Jedro

Ni pravilno uporabiti določb o neupravičeni obogatitvi, če se naknadno ugotovi, da je bila pogodbeno dogovorjena cena višja od tiste, ki jo je za nazaj kot tržno ceno navedel izvedenec. Velja namreč načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (zgolj) s to omejitvijo, da ta ne smejo nasprotovati zakonu in morali.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se obstoj terjatve tožnice do toženke 2055,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26. 7. 2012 dalje.

2. Ugotovi se, da ne obstaja terjatev toženke do tožnice v višini 3422 EUR.

3. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 133353/2012 z dne 17. 9. 2012 ostane v veljavi v 1. odstavku za 2055,94 EUR in v 3. odstavku (za izvršilne stroške 82 EUR), za 50 EUR pa se v 1. odstavku razveljavi in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.“ Sicer se pritožba (za 50 EUR) zavrne.

II. Toženka je dolžna tožnici plačati 1000,26 EUR stroškov, vključno s pritožbenimi, v roku 15 dni, če zamudi, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj tožničine terjatve do toženke 2266,58 EUR, obstoj toženkine terjatve do tožnice v isti višini, ju pobotalo in v posledici tega v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 133353/2012 z dne 17. 9. 2012 (pozabilo je tožbeni zahtevek tožnice še zavrniti). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga njeno spremembo tako, da se ugodi zahtevku v celoti, ali pa razveljavitev in novo sojenje. Opredeljeno zahteva povračilo še nadaljnjih pritožbenih stroškov. Sodišču očita, da je kot dan odstopa od pogodbe o leasingu štelo 31. 12. 2009, saj je do tega prišlo že v mesecu marcu na sestanku med predstavnikom tožnice in toženkino pooblaščenko. Sodišče bi moralo kot relevantno šteti vrednost vozila ob dejanski prodaji, 18. 7. 2011, to je 6250 EUR. Sicer pa ugovarja ugotovljeni terjatvi, ki je bila stavljena v pobot. Po pritožničinem mnenju toženkina terjatev iz naslova domnevno previsoke cene ni utemeljena, saj je šlo za pogodbeno dogovorjeno ceno. Meni, da ni podlage za oceno, da je ta odstopala od tržne, o čezmernem prikrajšanju pa tudi ne more biti govora, saj je tožnica zgolj financirala toženkin nakup vozila, ki si ga je ta sama izbrala, vključno s ceno.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo vsa odločilna dejstva, določb postopka ni kršilo, je pa (delno) napačno uporabilo materialno pravo.

6. Za terjatev, ki jo toženka uveljavlja v pobot, ni nobene podlage. Razpravljanje o tem, da pogodbena cena ni ustrezala tržni ceni, je zgrešeno. Velja načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (zgolj) s to omejitvijo, da ta ne smejo nasprotovati zakonu in morali (3. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). V celoti drži, kar pravi pritožnica, da se je toženka sama dogovorila za tako ceno, torej nanjo pristala, ona pa je njen nakup pod (spet sporazumno, tj. pogodbeno) določenimi pogoji financirala. Sprejeta obveznost ni niti nezakonita niti nemoralna.

7. Sodišče prve stopnje se je povsem napačno oprlo na pravila o neupravičeni obogatitvi, češ da je bila tožnica neupravičeno obogatena za 3422 EUR, kar da je razlika med pogodbeno ceno za osebno vozilo, ki se jo je zavezala plačati toženka, in tržno vrednostjo tega vozila, kot jo je na dan sklenitve pogodbe ocenil izvedenec. O neupravičeni obogatitvi lahko govorimo pri prikrajšanju na strani osiromašene osebe, povečanju premoženja oziroma obogatitve na strani obogatene osebe ter obstoju vzročne zveze med enim in drugim le ob odsotnosti pravne podlage (in odsotnosti privolitve prikrajšanca). Ta pa v obravnavanem primeru sploh ni sporna; ne njen obstoj ne njena veljavnost. 8. Pobotni ugovor toženke je torej neutemeljen, je pa pretežno utemeljen tožbeni zahtevek tožnice, in sicer ta utemeljeno, v skladu s pogodbo in nespornimi dejstvi, zahteva plačilo razlike med zneskom 8233,94 EUR, kar je ugotovljeno vsota med bodočimi še nezapadlimi diskontiranimi obroki leasinga, povečano za 72 EUR za cenitev vozila, zmanjšano za neto vrednost kupnine za vozilo 6250 EUR, torej 2055,94 EUR. Tožnica pa neutemeljeno zahteva znesek 50 EUR kot „strošek razveze pogodbe“. Ni jasno oz. razumljivo, kaj naj bi to bilo. Toženka je ugovarjala vsem postavkam, tožnica pa te ni sklepčno pojasnila (na podlagi katere pogodbene določbe naj bi ji šel še ta znesek). Ta znesek torej tožnici ne pripada.

9. V skladu z gornjimi razlogi je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP pritožbi tožnice deloma ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Navedena sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na odločitev o stroških postopka (2. odst. 165. čl. ZPP). Toženka mora namreč po načelu uspeha (1. odst. 154. čl. ZPP) tožnici povrniti potrebne stroške vsega postopka v celoti; stroški tožnice za postopek pred sodiščem prve stopnje so 590,90 EUR (nagrada za postopek 136,50 EUR, za narok 126 EUR, za poštne in telekom. storitve 20 EUR, potni stroški za tri naroke 66,60 EUR, povečano za DDV ter sodna taksa 165 EUR), za pritožbeni postopek pa 409,36 EUR (168 EUR za postopek in 20 za telekom. ter poštne storitve, povečano za DDV in 180 EUR sodne takse). Te stroške, skupaj torej 1000,26 EUR, je toženka dolžna plačati v 15 dneh, če zamudi, pa gredo tožnici od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. in 2. odst. 313. v zvezi s 332. čl. ZPP; 1. odst. 378. in 1. odst. 299. čl. OZ).