Jedro

Vrhovno sodišče je sprejelo stališče (na primer tudi v zadevi VIII Ips 98/99 z dne 5.10.1999), ki ga je smiselno potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (Up-341/99 z dne 4.10.2001), da v primeru, če delodajalec ne odloči o pravočasnem ugovoru delavca, sklep pa dejansko izvrši, nastanejo enake dejanske in pravne posledice, kot če bi bil ugovor zavrnjen (fikcija negativne odločitve). Izvršitev nedokončnega sklepa nadomešča pisni dokončni sklep, zato bi delavec moral zahtevati sodno varstvo po prvem odstavku 83. člena ZTPDR (in to v prekluzivnem roku 15 dni). Zato v takem primeru ne pride v poštev uporaba določil 105. člena ZDR, saj delavec lahko zahteva tudi zoper ravnanje delodajalca varstvo svojih pravic in nato sodno varstvo. Zaradi povedanega je ugotoviti, da je revident daleč po še sprejemljivih rokih na sodišču zahteval varstvo pravic in je zato pravilna izpodbijana odločitev. Zato revizijsko sodišče soglaša z odločitvami nižjih sodišč, ki sta tudi ob upoštevanju določb konvencije pravilno odločili v spornem razmerju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je kot prepozno zavrglo tožnikovo tožbo v delu, v katerem je tožil na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 14.5.1998 o prenehanju delovnega razmerja, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da še traja, da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo in mu za ves čas izplačati plačo, kot če bi delal. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da izpodbijana sodba in sklep v delu, kjer naj bi obrazložila zakonitost prvostopne sodbe in sklepa, nista obrazložena, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, predvsem pa sodišče ni pravilno uporabilo določbe 105. člena ZDR. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sta izpodbijana sodba in sklep tako obrazložena, da je sodbo mogoče preizkusiti.

Iz določbe prvega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) izhaja, da če delavec ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji, ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, ima v nadaljnjih 15 dneh pravico zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Iz 105. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) pa izhaja, da ima delavec pravico do sodnega varstva tudi po poteku 15-dnevnega roka iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR, če pristojni organ v organizaciji oziroma delodajalec v predpisanem roku ne odloči o zahtevi ali ugovoru delavca.

Po določbi tretjega odstavka 8. člena konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (konvencija - Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS 54/92, mednarodne pogodbe 15/92) se šteje, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja, če je ni uveljavil v določenem roku po prenehanju delovnega razmerja.

Na podlagi izvedenih dokazov je ugotoviti, da je tožena stranka s sklepom z dne 14.5.1998 odločila, da tožniku delovno razmerje preneha po 6. točki drugega odstavka 100. člena ZDR, ker je pet dni zaporedoma neupravičeno izostal z dela. Zoper sklep je tožnik vložil 28.5.1998 zahtevo za varstvo pravic. Tožena stranka zahteve ni obravnavala. Tožbo na ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo je tožnik vložil na pristojno sodišče 27.8.2002, na delo pa se po 28.4.1998 ni več vrnil. To sodišče je sprejelo stališče (na primer tudi v zadevi VIII Ips 98/99 z dne 5.10.1999), ki ga je smiselno potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (Up-341/99 z dne 4.10.2001), da v primeru, če delodajalec ne odloči o pravočasnem ugovoru delavca, sklep pa dejansko izvrši, nastanejo enake dejanske in pravne posledice, kot če bi bil ugovor zavrnjen (fikcija negativne odločitve). Izvršitev nedokončnega sklepa nadomešča pisni dokončni sklep, zato bi delavec moral zahtevati sodno varstvo po prvem odstavku 83. člena ZTPDR (in to v prekluzivnem roku 15 dni). Zato v takem primeru ne pride v poštev uporaba določil 105. člena ZDR, saj delavec lahko zahteva tudi zoper ravnanje delodajalca varstvo svojih pravic in nato sodno varstvo. Zaradi povedanega je ugotoviti, da je revident daleč po še sprejemljivih rokih na sodišču zahteval varstvo pravic in je zato pravilna izpodbijana odločitev. Zato revizijsko sodišče soglaša z odločitvami nižjih sodišč, ki sta tudi ob upoštevanju določb konvencije pravilno odločili v spornem razmerju.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).