Jedro

Za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja mora dnevni delovni migrant izpolnjevati pogoje, predpisane v 2. odst. 5. člena in v 4. odst. 6. člena Zakona o zaposlovanju tujcev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo o zavrnitvi zahtevka za izdajo osebnega delovnega dovoljenja Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 2.8.1993. V obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da po določbah Zakona o zaposlovanju tujcev ni pogojev za tožnikovo pridobitev osebnega delovnega dovoljenja, ker je po evidenci Republiškega zavoda za zaposlovanje med brezposelnimi osebami več kandidatov, ki izpolnjujejo splošne in posebne pogoje, ki jih delodajalec zahteva za sklenitev delovnega razmerja in ki so pripravljeni sprejeti zaposlitev. Poleg navedenega podjetje tožniku ni dalo izjave, da bo z njim sklenilo delovno razmerje, pogodbo o delu, ker je delovno mesto, na katerem je delal (embaliranje) ukinjeno in tudi ta zakoniti pogoj za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja ni izpolnjen, saj delodajalec ni dal pozitivne izjave, da bo s tožnikom sklenil delovno razmerje. Glede tožnikove pritožbene navedbe, da je pri podjetju dovolj dela in da mu kot invalidu III. kategorije gredo določene pravice iz delovnega razmerja (odpravnina), pa tožena stranka napotuje tožnika na urejanje teh pravic pri podjetju oziroma pri pristojnem sodišču. Tožnik v tožbi navaja, da se njegovo delovno mesto ni ukinilo, kar kaže dejstvo, da je bil pred leti ponovno sprejet na delo in je bila takratna odločba o trajnem presežku razveljavljena. Sporna je tudi ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je v evidenci Republiškega zavoda za zaposlovanje, Enote ..., Urad za delo ... med brezposelnimi osebami več ustreznih kandidatov, ki izpolnjujejo splošne in posebne pogoje, ki jih zahteva vlagatelj za sklenitev delovnega razmerje in so pripravljeni sprejeti ponujeno zaposlitev. Sicer pa delovno mesto tožnika (embaliranje) ni bilo ukinjeno, temveč podjetje ni hotelo tožnika razporediti na drugo delovno mesto, ko je postal invalid III. kategorije. Zakon o zaposlovanju tujcev je podjetju omogočil, da se je znebilo tožnika - delovnega invalida, ne ozirajoč se na njegove težke socialne posledice.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz razlogov v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Z uveljavitvijo Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 - ZZT) tujci lahko sklenejo delovno razmerje na podlagi delovnega oziroma osebnega delovnega dovoljenja, ki ga pridobijo ob pogojih iz tega zakona. Med pogoje sodi tudi pogoj iz 2. odstavka 5. člena ZZT in 4. odstavka 6. člena tega zakona. Tožena stranka je oprla svojo odločitev na ugotovitev prvostopnega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja po navedenih zakonitih določilih. ZZT ne vsebuje določb, po katerih bi bilo mogoče dnevnemu delovnemu migrantu izdati osebno delovno dovoljenje tudi v primeru, ko pogoja iz 2. odstavka 5. člena in 4. odstavka 6. člena ZZT nista izpolnjena. Dejansko stanje je bilo v upravnem postopku torej pravilno ugotovljeno. Na ugotovljeno dejansko stanje je po presoji sodišča tožena stranka tudi pravilno uporabila materialno pravo in se sodišče z navedenimi razlogi v celoti strinja. Tožena stranka zato ni mogla upoštevati socialnih okoliščin, ki jih je v pritožbi navajal tožnik in ki jih v tožbi ponavlja. Teh socialnih okoliščin tudi sodišče ne more upoštevati v upravnem sporu, saj je v upravnem sporu po 157. členu ustave pooblaščeno le za odločanje o zakonitosti upravnih odločb, ne pa tudi za oceno socialne primernosti odločbe oziroma zakona, na podlagi katerega je bila odločba izdana. Ker je izpodbijana odločba zakonita, je torej moralo tožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno po 2. odstavku 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.