Jedro

Glede na to je tudi gradbeni inšpektor, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, določbe Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola za podeželje upošteval, ko je presojal dopustnost gradnje (brez gradbenega dovoljenja) na zemljišču s parc. št. 4690/1 k. o. ..., in sicer, da je od pomožnih kmetijskih in gospodarskih objektov dopustna le gradnja poljske hišice (večnamenski prostor, zaprt za shranjevanje orodja, pridelka in manjših obdelovalnih strojev), maksimalne velikosti do 20 m2 (glede na velikost parcele 4690/1, ki meri 1.916 m2) (33.a člen, tretji in peti odstavek), višinski gabarit poljske hišice pa ne sme presegati 2,5 m od najnižje kote terena (kote praga) ob objektu do spodnje kote venca objekta (33.b člen, tretja alineja prvega odstavka)1, in zaključil, da navedenih meril tožnik za objekt na parc. št. 4690/12 ne izpolnjuje. Kar pomeni, da tudi če je tožnik z gradnjo objekta pričel pred uveljavitvijo (oziroma pričetkom uporabe) GZ in Uredbe/2018, to je pred 1. 6. 2018, je gradnja nelegalna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik kot inšpekcijski zavezanec ustaviti gradnjo objekta pravokotne tlorisne oblike, tlorisnih dimenzij 8,50 m x 4,50 m, z dvokapno streho, višine 4,10 m do strešnega venca in maksimalne višine 5 m do slemena objekta, na zemljišču s parc. št. 4690/1 k.o. ..., saj ga izvaja brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja (v 1. točki izreka), in da mora tožnik na svoje stroške v 90 dneh po vročitvi odločbe odstraniti objekt, vključno s temelji in temeljno ploščo in na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje (v 2. točki izreka), zagrozil, da kolikor tožnik ne bo izvršil odrejene obveznosti, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (v 3. točki izreka), navedel dejanja, ki so prepovedana za nedovoljen objekt (v 4. točki izreka), in navedel, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (v 5. točki izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da si je gradbeni inšpektor 24. 10. 2017 ogledal gradnjo na zemljišču s parc. št. 4690/1 k. o. ... Postopek je nadaljeval s pregledom razpoložljive dokumentacije in vpogledi v uradne evidence. Dne 23. 5. 2018 je gradbeni inšpektor nato pozval tožnika kot zemljiškoknjižnega lastnika parc. št. 4690/1, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah v zvezi z gradnjo in da dostavi, med drugim, podatke o investitorju, o datumu začetka gradnje, predloži gradbeno dovoljenje in projektno dokumentacijo, po kateri se predmetni objekt gradi. Tožnik je v odgovoru navedel, da gre za enostaven objekt oziroma po takratni Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba/2013) za pomožni kmetijsko gospodarski objekt. Navedel je, naj bi se gradnja začela v marcu 2013 in naj bi se v skladu s takrat veljavno uredbo lahko začela brez gradbenega dovoljenja. Zahtevana projektna dokumentacija ni bila predložena. Zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja je gradbeni inšpektor nato opravil vpogled v javne podatke o nepremičninah; po podatkih GURS je ugotovil, da znaša površina zemljišča s parc. št. 4690/1 k. o. ... 1.916 m2 na tem zemljišču pa je evidentirana stavba s št. 2208 k. o. ..., kot leto izgradnje stavbe je navedeno leto 2018, kot dejanska raba stavbe pa je navedeno: nedokončan nestanovanjski del stavbe. Inšpektor je dalje ugotovil, da je obravnavano zemljišče na navedeni spletni strani prikazano z ortofoto posnetkom iz leta 2017, na tem posnetku pa na obravnavanem zemljišču ni objekta, niti ni videti kakršnih koli začetkov gradnje, kar pomeni, da trditve inšpekcijskega zavezanca, da je objekt začel graditi v letu 2013, ne držijo. Gradbeni inšpektor je nato, glede na izjavo, da je bila obravnavana gradnja pričeta marca 2013, in z namenom preveritve verodostojnosti izjave in določitve začetka gradnje na obravnavanem zemljišču, opravil vpogled v spletno stran PISO (prostorski informacijski sistem občin) za Občino Izola, pregledal je v tej aplikaciji razpoložljive ortofoto posnetke obravnavanega zemljišča s parc. št. 4690/1 k. o. ..., in sicer ortofoto posnetke za obdobje 2010 do 2013, za obdobje 2011 do 2014 – 15, za obdobje 2014 do 2017 in za obdobje 2016 do 2018 ter v spis pridobil izrise navedenih ortofoto posnetkov. Šele na ortofoto posnetku za obdobje 2014 do 2017 so na obravnavanem zemljišču vidna izvedena zemeljska dela – terasiranje in izkop gradbene jame, na ortofoto posnetku za obdobje 2017 do 2018 ni videti obravnavanega objekta, niti ni zaslediti začetkov gradnje, vidna so izvedena zemeljska dela – terasiranje in izkop gradbene jame. Glede na to je gradbeni inšpektor zaključil, da gradnja objekta ni bila začeta do leta 2017 oziroma do 2018 in ni bila začeta leta 2013, natančneje marca 2013, kot navaja tožnik. Gradbeni inšpektor pri sporočenem izvajalcu gradnje zaradi spremembe lastništva družbe ni dobil podatkov o gradnji predmetnega objekta. Gradbeni inšpektor je 4. 1. 2019 po uradni dolžnosti opravil ponovni pregled, ko je ugotovil, da se je gradnja po prvem ogledu nadaljevala.

