Jedro

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izhajati iz domneve o popolnosti listine (člen 71 ZOR) in šteti, da velja tisto, kar je v pismeni obliki izraženo, vsaj v tistem delu obravnavane pogodbe, kjer ta izrecno določa, ne glede na sam naziv pogodbenih strank, da tožena stranka le "kot posrednik organizira oz. posreduje sredstva posojilojemalcem". Ta del pogodbe (točka I) je jasen in bi zato kazalo izhajati iz tega pismenega zapisa ter domnevati, da zaradi navedene domneve izraža pravo voljo pogodbenih strank, dokler tožnica tega ne ovrže. Ne more pa kar iz siceršnjega ravnanja tožene stranke sklepati, da je ta nastopala kot posojilojemalec, ko je v pismeni obliki vloga tožene stranke določena drugače.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo k plačilu zneska 1,064.976,95 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 1997 dalje do plačila v paricijskem roku 15 dni, obenem pa k povračilu pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 21.060,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 1997 dalje do plačila. S tem je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje z laično pritožbo tožena stranka, smiselno ob uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter s pritožbenim zavzemanjem na ugoditev pritožbi na pritožbeni stopnji, brez navedbe konkretnega pritožbenega predloga.

Tožeča stranka pritožbenega odgovora ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča so določena odločilna dejstva v tej zadevi premalo raziskana, da bi na prvi stopnji zbrano dejansko gradivo lahko predstavljalo trdno dejansko podlago za pravilno materialnopravno odločitev. Pri tem ni mogoče prezreti pritožbenega ugovora, ki ga je sicer tožena stranka smiselno podala že na prvi stopnji, da sama ni pasivno legitimirana za vrnitev posojila tožnici, s tem ko poudarja zgolj svojo posredniško vlogo pri posojanju sredstev, tudi tistih, ki jih je toženi stranki predala tožnica.

Podlaga obravnavanega razmerja je posojilna - zastavna pogodba z dne () 1996 štev. (), ki jo je v dejanskem in pravnem oziru presojalo tudi sodišče prve stopnje, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe in ob upoštevanju v postopku na prvi stopnji podane trditvene podlage tožnice po mnenju pritožbenega sodišča zaenkrat prehitro zaključilo, da jo je obravnavati kot posojilno pogodbo (po določilih 10. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pri tem je samo zaključilo, da so pogodbena določila nejasna in da je zato potrebno izhajati iz ugotovitve prave pogodbene volje strank na podlagi členov 99 in 100 ZOR. Ob sicer materialnopravno pravilnem zaključku, da je potrebno ugotavljati v primeru nejasne pogodbe pravo pogodbeno voljo strank določenega pogodbenega razmerja, pa je nato dejanski in dokazni postopek v tej smeri močno poenostavilo, ko je na to pogodbeno voljo strank sklepalo zgolj iz izpovedbe same tožnice.

Tožničina trditev, da je iz ravnanja tožene stranke sklepala, da ona nastopa kot posojilojemalec, je v bistvu v nasprotju s samim tekstom že navedene pismene pogodbe, kjer je le (vsaj v določenih delih) govora o posredniški vlogi tožene stranke.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izhajati iz domneve o popolnosti listine (člen 71 ZOR) in šteti, da velja tisto, kar je v pismeni obliki izraženo, vsaj v tistem delu obravnavane pogodbe, kjer ta izrecno določa, ne glede na sam naziv pogodbenih strank, da tožena stranka le "kot posrednik organizira oz. posreduje sredstva posojilojemalcem". Ta del pogodbe (točka I) je jasen in bi zato kazalo izhajati iz tega pismenega zapisa ter domnevati, da zaradi navedene domneve izraža pravo voljo pogodbenih strank, dokler tožnica tega ne ovrže. Ne more pa kar iz siceršnjega ravnanja tožene stranke sklepati, da je ta nastopala kot posojilojemalec, ko je v pismeni obliki vloga tožene stranke določena drugače. Tako bi se utegnilo pokazati, da je tožena stranka nastopala v vlogi posrednika (čeprav sicer očitno ni vzpostavljala kontakta med tožnico kot posojilodajalko in dejanskim posojilojemalcem, kot to tudi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje), delno pa morebiti v vlogi mandatarja (XVIII. poglavje ZOR-a - naročilo nalog). Kot mandatar bi tudi smela skleniti pogodbo z dejanskim posojilojemalcem in sprejeti od njega spolnitev. Postavlja pa se vprašanje, kakšna bi bila vloga tožene stranke v zvezi z obveznostjo plačila obresti (očitno pogodbenih) po obrestni meri 4 % mesečno, ki pa se jih je zavezala tožena stranka plačati tožeči stranki, kot bi to kazalo razumeti glede na drugi odstavek točke I. citirane pogodbe.

Od prave narave obravnavanega pogodbenega razmerja je odvisno, na kakšni podlagi sloni uveljavljavljani denarni tožbeni zahtevek tožeče stranke. V kolikor bi se ugotovilo, da tožena stranka ni pravi posojilojemalec, bi eventuelno odgovarjala nasproti tožeči stranki iz morebitnega posredniškega, mandatnega ali podobnega razmerja, kjer prav tako obstoja dolžnost dajanja računa in prepustitve koristi iz v tujem imenu opravljenega posla s tretjimi. V kolikor bi se ugotovilo, da tožena stranka prevzete obveznosti nasproti tožnici ni izpolnila, bi ta eventuelno mogla svoj zahtevek opreti na učinke razdrte pogodbe (člen 132 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), če bi odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti druge pogodbene stranke izrecno uveljavljala in bi smela zahtevati vrnitev toženi stranki prepuščenih denarnih sredstev kot tudi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela tožena stranka od tistega, kar je dolžna tožeči stranki povrniti.

Ker so odločilna dejstva o pravi naravi obravnavanega pogodbenega razmerja zaenkrat še neraziskana, je potrebno na prvi stopnji dosedaj ugotovljeno dejansko stanje ustrezno dopolniti, šele nato bo mogoče razsoditi z večjo zanesljivostjo. Pritožbeno sodišče je zato na osnovi člena 370 Zakona o pravdnem postopku - ZPP utemeljeno napadeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.

Določbe ZPP in ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.