Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik ob sestopanju z viličarja stopil na masten madež, ki ne bi smel biti na tleh hale, če bi druga toženka poskrbela za primerno čistočo, ter da se je tožnik poškodoval v posledici protipravnosti ravnanja druge toženke, ko ni poskrbela za čista tla in s tem za varno delovno okolje. Ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na tožnikovih navedbah, da je padel zaradi mastnega madeža, zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek druge toženke, da element protipravnega ravnanja ni bil substancirano zatrjevan.

Za pravilnost zaključka sodišča o protipravnosti ravnanja druge toženke je bistveno, da je bilo čiščenje pomanjkljivo organizirano, predvsem pa, da druga toženka ni zatrjevala, da bi bil konkretnega dne prav tožnik zadolžen za čiščenje hale oziroma mastnega madeža in da ne bi upošteval navodil nadrejenih glede čiščenja, niti ni pojasnila, kakšne so bile obravnavanega dne zadolžitve ostalih delavcev v oddelku notranjega transporta glede čiščenja prostorov. Glede na navedeno ni mogoče sklepati o tožnikovem soprispevku zgolj na podlagi dejstva, da naj bi bil vsak delavec v notranjem transportu dolžan skrbeti za čistočo v hali.

Za priznanje pravice do rente ni bistveno, da so tožnikove pridobitne sposobnosti zaradi poškodbe zmanjšane v manjši meri, oziroma da je njegova pridobitna sposobnost po mnenju sodnega izvedenca delno ohranjena. Pogoj za prisojo škode zaradi izgubljenega zaslužka oziroma denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, tudi če je to posledica le delnega zmanjšanja pridobitne sposobnosti oziroma zmanjšanja v manjši meri. Do kolikšne rente je upravičen oškodovanec, je odvisno od tega, ali bi z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako v razumnih okvirih zmanjšal nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati neto znesek 5.532,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe (prvi odstavek I. točke izreka); v presežku je obrestni del tožbenega zahtevka zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Toženkama je naložilo, da sta dolžni tožniku nerazdelno plačati neto mesečno rento za obdobje od 1. 3. 2013 do 31. 12. 2021 (razen za junij in julij 2017) v mesečnih zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, in sicer tako, da sta dolžni že zapadle zneske rente od 1. 3. 2013 do 31. 12. 2021 plačati v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega zapadlega mesečnega zneska od 19. dne v mesecu dalje za rento iz preteklega meseca (prvi odstavek II. točke izreka); v presežku, za plačilo mesečne rente od 1. 1. 2022 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati neto odškodnino za obdobje od 2015 do 2020 v zneskih, razvidnih iz izreka, ter s pripadajočimi obrestmi (III. točka izreka). Prvo toženko je pri plačilih iz I. in II. točke izreka solidarno zavezalo le do izplačila glavnice v višini 33.140,00 EUR (IV. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Tožnik se zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo mesečne rente od 1. 1. 2022 dalje pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter zaradi kršitve 51. in 52. člena Ustave RS. Navaja, da se pogodba za opravljanje javnega dela sklene za določen čas, največ za eno leto. Javna dela na Osnovni šoli A. bi glede na svoje omejitve lahko opravljal, vendar pogodbe ni mogel podpisati zaradi bolezni psihičnega izvora. Glede pretrganja vzročne zveze so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, sodišče pa je kršilo tudi citirani ustavni določbi. Če ne bi zbolel in bi opravljal javna dela, bi mu pripadal tudi del rente, kajti plača bi bila skupaj z invalidnino manjša od plače, ki bi jo prejemal pri drugi toženki. Po poteku časa zaposlitve pa bi mu ponovno pripadala renta. Priglaša stroške pritožbe.

