Jedro

Obdolženec mora imeti možnost, da se izjavi o pritožbi zoper sklep, ki je primerljiv odločitvi o krivdi ali kazenski sankciji oziroma sicer pomembneje posega v njegove pravice ali pravne interese, kljub temu, da ZKP ne vsebuje določbe, po kateri bi moralo sodišče izvod pritožbe zoper sklep vročiti nasprotni stranki ter ji omogočiti, da nanjo odgovori, kot je to določeno v primeru pritožbe zoper sodbo (376. člen ZKP).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji pritožbeni postopek.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom II Kr 50846/2011 z dne 13. 1. 2014 ugodilo predlogu obsojene N. C., da se kazen štirih mesecev zapora, ki je bila obsojenki izrečena s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju I K 50846/2011 z dne 28. 5. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 50846/2011 z dne 24. 10. 2013, izvrši tako, da obsojena v obdobju enega leta od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist v obsegu 240 ur. Zoper navedeni sklep je vložila pritožbo višja državna tožilka. Višje sodišče v Mariboru je njeni pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlog obsojenke za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist zavrnilo.

2. Zoper sklep pritožbenega sodišča vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornica obsojenke zaradi kršitve 22. in 29. člena Ustave. Navaja, da obsojenki ni bila vročena pritožba tožilstva zoper sklep sodišča prve stopnje, zaradi česar se o pritožbi ni mogla izjasniti in višjemu sodišču predstaviti protiargumentov. Obsojenka sploh ni vedela, da je zoper sklep sodišča prve stopnje vložena pritožba. Menila je, da je sklep pravnomočen in je čakala, da jo bo center za socialno delo pozval na opravljanje dela v splošno korist. Da je bila vložena pritožba je obsojenka izvedela šele, ko je bil njeni zagovornici vročen sklep pritožbenega sodišča. Zagovornica navaja, da prvi odstavek 403. člena ZKP resda ne določa smiselne uporabe 376. člena ZKP o vročanju pritožbe zoper sklep nasprotni stranki, vendar poudarja, da v obravnavanem primeru ne gre za procesni sklep, temveč za odločanje o pravici stranke, ki temelji na materialnem kazenskem pravu. V nadaljevanju uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitev kazenskega zakona, ker naj pritožbeno sodišče ne bi obrazložilo, kako je vrednotilo okoliščine iz osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da ZKP ne predvideva vročitve pritožbe zoper sklep nasprotni stranki. Ob tem še poudarja, da je zagovornica v pritožbi zgolj ponovila argumente, ki jih je predstavila že na naroku, zato o kršitvi obsojenkinih ustavnih pravic ni mogoče govoriti. Pri očitku kršitve 86. člena KZ-1 pa gre po mnenju vrhovne državne tožilke za drugačno oceno dejstev, torej za izpodbijanje dejanskega stanja, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojenki in njeni zagovornici, ki se o njem nista izjavili.

B-I.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. V obravnavanem primeru je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper sklep, s katerim je bilo po pravnomočnosti prvostopne sodbe odločeno o predlogu obsojenke za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist (enajsti odstavek 86. člena KZ-1), torej zoper drugo odločbo v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP.

6. Vrhovno sodišče ocenjuje, da zagovornica v zahtevi izpostavlja pravno vprašanje, ki je pomembno za razvoj prava preko sodne prakse. Gre za vprašanje, ali je potrebno obsojencu omogočiti izjavo o pritožbi državnega tožilca zoper sklep, s katerim sodišče ugodi predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. V tem obsegu je Vrhovno sodišče zahtevo vsebinsko obravnavalo, medtem ko očitkov, ki se se nanašajo na obrazložitev okoliščin iz osmega odstavka 86. člena KZ-1, ni meritorno presojalo, saj je sodna praksa glede standarda obrazloženosti sodnih odločb obsežna in ustaljena.

B-II.

