Jedro

Tako je pravilna ugotovitev organa za BPP, da znaša minimalni dohodek, upoštevaje 8. člen ZSocVarPre, 804,36 EUR, česar tožnik ne sme preseči za izpolnitev materialnega pogoja po ZBPP. Organ je tako pravilno, po pridobitvi podatkov o višini dohodkov tožnika, zaključil, da tožnikovi dohodki (višine teh dohodkov tožnik ne prereka – op. sod.) ta znesek presegajo, kar pomeni neizpolnjevanje materialnega pogoja iz 11. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem (organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč (BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v zadevi Okrožnega sodišča v Krškem, I Kpr 63472/2021. 2. V obrazložitvi je organ za BPP, sklicujoč se na 13. ter 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ugotavljal materialni položaj prosilca. Iz pridobljenih podatkov za tožnika izhaja, da tožnik prejema rento v mesečnem znesku 788,24 EUR, pokojnino v povprečnem mesečnem znesku 64,29 EUR ter pokojnino iz tujine v povprečnem mesečnem znesku 59,80 EUR. Navedeno presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka po 8. členu Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSocVarPre), ki znaša 804,36 EUR (2 x 402,18 EUR). Organ je tožnika s temi ugotovitvami seznanil, vendar se tožnik do njih ni opredelil. Organ je zato tožnikovo prošnjo za BPP zavrnil. 3. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Tožnik pokojnine iz tujine ni prejemal redno, prav tako ima na mesec več kot 300 EUR računov, povezanih s stanovanjsko hišo, kjer živi. Organ bi moral te fiksne stroške upoštevati. Minimalni dohodek od 1. 6. 2021 znaša več kot 450 EUR, kar pomeni, da povprečni dohodek na družinskega člana ne sme presegati 1100 EUR. Tako so od 2022 do BPP upravičeni vsi, katerih mesečni dohodek na družinskega člana ne presega 900 EUR in katerih premoženje, ki se upošteva in dosega ali ne presega 100.000,00 EUR. Ker tožniku BPP ni bil odobren v kazenskem postopku, kjer je obramba po odvetniku obvezna, mu bo onemogočen dostop do sodnega varstva, kar je z Ustavo zagotovljena pravica. Tožnik je bil diskriminiran z vsemi drugimi upravičenci, ki jim je BPP v celoti ugodena in katerim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij. S tem je bil kršen 14. člen Ustave. Sklep (točno: odločba) je tudi neobrazložen in se ga ne da preizkusiti. Tožnik je predlagal, da sodišče po opravljenem naroku in zaslišanju prič (tožnik predlaga v tožbi zgolj svoje zaslišanje - op. sod.), tožbi ugodi, odločbo spremeni in odloči, da se njegovi prošnji za BPP ugodi, kot izbranega odvetnika določi A. A. ter naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe v tožbi. Veljavni znesek osnovnega minimalnega dohodka od avgusta 2019 do vključno 28. 2. 2022 znaša 402,18 EUR, od 1. 3. 2022 pa 421,89 EUR, kar je splošno znano in objavljeno tudi v Uradnem listu RS. Tožnik oporeka le prejemanju pokojnine iz tujine redno, ne pa ostalim ugotovljenim dohodkom ter njihovi višini. K tožbi tožnik ni predložil nobenega dokaza, da pokojnine iz tujine ne prejema redno, niti ni predlagal izvedbo dokaza. Prejem tuje pokojnine je izkazan s izpisom TRR tožnika. Tožnikovo zatrjevanje o fiksnih stroških v višini 300 EUR je tožbena novota. Ne glede na to pa se takšni stroški ne upoštevajo kot odhodek. Zatrjevana kršitev diskriminacije ni konkretizirana. Odločba je tudi zadostno obrazložena. Toženka načeloma ne oporeka predlaganim dokazom, vendar meni, da zaslišanje tožnika ni potrebno, predloženi računi pa so tudi nedovoljena novota. Predlagala je zavrnitev tožbe.

5. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 189/2022 z dne 5. 4. 2022, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Gre za spor v zvezi z dodelitvijo brezplačne pravne pomoči zaradi neizkazanih zakonskih pogojev po ZBPP. Ker gre za vprašanja, o katerih se je izrekla že sodna praksa, je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

6. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo 5. 5. 2022. Toženka se glavne obravnave ni udeležila, temveč je svoj izostanek opravičila. Pooblaščenec tožnika je vztrajal pri tožbi in tožbenem predlogu, zlasti opozoril na neredno prejemanje pokojnine iz tujine, katere upoštevanje je rezultiralo v zavrnitev prošnje za BPP zaradi preseganja materialnega cenzusa, ki je minorno.

7. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v izpodbijano odločbo ter ostale listine v upravnem spisu. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika ter vpogled v k tožbi priložene račune (A3, A4 in A5). Dokazni predlog za zaslišanje tožnika je zavrnilo, ker je presodilo, da je ta dokaz neprimeren glede na sporno dejansko stanje - višino tožnikovih mesečnih dohodkov, ki se izkazuje z ustreznimi listinskimi dokazi (npr. izpisom TRR tožnika). Predlog za vpogled v račune, ki se nanašajo za stroške v zvezi s stanovanjsko hišo, v kateri tožnik živi (račun z dne 10. 1. 2022 v višini 187,00 EUR – A3, račun za popravilo kotlovne naprave z dne 27. 12. 2021 v višini 110 EUR – A4 in račun za plačilo električne energije za oktober 2021 v višini 142,74 EUR – A5) je sodišče zavrnilo kot prepoznega. V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Kot je razvidno iz podatkov upravnih spisov, je bil tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe pozvan, da se opredeli do zaključnih ugotovitev organa za BPP (tj. da tožnik s svojimi dohodki presega dvakratnik minimalnega dohodka). Tožnik se na poziv organa ni odzval. V tožbi pa ni navedel oziroma upravičil, zakaj navedenih računov (v zvezi s katerimi tudi zatrjuje, da bi jih moral organ upoštevati, o čemer se bo sodišče izreklo med razlogi sodbe) ni predložil že v postopku pred izdajo akta. Sodišče zato, sklicujoč se na 52. člen ZUS-1, teh dokazov ne more upoštevati.