3. Prva toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da se dejansko stanje, kot ga zatrjuje tožnik, ne ujema s stanjem, navedenim v prijavi škodnega primera in s tožnikovo zdravstveno dokumentacijo. Sodni izvedenec iz varstva pri delu B. B. je v izvedenskem mnenju, ki ga je podal v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti (P 231/2010), najprej zatrjeval, da se je tožnik poškodoval z viličarjem, ob samem ogledu pa ni videl oljnih madežev. V novem sojenju sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z napotki pritožbenega sodišča, saj je bilo treba dodatno zaslišati (le) C. C. in D. D., ne pa tudi tožnika ter E. E. in F. F. Sodišče je glede načina nastanka škodnega dogodka verjelo le tožniku in njegovim pričam, čeprav so način nastanka ves čas prilagajali. Ker ni presojalo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Čiščenje tal je bilo pri drugi toženki organizirano, saj je moral vsak delavec halo počistiti sam. Tožnik ni utrpel škode zaradi protipravnega ravnanja druge toženke, temveč zaradi nepravilnega sestopa z viličarja. Sodišče je napačno zaključilo, da ni prispeval k nastanku škodnega primera, saj bi škodo lahko preprečil, če bi se pri sestopu držal za prijemko. Njegova krivda je podana najmanj v višini 60 %. Vzročna zveza se je pretrgala tudi zaradi naknadne poškodbe tožnika. Kljub ugovorom toženk, da je po poškodbi delal in je pridobitno sposoben, je sodišče zaključilo, da so tožnikove pridobitne zmožnosti zmanjšane. Pretrganje vzročne zveze je nastopilo že s prvo zaposlitvijo tožnika. Ni dokazal, da pri njem obstajajo takšne posledice poškodbe, ki ga omejujejo pri njegovem nadaljnjem delu in iskanju zaposlitve. Tožnik ni bil aktivni iskalec zaposlitve, odgovori G. G. glede tožnikove aktivnosti pri iskanju zaposlitve pa so bili splošni. Sodba nima razlogov glede tožnikove pridobitne sposobnosti. Sodišče tudi ni ugotavljalo, v kakšnem obsegu je ta zmožnost zmanjšana. Tožnik ni upravičen do rente, način oziroma metodologija ugotavljanja njene višine pa je napačna. Priglaša stroške pritožbe.

4. Druga toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, kršitve 2., 22. in 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede mehanizma tožnikove poškodbe, in sicer, da naj bi padel na mastnem madežu in ne pri nerodnem sestopu z viličarja. Obrazložitev je sama s seboj v nasprotju. Zapisniki iz postopka opr. št. P 231/2010 ne predstavljajo listinske dokumentacije, ki bi bila bolj verodostojna kot zaslišanje prič. Dokazni predlog glede vpogleda v spis opr. št. P 231/2010 je bil nesubstanciran. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča. Kršilo je tudi 7. člen ZPP, saj je brez ustreznega dokaznega predloga samo iskalo dokaze, ki podpirajo trditve tožnika. Ker ni pojasnilo, zakaj verjame F. F. in E. E., ne pa D. D., je napačno ugotovilo dejansko stanje in storilo kršitev določb pravdnega postopka. Izvedenca nista izključila možnosti zdrsa na madežu, vendar to ne pomeni, da sta tak mehanizem potrdila. Sodišče se ni opredelilo do številnih navedb druge toženke v zvezi z različnimi navajanji tožnika o nastanku poškodbe in glede organizacije čiščenja. Ni se ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožniku dejansko nastala škoda, oziroma ali je njegova zmožnost pridobitnega dela okrnjena do te mere, da mu preprečuje pridobivanje dohodkov. Vzročna zveza je bila pretrgana že v letu 2011, ko je bil tožnik leto in pol zaposlen v Avstriji. V novem sojenju sodišče prve stopnje ni razčistilo, ali je tožnikova brezposelnost izključna posledica tožnikove poškodbe, ali pa njegove neaktivnosti pri iskanju nove zaposlitve. Tožnik je v okviru modifikacij tožbenega zahtevka umikal dele tožbenega zahtevka, katerih kasnejšo ponovno postavitev je sodišče dovolilo ter s tem kršilo načelo prekluzije. Ni podal zadostnih trditev za sklepčnost tožbenega zahtevka. Pri izvedbi dokaza z izvedencem finančne stroke je šlo za nedovoljen informativni dokaz. Rentni zahtevek je zastaral. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbi toženk. Predlaga njuno zavrnitev in priglaša stroške odgovorov.

