta v zadostni meri konkretizirana z navedbo sodnika, ki jo je izdal, datuma izdaje, sodišča in države.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega N.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 28.4.2007 zoper osumljenega N.S. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 525. členom istega zakona in 16. členom Evropske konvencije o izročitvi (Konvencije) odredila pripor, v katerega mu je vštela tudi odvzem prostosti od 27.4.2007 od 11.15 ure dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo osumljenčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornica osumljenega N.S. zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 525. člena ZKP in 16. člena Konvencije vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklep o odreditvi pripora razveljavi ter pripor zoper osumljenca odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo navaja, da je bil pripor zoper osumljenca odrejen v skladu s procesnimi in materialnimi določbami zakonov Republike Slovenije in mednarodnih predpisov ter da sodišče pri odreditvi pripora ni zagrešilo zatrjevanih kršitev. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Osumljenčeva zagovornica se o odgovoru vrhovne državne tožilke ni izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 1. odstavku 521. člena ZKP je v postopku za izročitev obdolžencev (tudi osumljencev) in obsojencev predpisana subsidiarna uporaba tega zakona, če v mednarodni pogodbi ni določeno drugače. Po določbi 1. odstavka 28. člena Konvencije ta za tiste države, za katere velja, nadomešča določbe katerihkoli dvostranskih pogodb, konvencij ali sporazumov o izročitvi med katerimakoli dvema pogodbenicama. Zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa je zato treba presojati v luči določb navedene Konvencije, subsidiarno glede na določbe Konvencije med Kraljevino Srbijo in Švico o izročitvi, sklenjeno 16.11.1987 (Službene novine, št. 23/1888), ki je začela veljati dne 5.7.1888. Glede te naša država še ni sprejela akta o notifikaciji nasledstva, vendar na ozemlju Republike Slovenije velja na podlagi 3. člena Ustavnega zakona o izvedbi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 1/91) v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 33/91). Šele nato se zakonitost presoja še z vidika uporabe določb ZKP o odreditvi ekstradicijskega pripora. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je zoper osumljenega N.S., državljana Republike Srbije in Republike Bolgarije, preiskovalni sodnik sodišča B.-L., A. v Švici dne 27.4.2007 izdal mednarodno tiralico zaradi kaznivega dejanja tatvine, za katero je po švicarski zakonodaji predpisana zaporna kazen do petih let zapora, v tiralici pa je podan tudi opis kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil osumljeni. Iz napadenega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je Švica s posredovanjem Interpola zaprosila za začasen pripor zoper osumljenca in navedla, da bo zahteva za izročitev Republiki Sloveniji poslana v skladu s Konvencijo.

V 525. členu ZKP je urejen začasni ekstradicijski pripor, glede katerega se v skladu z 2. odstavkom 8. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) uporabljajo določbe 16. člena Konvencije. V 1. odstavku navedene konvencijske določbe je predpisano, da lahko v nujnem primeru pristojni organi pogodbenice prosilke zaprosijo za začasen pripor iskane osebe, pristojni organi zaprošene pogodbenice pa morajo odločiti o zahtevi v skladu s svojim pravom. V prošnji za začasen pripor mora biti po 2. odstavku 16. člena Konvencije navedeno, da obstaja eden od dokumentov, omenjenih v 2.a odstavku 12. člena in da se namerava poslati prošnja za izročitev. Navesti je treba tudi, za katero kaznivo dejanje se bo izročitev zahtevala, kje in kdaj je bilo to storjeno in če je to le možno, podati opis iskane osebe. Kakor je razvidno tudi iz zahteve, ki Konvencijo v tem delu korektno povzema, je v 2.a odstavku 12. člena Konvencije določeno, da je prošnji za izročitev treba priložiti izvirnik ali overjeno kopijo izvršljive sodbe ali pripornega naloga s takojšnjo veljavnosti ali zapornega naloga ali druge listine z istim učinkom, izdane v skladu s postopkom, določenem v zakonu pogodbenice prosilke.

Glede na to, da je iz depeše Interpola B., poslanega Interpolu L., razvidno, da je pristojni sodnik v Švici dne 27.4.2007 zoper osumljenca izdal priporni nalog (warrant of arrest) zaradi kaznivega dejanja tatvine, pri čemer je tudi opisano, kje in kdaj naj bi ga osumljenec storil ter da bo Švica poslala prošnjo za osumljenčevo izročitev, je sodišče ob izkazani osumljenčevi begosumnosti, ki je vložnica v zahtevi ne izpodbija, v pravnomočnem sklepu pravilno ugotovilo, da so podani vsi (obvezni) pogoji za odreditev pripora zoper osumljenca, določeni v 2. odstavku 16. člena Konvencije. Opis iskane osebe ni nujna sestavina prošnje za odreditev začasnega pripora, saj ga je treba navesti le, če je to mogoče. V 1. odstavku 525. člena ZKP je določeno, da je v prošnji treba navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Glede na subsidiarno uporabo ZKP se zakonitost pogojev za začasni ekstradicijski pripor presoja po določbah 16. člena Konvencije. Čeprav v depešah Generalne policijske uprave in Interpola Švica (list. št. 1 in 2) ni navedena številka odločbe o izdanem pripornem nalogu, je ta v zadostni meri konkretizirana z navedbo sodnika, ki jo je izdal, datuma izdaje, sodišča in države. Točno je, kar pravi vložnica, da je v teh listinah naveden le naziv kaznivega dejanja in kazen, ki je zanj po švicarskih predpisih določena, ne pa tudi numeracija paragrafa, vendar je na ta način osumljencu očitano kaznivo dejanje v zadostni meri pravno opredeljeno. Iz zaprosila naj naši organi osumljencu takoj odvzamejo prostost pa je tudi razvidno, da je šlo za priporni razlog s takojšnjo veljavnostjo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona in Konvencije niso podane, zato je zahtevo zagovornice osumljenega N.S. za varstvo zakonitosti po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.