Inšpektor je dalje ugotovil, da po Uredbi o razvrščanju objektov (v nadaljevanju Uredba/2018), ki je začela veljati 2. 6. 2018, obravnavanega objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, ki jih je mogoče po 5. členu Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) graditi brez gradbenega dovoljenja, temveč gre za nezahteven objekt, za take objekte pa je po določilih GZ potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil objekt grajen v letu 2018, je gradbeni inšpektor preveril tudi določila Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba/2013). Le-ta med enostavne objekte uvršča tiste kmetijsko-gozdarske objekte, ki so pritlični, enoetažni, s površino do vključno 40 m2, pri čemer pa natančnejše pogoje določa Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola (v nadaljevanju Odlok PUP za podeželje). Gradbeni inšpektor je tako z dopisom z dne 8. 11. 2018 zaprosil Občino Izola, da sporoči, kakšna je namembnost obravnavanega zemljišča, kateri prostorski akt ureja to območje in kakšne omejitve gradenj predpisuje. Občina Izola je v odgovor poslala lokacijsko informacijo za zemljišče s parc. št. 4690/1 k. o. ..., iz katere izhaja, da se obravnavano zemljišče nahaja v prvem območju kmetijskih zemljišč z oznako prostorske enote Z 8/2. Odlok PUP za podeželje pa v 33.a členu podaja določbe o pomožnih objektih, ki se lahko gradijo na območju kmetijskih in gozdnih zemljišč. Od pomožnih kmetijskih in gospodarskih objektov je navedena le _poljska hišica: večnamenski prostor, zaprt za shranjevanje orodja, pridelka in manjših obdelovalnih strojev_ (33.a člen, tretji odstavek). V petem odstavku 33.a člena Odloka PUP za podeželje pa je določena maksimalna velikost poljskih hišic glede na velikost obdelovalne površine; glede na površino zemljišča parc. št. 4690/1 k. o. ... 1.916 m2 je _velikost poljske hišice lahko do 20 m2_. V sedmem odstavku 33.a člena Odloka PUP za podeželje je nato predpisano, da lahko lastniki oziroma zakupniki, ki imajo pravico graditi, ne glede na to, s kolikšnim številom kmetijskih zemljišč razpolaga in na oddaljenost med temi zemljišči, ob upoštevanju kriterijev tretjega in petega odstavka tega člena, postavi samo po _eno poljsko hišico_. V 33.b členu Odloka PUP za podeželje pa je v tretji alineji prvega odstavka točno naveden višinski gabarit dopuščenih poljskih hišic, in sicer višinski gabariti poljskih hišic _ne smejo presegati 2,5 m od najnižje kote terena (kote praga) ob objektu do spodnje kote venca objekta_, pri čemer pa je izmerjena višina obravnavanega objekta 4,10 m do strešnega venca. Inšpektor je tako zaključil, da površina obravnavanega objekta presega predpisano bruto površino 20 m2, da tožnik z dvema objektoma (glede na to, da gradi tak objekt še na parc. št. 4692/1) presega število dopustnih pomožnih objektov in da z obravnavanim objektom presega predpisani višinski gabarit poljskih hišic. Inšpektor je tako zaključil, da tožnik kot investitor na zemljišču s parc. št. 4690/1 k. o. ... izvaja novogradnjo objekta, ki ga ni moč šteti med enostavne objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno, saj presega določbe Uredbe/2018, prav tako določbe Uredbe/2013 in določila Odloka PUP za podeželje v Občini Izola. Tožnik bi si za obravnavano gradnjo moral pridobiti gradbeno dovoljenje.

Gradbeni inšpektor je tožnika 2. 4. 2018 seznanil z ugotovitvami inšpekcijskega postopka ter ga pozval, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Tožnik v odgovoru nasprotuje ugotovitvam organa, predvsem oporeka pravilnosti meritev gradbenega inšpektorja in postavlja pod vprašaj verodostojnost podatkov o začetku gradnje obravnavanega objekta, kot izhajajo iz pregledanih ortofoto posnetkov. Gradbeni inšpektor je navedbe tožnika presodil kot neutemeljene in izdal izpodbijano odločbo.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 20. 1. 2020 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa.

**Bistvene navedbe strank v postopku upravnega spora**

3. Tožnik v tožbi navaja, da sta mu bili izdani dve inšpekcijski odločbi za isti objekt, in sicer objekt št. 2208 k. o. ..., pri čemer je v enem primeru navedeno, da stoji na parceli 4690/1 k. o. ..., v drugi odločbi pa, da stoji na parc. št. 4692/1 k. o. ... Drugostopenjski organ pa se v svoji odločbi glede ugovora, da se oba postopka nanašata na isti objekt, sploh ni opredelil oziroma je v enem primeru v pritožbeni odločbi navedel, da naj bi iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu izhajalo, da naj bi bila dva enaka objekta. Tožnik dodatno izpostavlja, da je iz ortofoto posnetka visoke resolucije za leto 2017 razvidno, da je na parc. št. 4692/1 v letu 2017 stal že dokončan objekt (na slikah označeno z modrimi puščicami), tako da je docela nerazumljivo in tudi napačno, da bi se odločba o ustavitvi gradnje in rušenja nanašala tudi na ta objekt. Tudi v kolikor se je v prej omenjeni drugi odločbi organ opredelil glede ugovora, da potekata dva postopka za isti objekt, pa tožnik dodaja, da ni odločilen zapisnik, pač pa odločba, ki je predmet preizkusa.

