Jedro

Zgolj dejstvo, da sta pravdni stranki sestra in brat in da imata skupen nabiralnik, ne dokazuje, da se toženec s sodnim pisanjem ne bi mogel seznaniti.

Prvo obvestilo, ki se je nanašalo na poskus vročitve zamudne sodbe, je bilo puščeno v poštnem predalčniku 25.5.2007, vročitev tudi ob drugem poskusu 26.5.2007 ni bila uspešna, zato je sodišče prve stopnje pravilno, v skladu s takrat veljavnim 2. odstavkom 141. člena ZPP, štelo, da je bila tožencu zamudna sodba vročena 26.5.2007. Rok je torej začel teči 27.5.2007, spričo česar se je rok za vložitev predloga za obnovo iztekel 11.7.2007.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zavrže predlog tožene stranke za obnovo postopka in da tožena stranka sama krije stroške predloga za obnovo. Odločitev je oprlo na določbo 1. odstavka 398. člena ZPP, ker je ugotovilo, da je predlog za obnovo vložen prepozno.

Zoper sklep se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ugotavlja, da je sodišče pravočasnost podanega predloga presojalo glede na fikcijo vročitve zamudne sodbe in ugotavljalo pravilnost vročitve, čeprav je zaradi nepravilne odločitve tožena stranka podala ta predlog. Vročitev ni bila opravljena v skladu z določilom 142. člena ZPP ter določili člena 141 in 140 istega ZPP, saj je bilo obvestilo o dospeli pošiljki puščeno v predalu tožnice, ki ji je bilo glede na določilo 3. odstavka 140. člena ZPP pisanje izročeno, čeprav takšna izročitev neposredni nasprotnici v pravdi ni dovoljena. Skrbnost toženca ni pomembna, saj je šlo za vročitev prve vloge, ki je terjala osebno vročitev. Ni prejel ne tožbe, še manj sodbe in mu je bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku. Za brisalcem svojega avtomobila je prejel izvršbo, skupaj z zamudno sodbo, kar bi lahko storila tako tožnica kot vročevalec že prej. Ni spregledati, da pred nista bila v sporih in sta živela v slogi skupaj z očetom v hiši. Za izdajo zamudne sodbe je izvedel šele po prejemu izvršilnega sklepa 7.1.2009, zato je njegov predlog za obnovo postopka 14.1.2009, glede na določilo 396. člena in 394. člena ZPP, pravočasen in bi ga moralo sodišče vsebinsko obravnavati.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilnost vročitve zamudne sodbe ugotavljalo zaradi presoje pravočasnosti vložitve predloga za obnovo postopka. Ob ugotovitvi, da je vročitev bila pravilna, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot začetek teka roka za obnovo postopka, dan po pravnomočnosti zamudne sodbe, spričo česar je imelo podlago za ugotovitev, da je predlog za obnovo vložen prepozno.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je bila tožencu zamudna sodba pravilno vročena. Pojma „osebna vročitev“ ne gre razumeti dobesedno, temveč lahko pride do pravilne vročitve tudi s „fikcijo“, kot v obravnavanem primeru. S tem, ko je vročevalec pustil obvestilo v poštnem predalu, ki sta ga, kot je navajal v predlogu za obnovo, uporabljala skupaj s tožnico, s katero živita na istem naslovu, je bilo tožencu omogočeno, da se s sodnim pisanjem pravočasno seznani, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Toženec ni trdil, še manj dokazal, da na nabiralniku, v katerem mu je vročevalec pustil obvestila, nista bila navedena njegovo ime in priimek. Zgolj dejstvo, da sta pravdni stranki sestra in brat in da imata skupen nabiralnik, ne dokazuje, da se toženec s sodnim pisanjem ne bi mogel seznaniti. Navedbe v pritožbi, da je bilo obvestilo puščeno v poštnem nabiralniku tožnice je nedopustna pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Način vročanja je predpisan v ZPP in ni predvideno, da bi lahko vročevalec, kot si zamišlja toženec v pritožbi, obvestilo zataknil za brisalec toženčevega avtomobila. Glede na to, da je bilo pisanje naslovljeno na toženca ni mogoče šteti, da bi bila opravljena vročitev tožnici, kot razloguje toženec v pritožbi.

Ob neizpodbijanih ugotovitvah, ki imajo podlago v podatkih spisa, da je bilo prvo obvestilo, ki se je nanašalo na poskus vročitve zamudne sodbe, puščeno v poštnem predalčniku 25.5.2007 in da vročitev tudi ob drugem poskusu 26.5.2007 ni bila uspešna in je sodišče prve stopnje pravilno, v skladu s takrat veljavnim 2. odstavkom 141. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 36/2004; UPB-2) štelo, da je bila tožencu zamudna sodba vročena 26.5.2007. Rok je torej začel teči 27.5.2007, spričo česar se je rok za vložitev predloga za obnovo iztekel 11.7.2007. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), in je zavrnitev pritožbenih stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.