Jedro

Utemeljitev neogibnosti pripora vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 41313/2013 z dne 30. 8. 2013 obdolženemu W. B. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 41313/2013 z dne 2. 9. 2013 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 4. 9. 2013 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb ZKP. V obrazložitvi zahteve navaja, da niso podani utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ter priporna razloga zaradi katerih je sodišče obdolžencu odredilo pripor. Meni, da bi bilo mogoče namen pripora doseči že s prepovedjo približevanja oškodovanki. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi oziroma spremeni in obdolžencu odredi prepoved približevanja oškodovanki.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 423. člena ZKP, dne 18. 9. 2013 predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, obdolženčev zagovornik z izpodbijanjem obstoja utemeljenega suma ter pripornih razlogov uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pripora pa ni mogoče nadomestiti z izrekom prepovedi približevanja oškodovanki.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Očitek, da utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni podan, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, oprli predvsem na podatke kazenske ovadbe Policijske postaje Ljubljana Center, zapisnik o sprejemu ustne ovadbe D. B., plačilni nalog, ki je bil obdolžencu izdan dne 21. 12. 2012, uradni zaznamek o zbranih obvestilih od J. B., zapisnik o ogledu kraja dejanja ter na uradni zaznamek o zbranih obvestilih od V. S. Sodišče je v razlogih sklepa natančno povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec s svojo ženo D. B. daljše časovno obdobje grdo ravnal ter jo spravljal v podrejen položaj, s tem, da jo je s silo porinil na sedežno garnituro, jo prijel z roko okoli vratu ter jo večkrat udaril v predel obraza, jo pri pretepu povlekel za lase ter ji večkrat grozil s kuhinjskim nožem, da jo bo ubil oziroma oziroma poklical prijatelje, ki jo bodo pokončali, sam pa ji bo vzel hčer S. Obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne morejo omajati trditve zahteve, da ga žena lažno ovaja, ker se ga hoče znebiti ter mu preprečiti, da bi imel stike z otrokom. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6. Neutemeljena je trditev zahteve, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog begosumnosti. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da sta sodišči zaključek o obstoju begosumnosti (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) utemeljili z obrazložitvijo, da je obdolženec državljan Tunizije, da je v Sloveniji brez zaposlitve, premoženja ter prebivališča, poleg tega pa je sam navedel, da ima rezervirano letalsko karto za Tunizijo. Ob upoštevanju navedenih okoliščin sta sodišči tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno sklepali, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi lahko obdolženec pobegnil in s tem otežil potek konkretnega kazenskega postopka. Obdolženčev zagovornik z navedbami, da obdolženec nima namena bežati, da je preklical rezervacijo letalskih kart, da je njegovo bivališče znano ter da želi imeti redne stike s svojo hčerjo S., ponovno nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikom, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora navedlo in presodilo konkretne in specifične okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem (teža storjenega kaznivega dejanja, ki ga je izvrševal daljše časovno obdobje, intenzivnost nasilja nad oškodovanko), kot tudi osebnimi lastnostmi obdolženca (pri storitvi kaznivega dejanj je pokazal veliko mero vztrajnosti, od izvrševanja kaznivega dejanj ga ni odvrnil izdani plačilni nalog, niti že predhodno podana kazenska ovadba, obdolženec je nasilje stopnjeval in ob zadnjem dogodku celo razbil okno, da bi prišel do oškodovanke), ki utemeljujejo sklep o realni nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Z navedbama, da je obdolženec prvič v kazenskem postopku in doslej še nekaznovan, vložnik ponovno izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti niti s trditvijo, da bi bila ponovitvena nevarnost odpravljena, če bi sodišče zoper obdolženca odredilo ukrep prepovedi približevanja oškodovanki. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, XI Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009 ter številne druge) presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno presodilo (tretji odstavek na 3. strani sklepa preiskovalne sodnice), da je odreditev pripora nujno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi, ki ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, upoštevaje zlasti, da je obdolženec kaznivo dejanje nad oškodovanko D. B. izvrševal ob prisotnosti njune mladoletne hčere S. C.

9. Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je praktično v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.