Jedro

Pri tožnici niti zaradi stanja rok niti zaradi drugih zdravstvenih težav (kronični bolečinski sindrom hrbtenice, velikih sklepov, stopal in rok, kjer je še podana bolečinsko nekoliko omejena gibljivost, brez večjih funkcionalnih izpadov ter zmerna utesnitev medialnih živcev v zapestnih prehodih in klinično blaga atrofija dlanske muskulature levo z nekoliko oslabljeno močjo) ni podana dodatna telesna okvara, kot ji je zaradi omejene gibljivosti kolčnih sklepov že priznana. Tožbeni zahtevek na priznanje invalidnine v višjem znesku je zato neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca št. ... z dne 23. 8. 2011 in prvostopne odločbe št. ... z dne 10. 6. 2011 in zaradi nove telesne okvare priznanje invalidnine v višjem znesku.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je sodišče oprlo izključno na ugotovitve invalidskih komisij, zavrnilo pa je dokazni predlog za postavitev neodvisnega izvedenca medicinske stroke. Navaja, da ima očitne težave pri uporabi rok, ki sta funkcionalno zelo prizadeti, saj se ne more sama oblačiti. Z medicinsko dokumentacijo je bilo tudi dokazano, da ima hude bolečine v hrbtenici, sklepih, stopalih in rokah. Nadalje pa je bilo ugotovljeno, da ima te bolečine zaradi utesnitve medialnih živcev v zapestnih prehodih, poleg tega pa še atrofijo dlanske muskulature. Zato jo čudi, da nima nobene od telesnih okvar po Seznamu telesnih okvar. Meni, da bi sodišče na podlagi mnenja neodvisnega izvedenca ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja moralo odpraviti odločbi toženca ter ji poleg že priznane 50 % telesne okvare, zaradi nove telesne okvare priznati invalidnino v višjem znesku.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 23. 8. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper prvostopenjsko odločbo št. … z dne 10. 6. 2011. S slednjo je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do invalidnine za telesno okvaro v višjem znesku.

Materialnopravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1). V 1. odstavku 143. člena ZPIZ-1 je določeno, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Vrste telesnih okvar na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravje. Okvare so določene v sporazumu o Seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 s sprem., v nadalj. Seznam). Pravico do invalidnine pridobi zavarovanec za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine (144. člen ZPIZ-1).

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter na podlagi mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje ugotovilo, da ima tožnica kronični bolečinski sindrom hrbtenice, velikih sklepov, stopal in rok, kjer je še podana bolečinsko nekoliko omejena gibljivost, brez večjih funkcionalnih izpadov. Potrjena pa je tudi zmerna utesnitev medialnih živcev v zapestnih prehodih in klinično blaga atrofija dlanske muskulature levo z nekoliko oslabljeno močjo.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in zdravstvenih težav, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pri tožnici ni mogoče ugotoviti nove telesne okvare in sicer ne zaradi stanja njenih rok in ne zaradi drugih zdravstvenih težav, ki jih tožnica posebej izpostavlja v pritožbi. V 6. poglavju Seznama zgornje okončine, poglavje B – funkcionalne motnje so kot telesne okvare opredeljene zaradi funkcionalne motnje ramenskega sklepa, psevdoartroze humerusa 50 %, motnje komolčnega sklepa, psevdoartroze podlakta, nepregibnost podlakta, nepregibnost ročnega sklepa, nepregibnost vseh metakarpofalangealnih in interfalangealnih sklepov od drugega do petega prsta, hujše kontrakture štirih prstov ali petih prstov in popolna neuporabnost cele roke. Nobenega od navedenih stanj pa pri tožnici ne invalidska komisija I. in ne invalidska komisija II. stopnje, nista ugotovili, da bi pri tožnici obstajalo katero od navedenih stanj, pa ne zatrjuje niti pritožba. Dejansko stanje glede obstoja še dodatnih telesnih okvar je bilo tako tudi po stališču pritožbenega sodišča dovolj popolno in pravilno ugotovljeno in dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca ni bilo potrebno izvesti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice, da se postavi sodni izvedenec, pri čemer tožnica neutemeljeno vztraja v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi celotne medicinske in druge dokumentacije ugotovilo, da pri tožnici ni mogoče ugotoviti nobene nove telesne okvare po Seznamu in da njena skupna telesna okvara ostaja nespremenjena. To je v višini 50 % od 25. 9. 2000 dalje zaradi omejene gibljivosti levega in desnega kolčnega sklepa za 1/3 normalne gibljivosti (artroza kolkov po LCC obojestransko).

Ker so pritožbene navedbe, da je sodišče svojo odločitev oprlo zgolj na mnenji invalidskih komisij I. in II. stopnje in da ni izvedlo dokaza z izvedencem, čeprav naj bi pri njej obstajala zaradi vseh naštetih težav višja telesna okvara, neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.