6. Druga toženka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka njene navedbe ter predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

7. Pritožbe niso utemeljene.

8. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. Prvič je s sodno odločbo opr. št. Pd 18/2014 z dne 3. 9. 2021 v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku, pritožbeno sodišče pa je s sklepom Pdp 678/2021 z dne 12. 5. 2022 ugodilo pritožbama toženk, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek druge toženke, da je izpodbijani sklep (pravilno: sodba) kot celota neobrazložena oziroma pomanjkljivo obrazložena, ter da so nekateri zaključki očitno napačni. S tem v zvezi se pritožba sklicuje na 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7/94) in stališča, ki jih je Ustavno sodišče RS zavzelo v odločbi Up-1273/09-30 z dne 13. 10. 2011 glede zahteve po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč, ki, če ni izpolnjena, pomeni kršitev 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadaljnji). Takšnih pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi ni, saj je v celoti obrazložena z odločilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, pri čemer se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno odločilnih navedb druge toženke. Kršitev 6. člena EKČP in 22. člena URS torej ni podana, prav tako ne zgolj pavšalno uveljavljana kršitev 2. člena URS (načelo pravne države) in 23. člena URS (pravica do sodnega varstva).

11. Glede ugotavljanja vzroka poškodbe pritožba prve toženke neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 362. člena ZPP, ker naj ne bi upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča iz navedenega razveljavitvenega sklepa. Ni namreč pravilno stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje v novem sojenju lahko dodatno zaslišalo le C. C. in D. D., ne pa tudi tožnika ter E. E. in F. F. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v novem sojenju tožnika ni ponovno zaslišalo, glede zaslišanja E. E. in F. F. pa je ravnalo v skladu s stališčem pritožbenega sodišča, da mora v novem sojenju, v kolikor bo štelo, da sta izjavi E. E. in F. F. v zadevi P 231/2010 za ugotovitev temelja odškodninske odgovornosti odločilen razlog, tudi v tem delovnem sporu navedeni priči neposredno zaslišati, saj bo v nasprotnem primeru kršilo načelo neposrednosti iz 4. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno o nastanku poškodbe tudi v novem sojenju oprlo na izpovedi navedenih prič v zadevi P 231/2010, je bilo ti priči dolžno zaslišati.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba druge toženke, da je bil tožnikov dokazni predlog glede vpogleda v spis P 231/2010 nesubstanciran, oziroma da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s 7. členom ZPP, ker je brez ustreznega dokaznega predloga samo iskalo dokaze. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2015 navajal, da sta v zadevi P 231/2010 E. E. in F. F. izpovedala o mastnem madežu, ki je bil razlog za poškodbo tožnika, ter povzel stališči izvedencev iz varstva pri delu B. B. in medicinske stroke H. H., da mastnega madeža na tleh kot vzroka poškodbe ni mogoče izključiti. Predlagal je, naj sodišče prve stopnje vpogleda v izpovedi E. E. in F. F. (torej zapisnik glavne obravnave o njunem zaslišanju v P 231/2010) ter obeh izvedencev, kot tudi v prvostopno in drugostopno sodbo.