Tožnik dalje izpostavlja kot nenavadno, da je bila v evidenci GURS na dan 26. 11. 2019 na parc. št. 4690/1 vpisana stavba št. 2208, na dan pisanja tožbe pa ni vpisane nobene stavbe. Kdo in zakaj je uspel doseči izbris stavbe, tožeča stranka ne more ugotoviti. Ker iz omenjenih odločb ni mogoče ugotoviti, na kateri objekt se nanašajo, ali se nanašajo vse na isti objekt, je že to zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Tožnik vztraja, da se je gradnja objekta začela v času pred uveljavitvijo GZ, ko je bila gradnja še dopustna. Iz lokacijske informacije Občine Izola z dne 20. 3. 2013 namreč izhaja, da je na parcelah št. 4690/1 in 4692/1 k. o. ... med drugim dovoljena gradnja objektov in naprav, namenjenih izključno kmetijski dejavnosti (točka 6.2. lokacijske informacije). Na podlagi tega je tožnikov pokojni oče začel z gradnjo pomožnega kmetijsko-gozdarskega objekta, ki pa je ni končal, ker je pred tem umrl. Gradnjo je nato nadaljeval tožnik, ki pa večino časa dela v tujini, v Keniji, zato je z gradnjo nadaljeval postopoma in z več časovnimi presledki, kar je privedlo do tega, da gradnja v času inšpekcijskega ogleda še ni bila končana, čeprav se je nedvomno začela že pred uveljavitvijo GZ. Navedeno dokazuje tudi ortofoto posnetek visoke resolucije, ki ga je tožnik priložil v upravnem postopku. Upravni organ se glede tega posnetka v izpodbijanih odločbah sploh ni opredelil, tako kot se ni opredelil glede ostalih dokazov in dokaznih predlogov, ki jih je podal tožnik po inšpekcijskem ogledu. Ker tožnik ni od samega začetka sodeloval pri gradnji in ker je v tujini, počasi rekonstruira dogajanje v zvezi z gradnjo in pridobiva dokumente v zvezi s tem, kar pa ne pomeni, da jih upravnemu organu ni potrebno upoštevati.

Tožnik dalje navaja, da upravni organ pri svojem odločanju ni upošteval nobene navedbe in nobenega dokaza ali dokaznega predloga, ki ga je tožnik podal po ogledu, čeprav je pojasnil, da ima opravičljiv razlog za sporadično dokazovanje, ker pri gradnji ni sodeloval od vsega začetka, ker je oče pokojen in ga tudi ne more vprašati ničesar v zvezi z gradnjo, ker le počasi odkriva pisne listine o gradnji in bolj kot ne po naključju pridobiva informacije od tretjih oseb o tem, da so sodelovale pri gradnji ali da vsaj vedo, kdaj se je gradnja začela. Upravni organ se v izpodbijanih odločbah ni opredelil do predlaganih dokazov, na primer overjenih pisnih izjav očividcev (A. A., B. B.), ki sta v letu 2013 videla, da je tožnikov oče začel z gradnjo, niti jih ni o tem zaslišal, do gradbene pogodbe s podjetjem C., d.o.o. z dne 15. 4. 2013, iz katere izhaja, da se je gradnja začela v letu 2013, niti ni zaslišal zakonitega zastopnika D. D., direktorja družbe C., d.o.o., do ortofoto posnetka visoke resolucije za leto 2017, na katerem so vidni zidovi stavbe št. 2208 na parc. št. 4690/1. Odločbe ne vsebujejo niti opredelitve, zakaj upravni organ teh dokazov ni upošteval, so popolnoma neobrazložene in jih ni mogoče preizkusiti.

Iz izjav prič A. A. in B. B. ter iz gradbene pogodbe s podjetjem C., d.o.o. z dne 15. 4. 2013 izhaja, da se je gradnja začela v letu 2013. Iz ortofoto posnetka visoke resolucije (5 cm) je razvidno, da je na parc. št. 4690/1 v letu 2017 stala stavba št. 2208, ki pa ni bila dokončana. Pred gradnjo je bila pridobljena tudi lokacijska informacija, kar je bilo po tedaj veljavnih predpisih dovolj za začetek gradnje, saj gradbeno dovoljenje za pomožne kmetijsko-gozdarske objekte ni bilo potrebno. Tu gre za množico dokazov, ki jih upravni organ ni upošteval pri odločanju, niti se glede njih ni izrekel. Upošteval pa je le en dokaz, in sicer ortofoto posnetek nizke resolucije, na kateri se objekta ne vidi. Razlog je verjetno v tem, da je posnetek tako slabe kakovosti, da se praktično na njem vidijo le barve površja, ne pa detajli, kot na primer kamenjare (mejni zidovi) in posamezni zidovi stavb.

