Jedro

Ker je skladno z odločbo Ustavnega sodišča prenehala pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje o sporu na podlagi 58. člena ZUreP-2, se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svojega sklepa, s katerim je tožbo zavrglo, tudi pravilno omejilo na navedeni pravni vidik.

Neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da izpodbijani sklep predstavlja tako imenovano sodbo presenečanja, ker naj bi sodišče prve stopnje uporabilo pravno kvalifikacijo, na katero kljub potrebni skrbnosti stranki nista niti pomislili. Citirana odločba Ustavnega sodišča z dne 20. 1. 2022 je bila javno objavljena tako na spletnih straneh Ustavnega sodišča kot tudi v Uradnem listu RS, št. 20/2022 z dne 18. 2. 2022. Javnost navedene odločbe je bila torej v celoti zagotovljena in glede na njeno vsebino, ki se je nanašala prav na odločitev o ustavnosti temelja za vloženo tožbo (58. člena ZUreP-2) njen pomen za obravnavano zadevo strankam tega upravnega spora ni mogel ostati neprepoznan. Nasprotno, prav dolžnost skrbnega pravnega strokovnjaka narekuje seznanjanje z odločbami najvišjih sodišč, katerih sodbe bistveno vplivajo na pravni red v Republiki Sloveniji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo, vloženo zoper Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ankaran (v nadaljevanju Odlok)1 na podlagi 58. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2). Tožnica je s tožbo predlagala razveljavitev 175. člena Odloka v delu, ki se nanaša na enoto urejanja prostora (EUP) AV-09 na parc. št. ..., k. o. ..., podrejeno pa, naj se toženki naloži plačilo odškodnine v višini zmanjšane vrednosti tega zemljišča skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-327/20 z dne 20. 1. 2022 odločilo, da je bil 58. člen ZUreP-2,2 ki je bil podlaga za vloženo tožbo, v neskladju z Ustavo in ob tem določilo način izvršitve svoje odločbe.3 Ustavno sodišče je obrazložilo, da Upravno sodišče v nedokončanih postopkih na podlagi 58. člena ZUreP-2 ni več pristojno za odločanje, kar je razlog za zavrženje na tej podlagi vložene tožbe, kar mora upoštevati tudi Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku. Sodišče prve stopnje je temu sledilo in je zato tožničino tožbo, vloženo na podlagi 58. člena ZUreP-2, zavrglo.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izpodbijani sklep sploh ni obrazložen, saj nima pravne utemeljitve, niti dokaznega sklepa, ampak le povzetke odločbe Ustavnega sodišča, sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj ni pristojno za odločanje, in se ni opredelilo do navedb v tožbi in pripravljalni vlogi, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka,4 kršen je 6. člen EKČP5 in tudi 22. člen Ustave. Sklicuje se na določbi 4. člena in četrtega odstavka 5. čelna ZUS-1 in navaja, da ima na tej podlagi zagotovljeno pravno varstvo v upravnem sporu. Izpodbijani Odlok je namreč spremenil namensko rabo njenega zemljišča iz zazidljivega v nezazidljivo, s tem pa posegel v njeno ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in v pravico do družinskega življenja po 8. členu EKČP, saj je zemljišče kupila zato, da bi na njem zgradila dom. Poleg tega se izpodbijani člen Odloka nanaša na konkretno zemljišče in temu spreminja namembnost, ter ima posamične in konkretne učinke, saj posega in omejuje njeno lastninsko pravico, zato je v tem delu akt v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja. Navaja, da so tudi po stališču Ustavnega sodišča prostorski akti, ki spreminjajo namensko rabo zemljišč iz zazidljivih v nezazidljiva splošni akti, ki učinkujejo na položaj lastnikov teh zemljišč, na način, da neposredno posegajo v njihove pravice ali pravni položaj.6 Meni, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do navedb v postopku. Očita mu, da ni presojalo, ali se odločba Ustavnega sodišča, na katero se je oprlo, nanaša na predmetni postopek, in je odločitev oprlo na pravno kvalifikacijo, na katero kljub skrbnosti ni pomislila, zato gre za sklep presenečenja, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave, kršitev pravice do kontradiktornega postopka in pravice do izjave, ki vključuje tudi pravico do izražanja pravnih naziranj. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom. Zahteva plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitev o zavrženju tožbe je sodišče prve stopnje oprlo na citirano odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-327/20, s katero je to v postopku ocene ustavnosti 58. člena ZUreP-2, ki je določal pristojnost Upravnega sodišča za presojo prostorskih izvedbenih aktov, odločilo, da ta zakonska ureditev ni v skladu s tretjo oziroma četrto alinejo prvega odstavka 160. člena in prvim odstavkom 161. člena Ustave RS. Pojasnilo je, da je le Ustavno sodišče izključno pristojno za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti z ustavo in z zakoni, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakonitosti razveljavi oziroma odpravi.

7. Ta odločba Ustavnega sodišča je obvezna7 in v postopku izvrševanja abstraktne presoje ustavnosti učinkuje _erga omnes_. Čeprav je z njo Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost zakonske ureditve, ki v času odločanja Ustavnega sodišča ni več veljala, ima učinke razveljavitvene odločbe. To pomeni prepoved uporabe te zakonske ureditve v vseh posamičnih postopkih pred pristojnimi organi, v katerih se bo po objavi te odločbe Ustavnega sodišča odločalo o pravicah ali obveznostih.