13. V pritožbi druga toženka neutemeljeno navaja, da ni podala nedvoumnega soglasja za uporabo izvedenskega mnenja, pridobljenega v drugem postopku. ZPP namreč ne določa, da lahko sodišče vpogleda v drug spis oziroma pridobi listine iz njega le, če stranka s tem soglaša. Poleg tega je druga toženka že v odgovoru na tožbo (sicer res po prejšnjem pooblaščencu) predlagala vpogled v spis P 231/2010 ter navedla, da naj sodišče pred prvim narokom pridobi navedeni spis in ji omogoči vpogled, po vpogledu pa bo taksativno naštela konkretne listine v spisu, za katere meni, da jih je treba upoštevati tudi v obravnavani zadevi. Druga toženka ni niti kasneje nasprotovala izvedbi tega dokaza, zato je sodišče prve stopnje na naroku dne 14. 5. 2015 vpogledalo v citirani spis ter kot priloge C1 sprejelo zapisnik o glavni obravnavi z dne 27. 6. 2011 (zaslišanje tožnika, E. E., F. F., C. C. in D. D.), izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varnost in zdravje pri delu B. B., izvedensko mnenje sodnega izvedenca kirurga in travmatologa H. H., dr. med., zapisnik glavne obravnave z dne 13. 3. 2013 (zaslišanje izvedenca H. H. in ponovno zaslišanje tožnika) in sodbo opr. št. P 231/2010-48 z dne 23. 5. 2013, s katero je bilo prvi toženki naloženo plačilo odškodnine za negmotno škodo v znesku 34.200,00 EUR. Druga toženka tudi po sedanjem pooblaščencu v 10. pripravljalni vlogi vpogledu ni nasprotovala, zato je njena nasprotna trditev v pritožbi napačna. Sodišče prve stopnje torej ni ravnalo samovoljno, kot to neutemeljeno očita pritožba.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba druge toženke, da zapisniki iz postopka P 231/2010 ne predstavljajo listinske dokumentacije, ki bi imela višjo stopnjo verodostojnosti kot zaslišanje prič, še posebej, ker se zapisniki nanašajo na postopek, v katerem druga toženka ni sodelovala. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno o nastanku poškodbe, torej da je tožniku spodrsnilo na mastnem madežu in ne morda zaradi nepazljivega sestopa z viličarja (ker se ne bi držal za prijemko), oblikovalo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, torej po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazov ni ocenjevalo selektivno, kot to navaja pritožba prve toženke, niti nekaterim dokazom ni dalo večje dokazne vrednosti, kot to zmotno meni pritožba druge toženke.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpoved tožnika o obstoju mastnega madeža podprta z izpovedmi E. E. in F. F., ter da tudi izvedenca mastnega madeža kot vzroka poškodbe nista izključila. E. E. je namreč v zadevi P 231/2010 izpovedal, da se je obravnavanega dne nahajal v hali in je slišal, kako je tožnik zakričal, oziroma se zadrl, zato je šel pogledat in videl, da tožnik leži poleg viličarja. Potem sta ga z F. F. dvignila in videla na tleh precej velik masten madež. V svojem zaslišanju v tem sporu se je v celoti skliceval na izpoved v zadevi P 231/2010, ter ponovno pojasnil, da je tožniku spodrsnilo na mastnem madežu. D. D. ga ni vprašal nič o poškodbi. Izpovedal je, da je bilo madežev veliko, čistilo pa se je samo po navodilu nadrejenih. Priča F. F. je v zadevi P 231/2010 izpovedal, da je tožniku spodrsnilo, ko je stopil na tla. Potrdil je, da je bil na kraju padca masten madež. Tudi on se je v zaslišanju v tem sporu v celoti skliceval na izpoved, ki jo je dal v zadevi P 231/2010. 16. Ni utemeljena pritožbena navedba druge toženke, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni verjelo C. C., vodji kontrole kakovosti pri drugi toženki, ki je bil zadolžen za varnost in zdravje pri delu, in D. D., takratnemu vodji logistike pri drugi toženki in tožniku nadrejenemu delavcu. Bistveno je, da je sodišče verjelo pričama, ki sta bili neposredno prisotni v hali v času tožnikovega padca in sta potrdili obstoj mastnega madeža na kraju padca, pri čemer je F. F. izpovedal, da je videl, kako je tožniku spodrsnilo. Kot izhaja iz zapisnika pričanja C. C. v zadevi P 231/2010, ga je o dogodku D. D. obvestil naslednji dan in s tožnikom ni opravil razgovora, kraja dogodka ni fotografiral, saj se mu je zdelo, da gre za "normalen nepomemben dogodek", D. D. pa je v navedeni zadevi izpovedal, da ga je naslednji dan po dogodku poklical I. I. in ga obvestil, da je tožniku pri sestopu z viličarja spodrsnilo na stopnici in da se je pri tem poškodoval, izpovedal je tudi, da sta v času škodnega dogodka E. E. in F. F. takrat delala v isti izmeni kot tožnik. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno argumentiralo z vsemi odločilnimi pravnimi in dejanskimi ugotovitvami. Glede vprašanja, kako naj se sodišče prve stopnje sploh opredeli do posameznih navedb oziroma izpovedb prič, ki jih ne šteje za odločilne, sta možna dva pristopa, ki pa sta oba dopustna. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsake navedbe oziroma izpovedi v smeri, v kateri je zastavljena, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi odločitve, ki jo je sprejelo in skoznjo odgovarja na navedbe stranke. Oba pristopa sta dopustna in če se sodišče odloči za enega izmed njiju, to ne pomeni niti kršitev 22. člena URS ali 6. člena EKČP. Ker je sodišče obrazložilo, zakaj šteje, da je tožnik padel na mastnem madežu, je mogoče izpodbijani del sodbe v celoti preizkusiti, zato tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni utemeljena pritožbena navedba druge toženke, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje.

