Jedro

Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe št. 604/2013 in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju: Uredba Dublin III), v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena, četrtim odstavkom 84. člena ter 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A. roj. v kraju Captin Luobbi, državljan Maroka, pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III (1. točka izreka); in sklenila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 26. 2. 2018 od 10:40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožniku po podaji prošnje za mednarodno zaščito zaradi izrazite begosumnosti ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje, saj je bilo po podatkih baze Eurodac ugotovljeno, da se je pred prihodom v Slovenijo že nahajal v državi članici EU, in sicer na Hrvaškem dne 13. 4. 2016, na Nizozemskem dne 11. 10. 2016, v Nemčiji dne 17. 1. 2017, v Švici dne 25. 2. 2017 in v Luksemburgu dne 17. 4. 2017. 3. Pred tem je tožnika dne 22. 2. 2018 obravnavala Policijska postaja Metlika, ki je tožnika, skupaj s še enim tujcem, prijela pri naselju Božakovo. Iz policijske depeše nadalje izhaja, da je tožnik pred prijetjem s strani policije bival v Turčiji, Makedoniji, Srbiji, na Hrvaškem, v Avstriji in v Nemčiji, od koder je bil vrnjen na Hrvaško, kjer je zaprosil za azil. Nato je preko Slovenije odšel v Italijo in Švico ter nadaljeval na Nizozemsko, kjer je zaprosil za azil. Odšel je v Nemčijo in zaprosil za azil ter se vrnil v Švico in tam zaprosil za azil. Iz Švice je odšel v Francijo in nadaljeval v Luksemburg, kjer so ga po podaji prošnje vrnili na Hrvaško, kjer se je v okolici Zagreba zadrževal približno tri mesece. Od tam sta se s prijateljem namenila nazaj v Slovenijo, da bi tu zaprosil za azil, kjer pa so ju ob prečkanju meje prijeli slovenski policisti. Kot razlog za vložitev prošnje za azil je navedel slabe politične razmere v Maroku.

4. Ob podaji prošnje dne 26. 2. 2018 je tožnik povedal, da ne želi na Hrvaško, ker je tam veliko rasističnih skupin, ki so proti beguncem in Arabcem. Na Hrvaškem so ga pretepli rasisti. Prijavil jih je policiji, ki pa ni ukrepala. Misli, da jih je k pretepu spodbudila policija sama, da bi ne prihajali na Hrvaško.

5. Glede na navedeno in skladno z Uredbo Dublin III, po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna, se v obrazložitvi navaja, da bo Ministrstvo za notranje zadeve pristojnim organom Hrvaške posredovalo prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in jih zaprosilo za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Tožniku pa se, skladno z Uredbo Dublin III (drugi odstavek 28. člena) in sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodba I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016), zaradi izrazite begosumnosti izreče ukrep pridržanja. Po ugotovitvah tožene stranke se je namreč tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v šestih državah Evropske unije, in sicer na Hrvaškem, Nizozemskem, Nemčiji, Italiji, Franciji in Luksemburgu ter v Švici. V Italiji in Franciji prošnje za mednarodno zaščito ni podal, iz Nemčije in Luksemburga so ga pristojni organi deportirali na Hrvaško. Na Hrvaškem, na Nizozemskem in v Švici pa tožnik ni počakal na zaključek postopka, pri čemer tožena stranka poudari, da se postopek mednarodne zaščite zaključi z izdajo odločitve, v primeru dokončne in pravnomočne zavrnilne odločitve pa je prosilec predan v izvorno državo. S tem je izpolnjen kriterij nesodelovanja v postopku iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. S tem ko je tožnik ilegalno prehajal državne meje, v Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, pa sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje drugega odstavka istega člena.

6. Navedeno toženo stranko utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici EU. Glede na navedeno je po presoji tožene stranke precej verjetno, da bi tožnik, kolikor bi v Sloveniji ne bil prijet, pot nemoteno nadaljeval. Pri tem poudari, da je namen mednarodne zaščite nuditi zaščito ljudem pred preganjanjem v izvorni državi in ne omogočati ilegalnega sprehajanja med državami, kar dejansko počne tožnik, in s čemer onemogoča katerikoli državi meritorno odločanje o prosilčevih domnevnih težavah v izvorni državi.

7. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, tožnikove navedbe in dejanja po presoji tožene stranke kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če bi mu gibanje ne bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno ilegalno prečkal meje med državami. Za nadaljevanje postopka je zato nujno potrebno tožniku omejiti gibanje in s tem zagotoviti, da bo ostal na območju Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja odgovorni državi članici, in sicer s pridržanjem na prostore Centra za tujce. Milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, namreč po presoji tožene stranke ni primeren in ni učinkovit, saj večina pridržanih oseb zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov območje Azilnega doma samovoljno zapusti, še preden je odločeno o njihovi prošnji.

8. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Sodišču predlaga, da jo odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožnika nemudoma izpusti iz prostorov Centra za tujce v Postojni. Toži iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve določb postopka.