8. Ker je skladno z odločbo Ustavnega sodišča prenehala pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje o sporu na podlagi 58. člena ZUreP-2, se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svojega sklepa, s katerim je tožbo zavrglo, tudi pravilno omejilo na navedeni pravni vidik. Zato procesni ugovor pritožnice, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in očitek, da njegova obrazložitev ne dosega standarda obrazložene sodne odločbe in je zato podana kršitev 22. člena Ustave in 6. člena EKČP, ni utemeljen. Izpodbijani sklep je očitno mogoče preizkusiti, saj ga kot takega argumentirano izpodbija tudi sama pritožnica.

9. Prav tako pritožnica tudi ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, s katerim smiselno uveljavlja, da bi moralo biti sodišče prve stopnje pristojno za presojo njene tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1, ki ureja varstvo človekovih pravic v upravnem sporu zoper posamične akte oziroma dejanja organov oblasti oziroma četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, ki omogoča presojo zakonitosti posamičnih aktov, ki so izdani v obliki predpisa.

10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa pravilno ugotovilo, da je pritožnica tožbo vložila na podlagi 58. člena ZUreP-2. Karkoli drugega iz tožbe in tožbenega predloga tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne izhaja, saj je v tožbi na več mestih navedena prav ta pravna podlaga, ki ji ustreza tudi tožbeni predlog, s katerim je pritožnica v skladu z osmim in devetim odstavkom 58. člena ZUreP-2 predlagala razveljavitev sporne določbe izpodbijanega Odloka. Pritožnica v pritožbi niti ne uveljavlja, da je pred sodiščem prve stopnje zahtevala tudi drugo obliko sodnega varstva oziroma, da je vložila eno izmed tožb, ki jih je sicer mogoče vložiti v upravnem sporu (33. člen ZUS-1).8 Ob tako vloženi tožbi in ob dejstvu, da je izhajajoč tako iz stališč Ustavnega sodišča kot tudi iz same pravne podlage za vloženo tožbo izpodbijani Odlok (v spornem delu) po svoji pravni naravi splošen in abstrakten pravni akt, drugačna odločitev sodišča prve stopnje ni bila mogoča, ne glede na to, da se pritožnica sicer ne strinja s citiranimi stališči in odločitvijo Ustavnega sodišča. 11. Prav tako je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da izpodbijani sklep predstavlja tako imenovano sodbo presenečanja, ker naj bi sodišče prve stopnje uporabilo pravno kvalifikacijo, na katero kljub potrebni skrbnosti stranki nista niti pomislili. Citirana odločba Ustavnega sodišča z dne 20. 1. 2022 je bila javno objavljena tako na spletnih straneh Ustavnega sodišča kot tudi v Uradnem listu RS, št. 20/2022 z dne 18. 2. 2022. Javnost navedene odločbe je bila torej v celoti zagotovljena in glede na njeno vsebino, ki se je nanašala prav na odločitev o ustavnosti temelja za vloženo tožbo (58. člena ZUreP-2) njen pomen za obravnavano zadevo strankam tega upravnega spora ni mogel ostati neprepoznan. Nasprotno, prav dolžnost skrbnega pravnega strokovnjaka narekuje seznanjanje z odločbami najvišjih sodišč, katerih sodbe bistveno vplivajo na pravni red v Republiki Sloveniji. Tako je imela pritožnica oziroma njen pooblaščenec kot prava vešča stranka vse do izdaje sklepa sodišča prve stopnje 28. 3. 2022 možnost, da svojo tožbo dopolni z novimi argumenti oziroma modificira svoj tožbeni zahtevek upoštevajoč stališča iz navedene odločbe Ustavnega sodišča, kar je po vsebini primeren rok tako za preučitev navedenih pravnih stališč kot tudi za oblikovanje ustrezne dopolnitve vložene tožbe. Ob upoštevanju navedenega tako tudi ni bilo poseženo v pravico pritožnice do izjave v postopku pred sodiščem.

12. Glede na obrazloženo razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica niso podani, prav tako ne razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

**K II. točki izreka**

13. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Objavljen v Uradnem listu RS, št. 161/2020 z dne 10. 11. 2020. 2 Ta je določal pristojnost Upravnega sodišča za presojo zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov v delih, kjer so določali namensko rabo zemljišč oziroma usmeritve za to rabo, prostorske izvedbene pogoje in najustreznejše variante v uredbi o najustreznejši varianti. 3 Da upravičeni tožniki ne bi ostali brez sodnega varstva, je Ustavno sodišče določilo, da imajo le-ti možnost vložitve pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prostorskega izvedbenega akta v treh mesecih, po vročitvi odločitve, s katero je postopek odločanja o njihovem tožbenem zahtevku končan (2. točka izreka v zvezi s 31. točko obrazložitve citirane odločbe). 4 Uveljavlja kršitev po 14. točki drugega dostavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. 5 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94 (mednarodne pogodbe št. 7, stran 215). 6 Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-139/15 z dne 23. 4. 2020. 7 Tako tretji odstavek 1. člena Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS). 8 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da sodišče prve stopnje ni dolžno pozivati tožnika naj zaradi morebitnega uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je sam zahteval. Tako npr. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, I Up 33/2019 z dne 22. 5. 2019, I Up 36/2020 z dne 7. 1. 2020 in I Up 177/2020 z dne 1. 9. 2020.