7. Pravica stranke do seznanitve in opredelitve glede vseh dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, je ena temeljnih procesnih garancij, ki mora biti zagotovljena v slehernem sodnem postopku. Gre za pravico do izjave oziroma pravico do kontradiktornosti, ki izhaja iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) ter 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku).(1) Stranka mora imeti ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in tako vpliva na odločitev v postopku, ki se nanaša na njene pravice in pravne interese. Da ta pravica ni le navidezna, pač pa realna in učinkovita, mora biti stranki predhodno omogočeno, da izve za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti (predpogoj pravice do izjavljanja je pravica do informacije).(2) Tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) iz pravice do poštenega obravnavanja (prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, v nadaljevanju Konvencija) med drugim izhaja, da mora biti strankam v kazenskih in civilnih postopkih omogočeno, da se seznanijo z vsemi dokazi in argumenti, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča, ter da se do njih opredelijo.(3)

8. Spoštovanje načela kontradiktornosti mora biti zagotovljeno tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi.(4) Pravica do izjave narekuje dvostranskost pravnih sredstev (tj. ureditev, da se pravno sredstvo pred odločitvijo instančnega sodišča vroči nasprotni stranki, ki lahko nanj odgovori).(5) Slednje je poudarilo tudi Ustavno sodišče v zadevi U-I-55/04, Up-90/04 z dne 6. 4. 2006, v kateri je obravnavalo ustavno skladnost 366. člena Zakona o pravdnem postopku, ki je izrecno izključil odgovor na pritožbo zoper sklep. Po stališču Ustavnega sodišča je popolna izključitev odgovora na pritožbo zoper sklep nesprejemljiva z vidika 22. člena Ustave, še zlasti, kadar gre za sklepe, s katerimi sodišče meritorno odloči o zadevi oziroma sprejme pomembnejšo procesno odločitev.

9. Postopek s pritožbo zoper sklep, ki ga izda sodišče v kazenskem postopku, je urejen v 399. do 405. členu ZKP. V tem delu ZKP ne vsebuje določbe, po kateri bi moralo sodišče izvod pritožbe vročiti nasprotni stranki ter ji omogočiti, da nanjo odgovori, kot je to določeno v primeru pritožbe zoper sodbo (376. člen ZKP). Zakon glede pritožbe zoper sklep prav tako ne napotuje na smiselno uporabo 376. člena ZKP. Po drugi strani pa vročitve pritožbe v odgovor nasprotni stranki tudi ne izključuje. Gre torej za nepopolno zakonsko ureditev, t. i. pravno praznino, ki jo mora v konkretnem primeru zapolniti sodišče. 10. Pri presoji, ali je v posamičnem primeru potrebno analogno uporabiti 376. člen ZKP ali pa njegovo uporabo po argumentu a contrario zavrniti, mora sodišče izhajati iz namena pravice do izjavljanja v postopku, ki je v tem, da lahko stranka kot subjekt postopka vpliva na odločitev, ki zadeva njen pravni položaj.

Tertium comparationis , preko katerega je treba sklepati od podobnega na podobno ( a simili ad simile ), je zato vpliv posamičnega sklepa, zoper katerega je vložena pritožba, na pravni položaj prizadetega. Po oceni Vrhovnega sodišča ustavna pravica do izjave ne narekuje, da je obdolžencu potrebno omogočiti izjavo o pritožbi zoper sleherni sklep, ki ga izda sodišče v kazenskem postopku (npr. sklep o denarni kazni po 78. členu ZKP, ki se ne nanaša na obdolženca). Nedvomno pa mora imeti obdolženec možnost, da se izjavi o pritožbi zoper sklep, ki je primerljiv odločitvi o krivdi ali kazenski sankciji oziroma sicer pomembneje posega v njegove pravice ali pravne interese.

11. V obravnavani zadevi je višja državna tožilka vložila pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu obsojenke za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist (sodišče prve stopnje je odločilo, da se kazen štirih mesecev zapora izvrši tako, da obsojenka v obdobju enega leta od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist v obsegu 240 ur). Pritožba je bila vložena v obsojenkino škodo, in sicer s predlogom, da se obsojenkin predlog za alternativno prestajanje zaporne kazni zavrne. Predlogu tožilke je pritožbeno sodišče sledilo ter sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlog obsojenke za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist zavrnilo.