Predloženi listinski dokazi izkazujejo, da je bila gradnja začeta pred uveljavitvijo GZ in nove Uredbe/2018. Navedeno lahko potrdijo priče A. A., B. B. in D. D., če jih bo sodišče zaslišalo. Pred uveljavitvijo GZ in Uredbe/2018 je bilo na tem območju dovoljeno graditi pomožne kmetijske-gozdarske objekte. Sporna gradnja je pomožen kmetijsko-gozdarski objekt. Pred letom 2018 je gradnjo urejal Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), ki je v 3.a členu določal, da se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja. Tedaj veljavna Uredba/2013 je določala v točki 17, da je enostavni objekt tudi pomožno kmetijski-gozdarski objekt površine do vključno 40 m2 in višine do vključno 5 metrov. Sporni objekt je po ugotovitvah inšpekcijskega organa znotraj navedenih omejitev, kar ga uvršča med nezahtevne objekte, za katere ni bilo potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja.

Upravni organ je v pritožbeni odločbi navedel, da naj bi bil objekt poljska hišica in se je pri tem skliceval na 33.a člen Odloka PUP za podeželje, vendar pri tem ni pojasnil, zakaj naj bi pomožni kmetijsko-gozdarski objekt prekvalificiral v poljsko hišico, niti ni upošteval, da je Uredba/2018 hierarhično višji pravni akt in da zato prosti opisi v smislu „poljska hišica“ niso usklajeni s to uredbo, niti jih kot takšne ni mogoče uporabiti pri odločanju. Uredba je namreč tista, ki določa vrste objektov, tako da morajo biti tako prostorski akti občin kot tudi odločbe upravnih organov usklajene s tem. Sporni objekt je pomožni kmetijsko-gozdarski objekt in nič drugega.

Ker je bila gradnja objekta začeta pred uveljavitvijo GZ in Uredbe/2018, to je pred 1. 6. 2018, je gradnja zakonita.

Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi ter inšpekcijski postopek ustavi, oziroma podrejeno, naj odločbo prvostopenjskega organa odpravi ter zadevo vrne temu organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. V naknadni pripravljalni vlogi tožnik kot bistveno izpostavlja, da leto gradnje, ki se vpisuje v register stavb, ni leto začetka gradnje, pač pa leto, ko je gradnja končana. Iz navodil GURS izhaja, da je leto izgradnje stavbe leto, ko je bila stavba zgrajena (izdano uporabno dovoljenje, zaključek del do faze, ko se je stavba začela uporabljati ali je bila njena uporaba mogoča, večja prenova – po poškodovanju, ali leto izgradnje prizidka, če je le ta večja od osnovne stavbe). Podatek o letu izgradnje tako ni podatek o začetku gradnje, pač pa o dokončanju gradnje. Za predmetni spor pa je relevantno, kdaj se je gradnja začela. V zvezi s podano navedbo, da iz ortofoto posnetkov, objavljenih na spletni strani GURS, ni bilo razvidno, da bi se gradnja začela leta 2013, pa tožnik ponovno izpostavlja, da so objavljeni posnetki očitno slabše ločljivosti, kar pa ne dokazuje, da se gradnja ne bi začela v letu 2013. Iz ortofoto posnetka visoke ločljivosti za leto 2017, objavljenega v prostorsko informacijskem sistemu občine, je razvidno, da je objekt v letu 2017 obstajal in da so bile že zgrajene stene. Da se je gradnja začela že v letu 2013, pa potrjujejo ostali dokazi, ki jih je tožnik predložil sodišču in pred tem upravnemu organu.

Spletna stran GURS zagotovo ni edini vir informacij, tako da bi upravni organ v postopku moral poleg obiska spletne strani izvajati tudi druge dokaze. Slaba ločljivost ortofoto posnetkov, ki so objavljeni na za javnost dostopnem delu spletnih strani GURS, ne more biti merilo za izdajo odločb in edini dokaz. Tehtanje vseh dokazov pa pokaže, da je izkazano, da se je gradnja začela v letu 2013 in da so pred uveljavitvijo sprememb predpisov s področja graditve in umeščanja v prostor že stali vsaj zidovi stavbe. Navedeno dokazujejo tako predložene izjave prič, kot tudi račun za gradnjo, gradbena pogodba in ortofoto posnetek visoke ločljivosti iz leta 2017. 5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je le upravne spise v zadevi (s priloženim dopisom, ki ga ni podpisal zakoniti zastopnik organa, ki zastopa toženko, zato ga sodišče ne upošteva).

**Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je 18. 10. 2022 sprejelo sklep I U 276/2020, da v zadevi odloča sodnica posameznica. Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale, ne pisno, ne na glavni obravnavi.