17. V zvezi z dokazno oceno pritožba prve toženke neutemeljeno izpostavlja, da imata E. E. in F. F. interes, da tožnik zmaga v sporu, ker sta bila oba odpuščena iz krivdnih razlogov. Bistveno je, da sta bila neposredno prisotna pri dogodku, o čemer sta smiselno enako izpovedala, zato zgolj na podlagi dejstva, da nista več zaposlena pri drugi toženki, četudi po lastni krivdi, ni mogoče šteti, da sta priči nekredibilni. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek prve toženke, da naj bi se način poškodbe med postopkom prilagajal, saj je tožnik ves čas postopka navajal isti razlog za padec ter s tem v zvezi predlagal izvedbo dokazov.

18. Ni odločilno sklicevanje pritožbe prve toženke, da je izvedenec iz varstva pri delu najprej zatrjeval, da se je tožnik poškodoval z viličarjem, ob samem ogledu pa ni videl oljnih madežev. Sodišče prve stopnje se je do navedb prve toženke opredelilo in v zvezi s tem pravilno zaključilo, da je izvedenec v podanem mnenju tožnikov padec najprej povezoval s sestopanjem z viličarja, saj ob ogledu proizvodne hale tri leta po škodnem dogodku madežev na tleh ni odkril. Upoštevalo je tudi izpoved C. C., da se je izvedenec osredotočil predvsem na stopnice viličarja, ker niso mogli ugotoviti, kje se je dejansko zgodila poškodba, ali na tleh ali na stopnicah viličarja, zato so raziskovali, ali je bil viličar ustrezen ali ne, o madežu na kraju škodnega dogodka pa je bil seznanjen kasneje. Prav tako ni utemeljena pritožba druge toženke, da je absurden zaključek sodišča prve stopnje, da je mehanizem nastanka poškodbe potrjen, ker ga izvedenca v drugem postopku nista izrecno izključila. Sodišče prve stopnje namreč zaključka, da je do poškodbe prišlo zaradi padca na mastnem madežu, ni sprejelo zgolj zato, ker izvedenca te možnosti nista izključila, temveč je to dejstvo upoštevalo kot dodatno okoliščino, ki potrjuje navedbe tožnika ter E. E. in F. F. o padcu tožnika zaradi mastnega madeža. Obrazložitev torej v tem delu ni nesmiselna in s tem neobstoječa, kot to uveljavlja pritožba, zato ni podana uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. V zvezi s pritožbeno navedbo druge toženke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo sklepati na dokazanost mehanizma nastanka poškodbe na podlagi obrazložitve sodbe, izdane v nekem drugem postopku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo, da se je pri svoji odločitvi oprlo na zapisnike v zadevi P 231/2010 (in ne na obrazložitev), ki jih je ocenilo kot verodostojni dokaz glede dogodkov dne 6. 6. 2008. 20. Pritožba druge toženke v zvezi z zavrženjem ovadbe, ki jo je zoper tožnika vložila druga toženka zaradi suma storitve kaznivega dejanja zavarovalniške goljufije po drugem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji), sicer utemeljeno navaja, da je sodišče vezano samo na pravnomočno obsodilno sodbo, vendar pa dejstvo, da je sodišče prve stopnje o prepričljivosti tožnika sklepalo tudi na podlagi ugotovitve, da je bila kazenska ovadba zoper njega zavržena, ne pomeni, da je sprejelo nepravilno dokazno oceno. Ni dokaznega pravila, ki bi sodišču prve stopnje prepovedovalo tak zaključek, pri tem pa dejstvo, da ni šlo za obsodilno sodbo, v okoliščinah konkretnega primera ni odločilno, saj je sodišče prve stopnje o vzroku za padec tožnika sklepalo na podlagi dokaznega postopka, ki ga je samo izvedlo, trditve toženk o neverodostojnosti tožnika pa je glede na izid kazenske ovadbe pravilno dokazno ocenilo le kot sredstvo njune obrambe.

