Jedro

Sodišče soglaša s stališčem iz VSL sodbe II Cp 507/2019 z dne 21.10.2019, da ima zahtevek iz petega odstavka 57. člena Splošnih pogojev naravo pogodbene kazni (247. člen OZ), saj se v takem primeru višina zahtevka ne določi glede na škodo, ki je tožniku (oškodovancu) nastala, temveč pod pogoji, določenimi v 58. členu Splošnih pogojev. V 58. členu Splošnih pogojev je namreč določen način ocenitve količin električne energije in obračunske moči neupravičenega odjema v primerih, ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti količine porabljene električne energije (za tak primer je tudi šlo v predmetni zadevi). V skladu z 250. členom OZ upnik ni upravičen zahtevati pogodbene kazni, če za kršitev pogodbe dolžnik ne odgovarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 8.415,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2020 dalje ter naložilo tožeči stranki povrnitev stroškov postopka toženi stranki v znesku 977,30 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka dne 30. 3. 2022 vložila pravočasno pritožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bilo med strankama sklenjeno pogodbeno razmerje, saj sta stranki sklenili 22. 12. 2017 pogodbo o uporabi sistema končnega odjemalca. Iz določil petega odstavka 57. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije (Uradni list RS, št. 126/2007), ki so veljali v času, ko je bil na merilnem mestu pri toženi stranki ugotovljen neupravičen odjem električne energije, izhaja, da je imetnik soglasja za priključitev solidarno in neomejeno odgovoren za obveznosti, ki nastanejo z neupravičenim odjemom električne energije. Tožeča stranka ni imela vpliva na razmerje najemodajalec - najemnik, zato tožeča stranka ne more trpeti slabih odločitev tožene stranke, ki je kot najemodajalec z najemnikom, ki je neupravičeno odjemal električno energijo, sklenila najemno pogodbo. Tožena stranka ni v nobenem poslovnem razmerju s tem najemnikom. Tožena stranka je tudi bila imetnik soglasja na navedenem merilnem mestu, prav tako pa je bila uporabnik distribucijskega sistema. Dejanski odjemalec električne energije je bila zgolj tožena stranka. Na pravice in obveznosti, ki izvirajo iz veljavnih energetskih predpisov, izrecno napotuje tudi pogodba o dostopu do distribucijskega sistema, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Protipravnost ravnanja tožene stranke in njena krivda sta v predmetni zadevi povsem nerelevantna. Elektroenergetski predpisi, na katere napotuje sklenjena pogodba med strankama, neupravičenega odjema ne definirajo kot protipravno ravnanje, ampak kot ravnanje, ki lahko privede do situacije pri uporabi distribucijskega sistema oziroma omrežja električne energije. Navedeni elektroenergetski predpisi tudi natančno definirajo metodologijo, na podlagi katere se obračunajo postavke uporabe distribucijskega sistema v primeru, ko je na posameznem merilnem mestu električne energije ugotovljen neupravičen odjem. V tokratnem primeru nimamo opravka z nastankom odškodninske odgovornosti, kot napačno zaključuje sodišče prve stopnje, ampak se v takem primeru višina terjatev izračuna na podlagi energetskih predpisov. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni podalo ustreznega poudarka veljavi energetskim predpisom, ki kot specialni predpisi urejajo nastale situacije in razmerja na področju oskrbe in distribucije z električno energijo.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva, ki jih pritožnik ne prereka: - toženec je dne 4. 9. 2017 podal vlogo za priključitev in uporabo distribucijskega sistema, - dne 23. 5. 2017 je bilo tožencu in A. A. izdano soglasje za priključitev na distribucijsko omrežje za stanovanjsko hišo na naslovu D. ulica, Maribor, - dne 12. 12. 2017 sta pravdni stranki sklenili pogodbo o uporabi končnega odjemalca o distribuciji električne energije za merilno mesto ..., s katero se je tožeča stranka zavezala omogočiti distribucijo električne energije od 11. 12. 2017, - dne 20. 1. 2020 sta toženec in A. A., lastnika stavbe na naslovu, D. ulica, Maribor, sklenila najemno pogodbo za uporabo navedene stavbe z najemnikom B. B., - na navedenem merilnem mestu je bilo 30. 3. 2020 s strani tožeče stranke ugotovljeno, da je bil v kletnem prostoru tako izdolbljen betonski zid, da je bil omogočen neposredni dostop do dovodnega priključnega kabla, ki je bil vzdolžno prevezan; nameščene so bile priključne sponke, po katerih se je z električno energijo napajalo podnožje; na podnožju sta bila priključena dva priključna električna kabla; električna energija, ki je bila na dan način odjemana, pa ni bila izmerjena preko merilne naprave, - najemnik B. B. je bil s kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 16172/2020 z dne 8. 9. 2020 obsojen kaznivega dejanja, da je v najeti hiši na naslovu D., Maribor, gojil in hranil konopljo; da je iz malomarnosti povzročil nevarnost za premoženje velike vrednosti na način, da je zaradi nestrokovno napeljane elektrike prišlo do požara; in da je v času od 3. 1. 2020 do 20. 3. 2020 v isti stanovanjski hiši mimo merilne naprave (števca za elektriko) napeljal kabel in tako vršil neupravičen odjem električne energije last tožeče stranke v vrednosti 2.103,81 EUR, - tožeča stranka je v kazenskem postopku priglasila premoženjskopravni zahtevek v višini 8.415,27 EUR, ki mu je bilo ugodeno do višine 2.103,81 EUR, v presežku pa je bila tožeča stranka napotena na pot pravde, - elektrika, ki je bila v spornem obdobju izmerjena na merilnem mestu, je bila tudi plačana, to elektriko pa je najemnik uporabljal za potrebe gospodinjstva in kurjave, - tožena stranka v času najema ni živela v hiši in ni posumila, da bi šlo za neupravičen odjem električne energije s strani najemnika, o tem se je seznanila po požaru na podlagi naznanitve policijske postaje.

7. Tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje na 57. in 58. členu Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju Splošni pogoji, Uradni list RS, št. 126/07, 1/08 – popr., 37/11 – odl. US, 17/14 – EZ-1), v skladu s katerim sta za neupravičen odjem solidarno in neomejeno odgovorna imetnik soglasja za priključitev in dejanski odjemalec električne energije. Med strankama je nesporno, da sta bili v pogodbenem razmerju, da je prišlo do neupravičenega odjema električne energije v smislu prvega odstavka 57. člena Splošnih pogojev in da je ta neupravičen odjem izvršil toženčev najemnik.

8. V sodni praksi je bilo obravnavanih več zadev, kjer je šlo za neupravičen odjem električne energije: - v zadevi VSC sodba Cp 299/2014 z dne 30. 10. 2014 je bil toženec imetnik priključka in solastnik nepremičnine, kjer se je vršil neupravičen odjem električne energije. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da ima zahtevek iz petega odstavka 57. člena Splošnih pogojev naravo obogatitvenega zahtevka, zaradi česar pravno podlago tega zahtevka predstavljajo pravila Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ); - v zadevi VSL sklep II Cp 2394/2014 z dne 11. 2. 2015 je bila lastnica nepremičnine, kjer se je vršil neupravičen odjem, starejša gospa, ki je vse zadeve v zvezi z nepremičnino neformalno prenesla na vnuka, le-ta pa je neupravičeno odjemal električno energijo. Pritožbeno stališče je zavzelo stališče, da ima zahtevek iz petega odstavka 57. člena Splošnih pogojev naravo odškodninskega zahtevka, in sicer iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti (saj je imela tožena stranka s tožečo stranko sklenjeno pogodbo o odjemu električne energije). Ker gre za poslovno odškodninsko obveznost, predstavlja neupravičen odjem kršitev njenih pogodbenih obveznosti. To pa pomeni, da se lahko odgovornosti razbremeni v skladu z 240. členom OZ v primerih, če ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se tudi ne izogniti okoliščinam, ki so privedle do neupravičenega odjema; - v zadevi VSL sodba II Cp 507/2019 z dne 21. 10. 2019 sta bila toženca dediča po pokojnem C. C., ki je s tožnikom sklenil pogodbo o dobavi električne energije, in v spornem obdobju se je v hiši tožencev vršil neupravičen odjem električne energije. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da ima zahtevek iz petega odstavka 57. čelna Splošnih pogojev naravo pogodbene kazni (247. člen OZ), dolžnik pa se lahko razbremeni pod pogoji iz 240. člena OZ.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da v predmetni zadevi ne gre za neposlovno odškodninsko odgovornost, kot je napačno štelo sodišče prve stopnje, temveč za pogodbeno obveznost. Sodišče soglaša s stališčem iz VSL sodbe II Cp 507/2019 z dne 21.10.2019, da ima zahtevek iz petega odstavka 57. člena Splošnih pogojev naravo pogodbene kazni (247. člen OZ), saj se v takem primeru višina zahtevka ne določi glede na škodo, ki je tožniku (oškodovancu) nastala, temveč pod pogoji, določenimi v 58. členu Splošnih pogojev. V 58. členu Splošnih pogojev je namreč določen način ocenitve količin električne energije in obračunske moči neupravičenega odjema v primerih, ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti količine porabljene električne energije (za tak primer je tudi šlo v predmetni zadevi). V skladu z 250. členom OZ upnik ni upravičen zahtevati pogodbene kazni, če za kršitev pogodbe dolžnik ne odgovarja. V 240. členu OZ pa je določeno, kdaj dolžnik ne odgovarja za kršitev pogodbe, in sicer, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

10. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da so pogoji za razbremenitev odgovornosti iz 240. člena OZ izpolnjeni, ker tožena stranka ni mogla niti preprečiti, niti odpraviti niti se izogniti neupravičenemu odjemu električne energije, ki ga je zagrešil njen najemnik, kot je prepričljivo razloženo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (toženec ni živel na naslovu, kjer je prišlo do neupravičenega odjema, na podlagi prejetih računov ni mogel posumiti na neupravičen odjem, računi za elektriko so bili v času najema plačani, števec ni zaznal neupravičenega odjema, za neupravičen odjem je zvedel od policije). Ker so razbremenitveni pogoji iz 240. člena OZ izkazani, toženec za kršitev pogodbe ne odgovarja (250. člen OZ), zato je tožbeni zahtevek neutemeljen.

11. Glede pritožnikovih pritožbenih navedb, da ni imel vpliva na razmerje najemodajalec – najemnik (toženec), zaradi česar ne more trpeti slabih odločitev tožene stranke, ki je kot najemodajalec z najemnikom, ki je neupravičeno odjemal električno energijo, sklenila najemno pogodbo, in da tožeča stranka ni v nobenem poslovnem razmerju s tem najemnikom, temveč je v poslovnem razmerju s tožencem, sodišče pojasnjuje, da pravne podlage za jamčevanje najemodajalca za najemnikov neupravičen odjem električne energije, ni. Res je odgovornost najemodajalca za najemnikove dolgove urejena v 24. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1), vendar se nanaša zgolj na terjatve iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe (glej četrti in peti odstavek 24. člena SZ-1), v predmetni zadevi pa ni šlo za najem stanovanja v večstanovanjski stavbi (oziroma za skupne obratovalne stroške), temveč za najem samostojne hiše. Zato so nerelevantne pritožbene trditve o odgovornosti najemodajalca za ravnanja najemnika.

12. Ker tudi niso podane uradno upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožnik nosi sam nosi stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).