**Glavna obravnava**

7. Sodišče je 24. 11. 2022 opravilo glavno javno obravnavo. Obravnave se je udeležil le tožnik po pooblaščencu, toženka pa se obravnave ni udeležila, ob tem ko je bilo ugotovljeno, da je sodišču sporočila, da se udeležbi na obravnavi odpoveduje ter da soglaša, da sodišče odloči brez glavne obravnave. Na glavni obravnavi je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v listine v sodnem spisu, in sicer je vpogledalo: drugostopenjsko odločbo v zadevi (A6), izpodbijano odločbo (A7), lokacijsko informacijo Občine Izola z dne 20. 3. 2013 (A10), pisno izjavo B. B. z dne 12. 11. 2019 (A11), pisno izjavo A. A. z dne 13. 11. 2019 (A12), izpis iz prostorskega portala Prostor za parc. št. 4690/1 in stavbo št. 2208 s priloženim Dogovorom z dne 15. 4. 2013, ortofoto posnetkom za objekt št. 2208 (A13), publikacijo GURS Obveščanje lastnikov nepremičnin o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin, ki pod št. 49 opredeljuje pojem „leto izgradnje“ (A55) ter listine upravnega spisa, in zaslišalo pričo B. B. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika iz razloga prekluzije, in tudi prič A. A. in D. D., ker je štelo za zadostno, da se prebereta predloženi njuni pisni izjavi oziroma glede D. D. Dogovor, ki ga je podpisal. Tožnik zavrnitve dokaznih predlogov, ob tem ko je bila ta na glavni obravnavi obrazložena, ni grajal. **K I. točki izreka:**

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporna odločitev gradbenega inšpektorja, da mora tožnik kot inšpekcijski zavezanec ustaviti gradnjo objekta na zemljišču s parc. št. 4690/1 k.o. ..., ker ga izvaja brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja, in da mora ta objekt na svoje stroške odstraniti.

10. Tožnik v tožbi izpostavlja, da mu je gradbeni inšpektor izdal odločbi za dva objekta, stoječa na parc. 4690/1 in 4692/1, obe k. o. ..., čeprav gre le za en objekt. Navedeno je uveljavljal že v pritožbi, vendar drugostopenjski organ na navedbe ni odgovoril. Vztraja, da se je gradnja pričela v času pred uveljavitvijo GZ, ko je bila še dopustna ter se pri tem sklicuje na lokacijsko informacijo Občine Izola z dne 20. 3. 2013. Inšpektor predlaganih dokazov, s katerimi je tožnik dokazoval pričetek gradnje v letu 2013 oziroma pred uveljavitvijo GZ in Uredbe/2018, ni izvedel, niti se do tožnikovih dokaznih predlogov ni opredelil. Po Uredbi/2013 se predmetni objekt uvršča med objekte, za katere ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Drugostopenjski organ je navedel, da naj bi bil obravnavani objekt poljska hišica in se skliceval na 33.a člen Odloka PUP za podeželje, pri tem navedene „prekvalifikacije“ ni pojasnil, navedeni prosti opis objekta pa je tudi neusklajen s termini za objekte v Uredbi/2013, organ pa pri tem tudi ni upošteval, da je uredba hierarhično višji pravni akt. Meni, da ker je bila gradnja pričeta pred uveljavitvijo GZ in Uredbe/2018, je zakonita. Tožnik še navaja, da se v register stavb kot leto gradnje vpisuje leto, ko je gradnja končana.

11. Po presoji sodišča tožnik brez podlage ugovarja, da sta mu bili izdani dve inšpekcijski odločbi za ustavitev gradnje, ki se nanašata, ena na tožnikovo parc. 4690/1, druga pa na tožnikovo parc. 4692/1, navajata pa obe isto številko na posamezni parceli zgrajenega objekta (2208), tako ni jasno, ali potekata dva postopka za isti objekt, pri čemer se drugostopenjski organ niti ni opredelil do ugovora, da se oba postopka nanašata na isti objekt. Namreč, iz spisne dokumentacije v predmetni upravni zadevi jasno izhaja, da na parc. št. 4690/1 k. o. ... stoji objekt in za ta objekt je bila tožniku izdana izpodbijana odločba; v upravnem spisu se nahajata s spletne strani _Prostor - prostorski portal RS, z dne 14. 1. 2019_: - izpis, iz katerega jasno izhaja, da na parc. št. 4690/1 k. o. ... stoji objekt št. 2208 s površino zemljišča pod stavbo 37 m2, z vpisano dejansko rabo: nedokončan nestanovanjski del stavbe, in letom izgradnje 2018, in - katastrski izris parc. št. 4690/1 s stavbo št. 2208, na katerem je vidna tudi sosednja parc. št. 4692/1 z objektom št. 2209 (v prilogi zapisnika z dne 14. 1. 2019). Za objekt na parc. št. 4690/1 pa je bila tožniku tudi izdana izpodbijana odločba. Tako da izpodbijana odločba ima dejansko podlago v podatkih spisne dokumentacije. Tožnik pa v pritožbi ni ugovarjal, kot navaja v tožbi, da ni jasno, ali dva postopka potekala za isti objekt, pač pa, da objekta, ki stojita na parc. 4690/1 in 4690/2, nista enaka in nimata enakih gabaritov, pri čemer pa je opis objektov v odločbah identičen, kar kaže, da izpodbijana odločba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Na tak na splošni ravni podan ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa pritožbenemu organu tudi ni bilo potrebno posebej odgovarjati, saj se obveznost presoje ugovorov nanaša na ugovore, ki so v zadostni meri konkretizirani, tako da jih je vsebinsko mogoče presoditi.