**Odločitev sodišča**

8. Tožba ni utemeljena.

9. V tem primeru gre za vprašanje zakonitosti odločitve organa za BPP o zavrnitvi tožnikove prošnje za BPP iz razloga neizkazanosti materialnega pogoja iz tretjega odstavka 11. člena v zvezi s 13. in 14. členom ZBPP.

10. Po 13. členu ZBPP je do brezplačne pravne pomoči je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek). Iz 14. člena ZBPP izhaja, da se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek). Ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji (tretji odstavek).

11. Tožnik kot poglavitno ugovarja, da je organ za BPP napačno upošteval višino minimalnega osnovnega dohodka, saj po tožnikovem mnenju ta od 1. 6. 2021 znaša vsaj 450 EUR, kar naj bi pomenilo, da povprečni dohodek na družinskega člana ne sme presegati 1100 EUR oziroma 900 EUR.

12. Sodišče temu ne sledi. Iz Sklepa o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v minimalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 17/22) izhaja, da se osnovni znesek minimalnega dohodka uskladi tako, da od 1. marca 2022 znaša 421,89 EUR. Pred tem je veljal osnovni znesek (ki je bil relevanten v času izdaje izpodbijane odločbe z dne 17. 1. 2022 – op. sod.), določen v Sklepu usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v minimalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. julija 2019 (Uradni list RS, št. 46/2019) v višini 402,18 EUR. Tako je pravilna ugotovitev organa za BPP, da znaša minimalni dohodek, upoštevaje 8. člen ZSocVarPre, 804,36 EUR, česar tožnik ne sme preseči za izpolnitev materialnega pogoja po ZBPP. Organ je tako pravilno, po pridobitvi podatkov o višini dohodkov tožnika, zaključil, da tožnikovi dohodki (višine teh dohodkov tožnik ne prereka – op. sod.) ta znesek presegajo, kar pomeni neizpolnjevanje materialnega pogoja iz 11. člena ZBPP.

13. Tožnik tudi ugovarja, da mu je bil z odločitvijo onemogočen dostop do sodnega varstva, ki je zagotovljen z Ustavo, saj je v kazenskem postopku obramba po odvetniku obvezna. Zakon o kazenskem postopku v 70. členu izrecno našteva primere, kjer je zastopanje po zagovorniku (ki mora biti odvetnik) obvezno (tj. če je obdolženec nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani, ali če teče zoper njega kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katero je v zakonu predpisana kazen tridesetih let zapora ali dosmrtnega zapora, ali če je po 157. členu tega zakona priveden k preiskovalnemu sodniku, mora imeti zagovornika že pri prvem zaslišanju, nadalje mora imeti obdolženec zagovornika pri postopku po 204.a členu tega zakona in ves čas, dokler traja zoper njega odrejeni pripor in ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen in v drugih primerih, določenih v tem zakonu). V teh, naštetih primerih (če si obdolženec ne vzame zagovornika sam) mu ga postavi predsednik sodišča po uradni dolžnosti. Iz povedanega sledi, da bi bil tožniku, če bi šlo za primer po 70. členu ZKP, postavljen zagovornik po uradni dolžnosti (če si ga tožnik ne bi vzel sam). Ker očitno za tak primer ne gre (česar se tožnik očitno zaveda, saj je prosil za dodelitev BPP po ZBPP), mora tožnik izpolnjevati vse pogoje, ki jih za dodelitev BPP določa za ta primer relevantni predpis, tj. ZBPP.

14. V zvezi z očitki o diskriminaciji tožnika napram drugim upravičencem do BPP (ki da so prejeli BPP kljub prejemanju otroških dodatkov in kmetijskih subvencij), sodišče najprej ugotavlja, da gre za pavšalne navedbe, saj tožnik ne navede, katerim upravičencem naj bi organ za BPP teh dohodkov ne upošteval, zato že iz tega razloga ni možno obravnavati ugovora, pri tem pa sodišče še pripominja, da organ za BPP pri ugotavljanju tožnikovih dohodkov ni upošteval ne otroških dodatkov, ne subvencij, zato je v tem pogledu tožbeni ugovor tudi nerazumljiv.

15. Odločba (in ne sklep – op. sod.) pa tudi dosega standard obrazložitve po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj vsebuje ugotovljeno dejansko stanje, relevantne materialnopravne predpise in razloge, ki so narekovali izpodbijano odločitev.

16. Tožbenih navedb, da organ ne bi smel upoštevati pokojnine, ki jo prejema iz tujine, saj jo prejema neredno, kot tudi, da bi moral od ugotovljene višine dohodkov odšteti stroške v višini 300 EUR v zvezi s stanovanjsko hišo, v kateri prebiva, pa sodišče ne more upoštevati, ker je tožnik s temi navedbami prekludiran. Kot že navedeno zgoraj, je tožnik z navajanjem novih navedb omejen (52. člen ZUS-1), saj v tožbi ni navedel, še manj upravičil, zakaj teh navedb ni podal že v upravnem postopku, kljub temu, da je bil pred izdajo izpodbijanega akta pozvan, da se do zaključnih ugotovitev organa opredeli.

17. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani akt zakonit, hkrati pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).