12. Odločitev o alternativnih načinih izvrševanja zaporne kazni (86. člen KZ-1) je tako glede na naravo odločitve kot glede na intenzivnost posega v pravni položaj in interese obsojenca primerljiva z odločitvijo o vrsti in višini kazenske sankcije.(6) Sodišče bi zato obsojenki moralo omogočiti, da se glede pritožbe opredeli in tako poskuša vplivati na ohranitev ugodnejšega pravnega položaja, ki ga je pridobila po sklepu sodišča prve stopnje. Nasprotno pa je pritožbeno sodišče obsojenkin pravni položaj, v primerjavi z odločitvijo sodišča prve stopnje, občutno poslabšalo, ne da bi ji bilo pred tem omogočeno, da se s pritožbo državne tožilke sploh seznani.

13. Ob tem je potrebno opozoriti tudi na enajsti odstavek 86. člena KZ-1 (enako tretji odstavek 359. člena ZKP), po katerem lahko sodišče o alternativnem načinu izvršitve zaporne kazni odloči tudi s sodbo, s katero izreče zaporno kazen. V tem primeru je vročitev pritožbe nasprotni stranki ter možnost odgovora zagotovljena na podlagi

376. člena ZKP. Z vidika pravice do izjave ni videti razloga za razlikovanje med položajem, ko sodišče o nadomestitvi zaporne kazni z delom v splošno korist odloči s sodbo in položajem, ko o tem vprašanju odloči s sklepom. Položaja sta vsebinsko enaka, zato bi morala biti obravnavana oziroma urejena enako. To dodatno utemeljuje stališče, da je v obravnavanem primeru potrebno analogno uporabiti določbo

376. člena ZKP.

14. Okoliščina, na katero opozarja vrhovna državna tožilka, in sicer da je pritožnica v pritožbi zgolj ponovila argumente, ki so bili predstavljeni že v predhodni fazi postopka, pa je v okviru presoje, ali je bila obsojenki zagotovljena pravica do izjave iz 22. in 29. člena Ustave nepomembno. ESČP je v številnih odločbah poudarilo, da mora biti strankam postopka, in ne sodišču, prepuščena odločitev, ali se bodo o nekem dokumentu, dokazu oziroma argumentu izjavile ali ne. G re namreč predvsem za zaupanje v pravično sojenje, ki med drugim temelji na zavedanju strank, da so imele možnost predstaviti svoja stališča glede vseh vlog, ki so v spisu.(7) C.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko obdolženki ni vročilo pritožbe višje državne tožilke zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu obsojenke za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, in obsojenki ni omogočilo, da se o pritožbi izjavi, nato pa je izdalo sklep, s katerim je sklep sodišča prve stopnje spremenilo in obsojenkin predlog zavrnilo, zagrešilo kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 22. in 29. členom Ustave. Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo obsojenki omogočiti, da se o pritožbi izjavi.

Op. št. (1) : Tako npr. odločbe Ustavnega sodišča Up-39/95 z dne 16. 1. 1997, Up-328/03

z dne 24. 2. 2005, Up-271/07 z dne 3. 7. 2008. Op. št. (2) : Tako odločba Ustavnega sodišča U-I-279/08 z dne 9. 7. 2010, tč. 9. Glej tudi Galič, A., v: Šturm, L., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2011, str. 279 in naprej.

Op. št. (3) : Glej npr. Lobo Machado proti Portugalski , odločba z dne 20. 2. 1996, tč. 31; Švenčioniene proti Litvi , sodba z dne 25. 11. 2008, tč. 23; Ziegler proti Švici , odločba z dne 21. 2. 2002, tč. 33; Nideröst-Huber proti Švici, odločba z dne 18. 2. 1997, tč. 24 in številne druge.

Op. št. (4) : Odločba ESČP Beer proti Avstriji z dne 6. 2. 2001, o dločbe Ustavnega sodišča Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007 in U-I-55/04, Up-90/04 z dne 6. 4. 2006.

Op. št. (5) : Galič, A., Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 280. Op. št. (6) : Tako odločba Vrhovnega sodišča I Ips 123/2011 z dne 8. 9. 2011, tč. 6. in 7. Op. št. (7) : Tako npr. odločbe ESČP Nideröst-Huber proti Švici, odločba z dne

18. 2. 1997, tč. 29; Ziegler proti Švici , odločba z dne 21. 2. 2002, tč. 38; Gaspari proti Sloveniji , odločba z dne 21. 7. 2009 tč. 52.