12. Tožnik je tudi v zmoti, kolikor meni, da je objekt na parc. št. 4690/1 mogel (z)graditi legalno, če je z gradnjo pričel, kot dokazuje, v času pred uveljavitvijo GZ, ko naj bi bila (taka) gradnja še dopustna. Tožnik se pri tem sklicuje na lokacijsko informacijo Občine Izola z dne 20. 3. 2013, tč. 6.2., in zatrjuje, da iz nje izhaja, da je na parc. št. 4690/1 in 4692/1 med drugim dovoljena gradnja objektov in naprav, namenjenih izključno kmetijski dejavnosti. Vendar pa tožnik prezre, da je v tč. 6.3. lokacijske informacije navedeno, da pa so vrste dopustnih stavb, gradbeno inženirskih objektov ali enostavnih objektov, ki jih na območju navedenih zemljiških parcel dopušča prostorski akt, in pogoji za njihovo postavitev, določeni v odloku, besednem in grafičnem delu Odloka PUP za podeželje in v Uredbi/2013, enako je v tč. 7.1. določeno za „funkcionalna in oblikovna merila in pogoje“ (ki so, med drugim: velikost in zmogljivost objekta, stopnja izkoriščenosti zemljišča, drugi pogoji...), da so določeni v Odloku PUP za podeželje. Glede na to je tudi gradbeni inšpektor, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, določbe Odloka PUP za podeželje upošteval, ko je presojal dopustnost gradnje (brez gradbenega dovoljenja) na zemljišču s parc. št. 4690/1 k. o. ..., in sicer, da je od pomožnih kmetijskih in gospodarskih objektov dopustna le gradnja _poljske hišice (večnamenski prostor, zaprt za shranjevanje orodja, pridelka in manjših obdelovalnih strojev)_, maksimalne velikosti do 20 m2 (glede na velikost parcele 4690/1, ki meri 1.916 m2) (33.a člen, tretji in peti odstavek), višinski gabarit poljske hišice pa _ne sme presegati 2,5 m od najnižje kote terena (kote praga) ob objektu do spodnje kote venca objekta_ (33.b člen, tretja alineja prvega odstavka)1, in zaključil, da navedenih meril tožnik za objekt na parc. št. 4690/12 ne izpolnjuje. Kar pomeni, da tudi če je tožnik z gradnjo objekta pričel pred uveljavitvijo (oziroma pričetkom uporabe) GZ in Uredbe/2018, to je pred 1. 6. 2018, je gradnja nelegalna.

13. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da inšpektor s strani tožnika predlaganih dokazov, s katerimi je dokazoval pričetek gradnje v letu 2013 oziroma pred uveljavitvijo GZ in Uredbe/2018, ni izvedel, niti se do tožnikovih dokaznih predlogov ni opredelil. Po dokumentaciji upravnega spisa je namreč v prvostopenjskem postopku tožnik za dokazovanje pričetka gradnje v letu 2013 ponudil le svojo izjavo in pa podal je podatek o firmi podjetja, E., d.o.o., ki naj bi začelo izvajati gradnjo. Pri navedenem podjetju je inšpektor tudi opravil poizvedbe; iz odgovora podjetja izhaja, da je bilo v l. 2016 prodano, pred tem pa ni izvajalo gradenj na parc. 4690/1 in 4692/1. Dokaz z izjavo stranke pa je po ZUP le subsidiaren dokaz (188. člen), ki se vzame poleg drugih dokazov, če teh ni dovolj. Glede na to samo z izjavo tožnika zatrjevano dejstvo pričetka gradnje v letu 2013 ne bi moglo biti dokazano. To še toliko manj, ker je inšpektor vpogledal v ortofoto posnetke (šest), in sicer iz prostorskega portala Prostor - GURS, in spletne strani PISO (prostorski informacijski sistem občin) ter v zapisnikih ugotovitve o vpogledih povzel, namreč da na ortofoto posnetkih vključno za leto 2016 ni videti ne objekta ne začetkov gradnje, ne zemeljskih del, od vključno leta 2017 pa so vidna šele opravljena zemeljska dela – terasiranje in izkop gradbene jame. Tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, ker je dejstvo pričetka gradnje v letu 2013 zatrjeval, pa je ponudil, po navedenem, le subsidiarni dokaz (svojo izjavo), s katerim kot edinim tožnik ne bi zmogel dokaznega bremena, da se je objekt pričel graditi leta 2013, zlasti ob dokazih, ki jih je organ izvedel v okviru preiskovalnega načela (ortofoto posnetki), in so govorila proti temu, da bi bila gradnja pričeta pred letoma 2017 - 2018. Tudi ob upoštevanju pričetka gradnje pred letom 2018, torej do uveljavitve GZ (oziroma pričetka njegove uporabe) in Uredbe/2018, pa po ugotovitvah in zaključkih izpodbijane odločbe, ker objekt ni bil grajen ob upoštevanju omejitev v Odloku PUP za podeželje, ni mogel šteti za legalnega, s čimer se strinja tudi sodišče. 14. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da je tožnik predložil oziroma predlagal dokaze, s katerimi je dokazoval legalnost gradnje, pa niso bili izvedeni oziroma se inšpektor do njih ni opredelil. Kot izhaja iz spisne dokumentacije, je tožnik dokaze predložil šele v pritožbenem postopku, v naknadnih dopolnitvah k pritožbi: tako Dogovor, sklenjen med tožnikovim očetom in podjetjem C., d.o.o. za izvedbo gradbeno-obrtniških del na parc. 4690/1 in 4692/1, z dne 15. 4. 2013, overjeni izjavi B. B. (z dne 12. 11. 2019) in A. A. (z dne 14. 11. 2019), Pogodbo o priključitvi na distribucijsko omrežje, z dne 6. 5. 2013, fotografijo ortofoto posnetka. Drugostopenjski organ je preizkusil zakonitost izpodbijane prvostopenjske odločbe in ji pritrdil. Navedel je, da se v inšpekcijskih zadevah presoja zakonitost gradnje po predpisih, veljavnih v času gradnje in predpisih, veljavnih ob izdaji inšpekcijske odločbe. Upošteval je ugotovitev prvostopenjskega organa, da se sama gradnja ni pričela do 2017 oziroma 2018 (razen šele tedaj izvedenih zemeljskih del, izkopa gradbene jame) in tako štel, da se je gradnja izvajala, ko je še veljal Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), pri čemer je poudaril, da se po 3.a členu ZGO-1 gradnja enostavnega objekta lahko prične brez gradbenega dovoljenja, vendar se enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom, na kar pa je odkazovala tudi Uredba/2013. Glede na to je drugostopenjski organ tudi po presoji sodišča pravilno in argumentirano pritrdil prvostopenjskemu organu, da tožnikov objekt, upoštevaje navedeno pravno podlago (ZGO-1, Uredba/2013), šteje za nelegalen, ob tem pa je kot nerelevantne presodil pritožbene navedbe skupaj z dokazi, saj so bili v postopku upoštevani predpisi (ZGO-1, Uredba/2013), za katere je tožnik zatrjeval, da ob njihovi uporabi njegov objekt šteje za legalnega oziroma je zatrjeval, da je njegova gradnja zakonita, ker je bila pričeta pred uveljavitvijo GZ in Uredbe/2018. 15. Neutemeljeno tožnik ugovarja tudi, da je drugostopenjski organ njegov objekt obravnaval kot poljsko hišico ob sklicevanju na 33.a člen Odloka PUP za podeželje, navedene „prekvalifikacije“ pa pri tem ni pojasnil, poleg tega je navedeni prosti opis objekta neusklajen s termini za objekte v Uredbi/2013, organ pa pri tem tudi ni upošteval, da je uredba hierarhično višji pravni akt. Že v prvostopenjski odločbi je namreč inšpektor navedel, da Odlok PUP za podeželje od pomožnih kmetijskih - gospodarskih objektov na kmetijskih zemljiščih dopušča le gradnjo poljske hišice, ki jo opredeljuje kot _večnamenski prostor, zaprt za shranjevanje orodja, pridelka in manjših obdelovalnih strojev_ (33.a člen, tretji odstavek). Da gre v njegovem primeru za kmetijsko-gozdarski objekt, pa zatrjuje sam tožnik. Tožnik brez podlage zatrjuje, da bi moral prostorski akt sprejeti terminologijo uredbe o razvrščanju objektov; prostorski akt namreč določa k merilom uredbe še dodatne pogoje, (lahko) specifične za posamezno občino, in glede na te podrobneje določi vrsto kmetijsko – gospodarskega objekta, ki ga je dopustno graditi kot enostaven objekt. Že Uredba/2013 sama pa tudi določa v Prilogi 2, tč. 18, v „navodilih za razvrščanje“, da med pomožne kmetijsko – gozdarske objekte spadajo: kozolec, kmečka lopa, pastirski stan, skedenj, senik, kašča, koruznjak, vinska klet itd.; po Odloku PUP za podeželje (Občine Izola) je to tudi poljska hišica (z opredeljenimi gabariti itd.).

16. Tožnik na drugačno presojo sodišča tudi ne more vplivati z navedbami, da iz dopisa inšpektorata, ki ga je prejel v postopku upravnega spora, izhaja, da izpodbijana odločba temelji na vpogledu na spletno stran GURS, kjer je kot leto gradnje objektov na parcelah 4690/1 in 4692/1, obe k.o. ..., navedeno leto 2018, medtem ko iz navodil GURS, ki jih je tožnik predložil in so bila v dokazne namene vpogledana na glavni obravnavi, izhaja, da je leto izgradnje leto, ko je bila stavba zgrajena, in ne leto, ko je bila gradnja začeta. Navedenega dopisa, poslanega v smislu odgovora na tožbo, sodišče ni upoštevalo, kot je že navedlo, saj ga ni podpisal zakoniti zastopnik organa, ki zastopa toženko ali od tega pravilno pooblaščena oseba. Iz izpodbijane odločbe pa sicer izhaja ugotovitev, da gradnja objekta ni bil začeta do leta 2017 oziroma 2018 (pri čemer organ kot začetek gradnje očitno šteje že izvedbo zemeljskih del, izkop gradbene jame, vidne na ortofo posnetku iz leta 2017), in je utemeljena na ortofoto posnetkih.