9. V zvezi z navedbami tožene stranke o predaji na Hrvaško poudarja, da skladno s stališči naslovnega sodišča pridržanje v postopkih po Uredbi Dublin III nezakonito, kolikor druga država članica sprejema še ni potrdila in so znane objektivne ovire za verjetnost uspešne predaje. Ker v obravnavani zadevi tožena stranka za sprejem prosilca v drugo državo članico še ni zaprosila, zakonitosti pridržanja ni mogoče preveriti. Tožena stranka namreč ob odločitvi o predaji tožnika na Hrvaško ni preverila ali se kakorkoli opredelila do možnosti predaje, kljub navedbam tožnika, da je Hrvaško zapustil zaradi strahu pred nasiljem, ki ga je že doživel s strani rasističnih skupin.

10. Glede znatne nevarnosti pobega tožnik opozarja, da se razlogi, s katerimi je v pisnem odpravku sklepa utemeljeno tožnikovo pridržanje, razlikujejo od razlogov, ki so bili navedeni ob ustni naznanitvi sklepa. Gre za kršitev pravil postopka in kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Tožnik je bil pri izreku ukrepa sicer zaslišan, vendar ni imel možnosti, da se izreče glede nujnosti in sorazmernosti ukrepa pridržanja, ali celo glede razlogov in pogojev za veljavno predajo.

11. Tožena stranka tudi ni spoštovala odločbe I Up 26/2016, saj tožniku z ustno in pisno odločbo očita: - da je zapustil Hrvaško pred koncem postopka; - da je nezakonito prehajal državne meje; - da nima možnost bivanja v RS, - da ni dokazal istovetnosti oziroma da nima osebnega dokumenta. V zvezi s prvim očitkom, tožnik vztraja pri navedbi, da je Hrvaško zapustil zaradi nasilja in težav, ki jih je tam občutil na lastni koži. Na ulici so ga pretepli, policija pa kljub prijavi ni ukrepala. Zato je dobil občutek, da je, tudi s strani policije, nezaželjen, in da policija tovrstno nasilje tolerira, da bi na Hrvaško prihajajo manj beguncev. Tožena stranka se do teh navedb v nasprotju s procesnim zakonom v izpodbijanem sklepu ne opredeli. Ker je tožnik Hrvaško zapustil v strahu pred nasiljem, mu nesodelovanja v postopku ni mogoče očitati. Druge države, v katerih je zaprosil za azil, pa je tožnik zapustil, saj so njegovo prošnjo za azil zavrnile. Sicer pa tožnik s slovenskimi organi sodeluje. Vstopa tožnika v Republiko Slovenijo ob upoštevanju 35. člena ZMZ-1 in ob izraženi nameri za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ni mogoče obravnavati kot nezakonitega. Poleg tega gre za milejšo obliko okoliščine oziroma za okoliščino iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tudi sicer pa nedovoljenega prehajanja mej ni mogoče subsumirati pod nobenega od kriterijev za utemeljitev znatne nevarnosti pobega. Tožnik je potoval nezakonito, saj je bila to zanj edina možnost in ni imel druge izbire. Tožniku tudi ni mogoče očitati begosumnosti zato, ker nima možnosti bivanja v RS, saj bi bilo to v nasprotju z azilno zakonodajo in mednarodnimi dokumenti. V skladu z 78. členom ZMZ-1 imajo prosilci za azil pravico do prebivanja v Sloveniji in tudi pravico do materialne oskrbe in nastanitve v azilnem domu (in drugo). Poleg tega gre za okoliščino iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 in ne more utemeljiti kvalificirane oblike nevarnosti pobega, ki se zahteva za izrečeni ukrep. Nedokazana istovetnost pa ne sodi pod nobenega od zakonsko določenih kriterijev za presojo nevarnosti pobega. Iz navedenega torej sledi, da ni podan noben od objektivnih kriterijev iz 1. odstavka 68. člena ZTuj-2, kar pomeni, da tožena stranka določbe drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ni uporabila pravilno, saj dejanske okoliščine ne izpolnjujejo objektivnih kriterijev iz 68. člena ZTuj-2 in ne dajejo podlage za utemeljeno sklepanje o znatni nevarnosti pobega tožnika. Pogoji za ukrep pridržanja po navedenem niso podani Pri utemeljitvi sorazmernosti ukrepa pa se tožena stranka sklicuje zgolj na razmere v azilnem domu, kar je po mnenju tožnika nedopustno, saj gre za pomanjkljivosti na strani države. Z izpodbijanim sklepom je zato po navedbah tožbe kršeno tudi splošno ustavno načelo sorazmernosti.

12. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

13. Na naroku za glavno obravnavo, na katerega tožena stranka ni pristopila, tožnik v celoti vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, predlogih in stališčih.