17. Sodišče še dodaja, da tožnik skuša izpodbiti ugotovitve o tem, da na ortofoto posnetkih ni videti začetka gradnje predmetnega objekta v letu 2013 in naslednjih letih že (z)grajenega objekta, zlasti z neizkazanim zatrjevanjem slabe kakovosti ortofoto posnetkov, ki so bili v postopku vpogledani. Pri tem pa tožnik zanemarja, da je bilo na njem dokazno breme, in da bi mogel ugotovitve inšpektorja izpodbiti le z ustreznimi dokazi. Taki dokazi pa po presoji sodišča niso bili predlagani oziroma predloženi. Sodišče je na glavni obravnavi zaslišalo kot pričo B. B., ki je izpovedal, da ga je tožnikov oče nekako v februarju 2013 prosil, da mu na tožnikove parcele na ... pripelje cement, da je ta material tja pripeljal in se potem odpeljal, da je videl zgolj, da je tam „nekaj skopano“ in da mu je bilo znano, da imajo namen graditi nek objekt, da pa je zgolj predvideval, da so delali temelje, ni pa vedel zanesljivo izpovedati niti, koliko objektov naj bi se gradilo, niti ničesar o poteku gradnje, razen da je bil po njegovem vedenju objekt potem zgrajen. Sodišče je vabilo na zaslišanje še dve predlagani priči, A. A. in D. D., ki pa se, ob izkazanih vabilih brez opravičila nista odzvali. Sodišče je zato prebralo overjeno pisno izjavo A. A., dano v letu 2019, ki jo je tožnik predložil sodišču, in predloženi Dogovor, ki ga je v letu 2013 podpisal D.D., takemu postopanju sodišča pa tožnik tudi ni ugovarjal. A. A. je v pisni izjavi navedel, da je kot lastnik sosednje parcele spomladi 2013 ob obrezovanju oljk mimogrede videl, da so na tožnikovi parceli izvajali gradbena dela, vgrajevali so jaške in „nekaj betonirali“. D. D. pa je podpisnik Dogovora, ki ga je podjetje C., d.o.o. 15. 4. 2013 podpisalo s tožnikovim očetom za izvedbo gradbeno obrtniških del na objektu na parc. št. 4690/1 in 4692/1. Sodišče nikakor ne pritrjuje tožbenim navedbam, da iz izjav B. B. in A. A. ter pogodbe s podjetjem C., d.o.o. izhaja, da se je gradnja objekta na parc. 4690/1 pričela leta 2013. Priči zgolj omenjata neka gradbena dela v letu 2013, nobena ni izpovedala, da bi videla sam objekt v gradnji, pogodba pa je tudi le dogovor o bodoči izvedbi gradbenih del, ki tudi ne dokazuje same gradnje objekta v letu 2013. S strani tožeče stranke tudi ni bila predložena nobena dokumentacija v zvezi z gradnjo, čeprav je bil tožnik k predložitvi pozvan. Dokumentacija v zvezi z gradnjo objekta – kmečke lope, ki se v Dogovoru tudi omenja, in sicer (oddana) vloga za kulturno-varstvene pogoje, idejni projekt, skica tlorisa objekta, izračun statike, projekt za izvedbo gradbenih del, bi morda lahko razjasnila kakšno odprto vprašanje v zvezi z gradnjo objekta. Tako da ne drži, da bi bila že v upravnem postopku in nato v postopku upravnega spora predložena „množica dokazov“, ki bi dokazovala, da se je gradnja objekta pričela že v letu 2013. Tudi ortofoto posnetek visoke resolucije po stanju leta 2017, ki ga je tožnik predložil prvič šele v sodnem postopku (predložil ga ni ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbenem postopku) in na katerem je sam označil, kje naj bi se nahajal objekt v gradnji, na drugačno odločitev ne more vplivati, kajti izpodbijana prvostopenjska inšpekcijska odločba tako ali tako temelji na ugotovitvah, da se je gradnja pričela (pa čeprav le z opravljenimi zemeljskimi deli) pred uveljavitvijo GZ in Uredbe/2018 in torej v času veljavnosti ZGO-1 in Uredbe/2013, prav tako dejansko stanje pa dokazuje tožnik s predloženim ortofoto posnetkom. Kolikor pa tožnik z ortofoto posnetkom dokazuje tudi že obstoj zidov objekta ali pa, kakor med drugim celo navaja, dokončan objekt, sodišče tega dejstva absolutno ne šteje za dokazanega in sodi, da ga zgolj z vpogledom v navedeni ortofoto posnetek ni mogoče dokazati, saj ne gre za tako jasen in razločen posnetek, z zadostno ločljivostjo, ki bi dopuščal oceno o gradbeni fazi, ko bi bili zgrajeni že zidovi.

18. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

19. Kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Poleg tega ne glede na število kmetijskih zemljišč in na oddaljenost lahko tisti, ki imapravico graditi, postavi samo po _eno poljsko hišico_ **(sedmi odstavek 33.a člena OdlokaPUP za podeželje).** 2 Dimenzije objekta so po podatkih izpodbijane odločbe 8,5 m x 4,5 m, višine 4,1 m do strešnega venca