14. Tožba ni utemeljena.

15. V obravnavani zadevi gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in s tem za situacijo iz 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno iz predloženih upravnih spisov, v katerih se nahaja zahteva tožene stranke za ponovni sprejem tožnika s strani Republike Hrvaške z dne 27. 2. 2018. Dejstvo, da je bila zahteva vložena po vročitvi izpodbijanega sklepa tožniku, pa samo po sebi ne vpliva na njegovo pravilnost in zakonitost. Pisni odpravek sklepa je enak ustnemu. V bistvenem enak je tudi razlog za pridržanje. Trditev, da se tožnik pri izreku ukrepa ni mogel izreči glede nujnosti in sorazmernosti ukrepa pridržanja pa tudi ne drži, saj iz zapisnika o seznanitvi s pridržanjem nedvomno sledi, da je bil tožnik zastopan po kvalificiranem pooblaščencu, ki je možnost dodatnih navedb in vprašanj izrecno odklonil. 16. Sporno v zadevi je tožnikovo pridržanje in zlasti njegovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena navedene Uredbe. Drugi odstavek 28. člena Uredbe, na katerega se (v povezavi z omenjeno 5. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.

17. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek. Ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve sklepa, je opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki se po stališču Vrhovnega sodišča (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016, 12. odstavek) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite.

18. Sodišče se strinja tudi s presojo in zaključki tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti nesporno dejstvo, da je tožnik pred že prihodom v Slovenijo nezakonito prehajal iz države v državo. Sporno tudi ni, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v šestih državah članicah Evropske unije in v Švici in da na Hrvaškem (kamor je bil prvič deportiran iz Nemčije in ponovno iz Luksemburga), na Nizozemskem in v Švici, ni počakal na zaključek postopka. Iz tožnikovih izjav v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa in njegove izpovedbe na glavni obravnavi pa nadalje sledi, da tožnik z osebnimi dokumenti ne razpolaga, ker jih je po lastnih navedbah pustil v Franciji in da tudi ne razpolaga z dokumenti, ki jih je kot prosilec za azil prejel na Hrvaškem, ker jih je pustil v azilnem domu oziroma jih med potjo zavrgel, da bi, ob morebitnem prijetju, onemogočil vrnitev na Hrvaško. Tožbeni očitek, da se tožena stranka ne izreče o razlogih za zapustitev Hrvaške, ki jih je v postopku navedel tožnik, je utemeljen. Sodišče zato razloge izpodbijanega sklepa v tem pogledu dopolnjuje in ugotavlja, da tožnik v tej zvezi ne pove konkretnih podatkov, ki bi omogočali preveritev zatrjevanih dejstev. Sicer pa tožnik na glavni obravnavi pred tem zatrjevanih razlogov za zapustitev Hrvaške ne ponovi in kot razloge za svoje slabo počutje na Hrvaškem navede vsakodnevne hišne preiskave med 4. in 5. uro zjutraj, slabo ravnanje, slabo hrano in slabe higienske razmere. Za mednarodno zaščito v Sloveniji pa je tožnik nesporno zaprosil šele, ko je bil (po ilegalnem prestopu meje) prijet s strani policije. Način vstopa v Slovenijo (pri Mejnem prehodu za obmejni promet Rakovec, mimo mostu, čez potok in bodoče žico) kaže, da tožnik prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji ne bi vložil, kolikor ga ne bi prijela policija. Postopanje tožnika je zato po presoji sodišča nedvomno mogoče opredeliti kot oviranje postopka oziroma za nesodelovanje v postopku, ki predstavlja okoliščino iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in sodišče, enako kot pristojni organ, utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, kolikor bi ne bil pridržan, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, kot se to zahteva po Dublinski uredbi. Navedene presoje ne spreminja dejstvo, da je tožnik na Hrvaškem bival dvakrat po več mesecev, ne da bi mu bilo gibanje omejeno. Ne drži namreč navedba tožnika (v sklepni besedi), da iz Hrvaške ni zbežal, saj drugačna ugotovitev nedvomno izhaja iz podatkov spisa in do glavne obravnave v zadevi tudi ni bila sporna. Iz upravnih spisov pa hkrati sledi izjava tožnika, da je v letu 2016, po deportaciji iz Nemčije, na Hrvaškem zaprosil za azil, vendar ni počakal na odločitev, ker je čez en teden samovoljno odšel iz Hrvaške (izjava tožnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 26. 2. 2018) kot tudi njegova izjava, da je po deportaciji iz Luksemburga po enem tednu poskušal ilegalno prečkati državno mejo v Metliki, vendar so ga slovenski policisti prijeli in ga vrnili na Hrvaško (registracijski list in policijska depeša z dne 22. 2. 2018). Drugačne presoje tožnikovega postopanja in njegovih predhodnih izjav, pa po presoji sodišča tudi ne narekuje tožnikova mladost, na katero opozori v sklepni besedi.

19. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

20. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer pove, da so razmere v Centru za tujce dobre in da na razmere v Centru nima pripomb. Dejstvo, da mu je gibanje omejeno, pa po presoji sodišča ne pretehta ugotovljenih razlogov za pridržanje.

21. Sodišče je zato, glede na povedano, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 63. člena ZUS-1.