21. Ni utemeljen pritožbeni očitek druge toženke, smiselno enako pa v pritožbi navaja tudi prva toženka, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je dokazno ovrednotilo dejstvo, da je tožnik pri zdravniku večkrat povedal, da je nerodno stopil in si koleno poškodoval ob sestopu z viličarja. V zvezi z odstopanjem v dokumentaciji (poleg medicinske dokumentacije pritožba prve toženke navaja tudi prijavo škodnega primera), v kateri mastni madež ni naveden, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izpoved tožnika, da ga nihče ni vprašal, zakaj je padel, sam pa na to takrat ni bil pozoren in ni vešč pravnih izrazov in izrazoslovja, ter je vztrajal, da je do nesreče prišlo tako, kot je izpovedal. Glede na zgoraj obrazloženo, zakaj je tožnik padel zaradi mastnega madeža, tudi po stališču pritožbenega sodišča zapisi v medicinski dokumentaciji ne morejo odločilno vplivati na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o nastanku poškodbe. Glede prijave škodnega primera pa iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je ni sestavil oziroma podpisal tožnik, zato njena vsebina ne more biti odločilna za ugotovitev vzroka tožnikovega padca. Posledično tudi ni utemeljena pritožbena navedba druge toženke, da ni s stopnjo prepričanja dokazano, da se je poškodba zgodila na zatrjevanem kraju in na zatrjevani način. Ker se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh navedb druge toženke, obrazložitev pa ni pomanjkljiva in kontradiktorna, niso podane kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. V zvezi s pritožbenimi navedbami druge toženke glede protipravnosti ravnanja in tožnikovega soprispevka pritožba druge toženke neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni podalo nobene smiselne obrazložitve o tem, na kakšen način naj bi druga toženka ravnala protipravno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je tožnik ob sestopanju z viličarja stopil na masten madež, ki ne bi smel biti na tleh hale, če bi druga toženka poskrbela za primerno čistočo, ter da se je tožnik poškodoval v posledici protipravnosti ravnanja druge toženke, ko ni poskrbela za čista tla in s tem za varno delovno okolje. Ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na tožnikovih navedbah, da je padel zaradi mastnega madeža, zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek druge toženke, da element protipravnega ravnanja ni bil substancirano zatrjevan.

23. Glede pritožbenega očitka druge toženke, smiselno enako pa navaja tudi pritožba prve toženke, da je druga toženka imela organizirano čiščenje tal, in sicer na način, da so bili za čiščenje zadolženi delavci notranjega transporta, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je C. C. izpovedal, da tam, kjer je prišlo do škodnega dogodka, čiščenje tal ni organizirano, ampak mora vsak delavec za sabo počistiti sam, E. E. pa je izpovedal, da je bil za čiščenje hale določen notranji transport ter se je čistila po nalogu in navodilih nadrejenih. V zvezi s čiščenjem tal je E. E. izpovedal, da je bilo madežev veliko, čistilo pa se je samo po navodil nadrejenih. F. F. je v zadevi P 231/2010 izpovedal, da je bilo čiščenje organizirano zelo slabo. V zaslišanju v tem sporu pa je glede čiščenja še izpovedal, da naloga za čiščenje večinoma ni dal nihče, ter da je bilo v delovnih nalogah določeno, da se zvečer pomete, tal pa niso prali. Glede vprašanja, zakaj se mastni madeži niso čistili na način, da jih več ne bi bilo, je izpovedal, da je imel vsak svoje delo. Ni odločilna pritožbena navedba druge toženke, da je tožnik v vlogi z dne 2. 6. 2014 navedel, da se tla večkrat dnevno čistijo, temveč je za pravilnost zaključka sodišča o protipravnosti ravnanja druge toženke bistveno, da je bilo čiščenje pomanjkljivo organizirano, kot izhaja iz zgoraj povzetih izpovedi prič, predvsem pa, da druga toženka ni zatrjevala, da bi bil konkretnega dne prav tožnik zadolžen za čiščenje hale oziroma mastnega madeža in da ne bi upošteval navodil nadrejenih glede čiščenja, niti ni pojasnila, kakšne so bile obravnavanega dne zadolžitve ostalih delavcev v oddelku notranjega transporta glede čiščenja prostorov. Glede na navedeno ni mogoče sklepati o tožnikovem soprispevku zgolj na podlagi dejstva, da naj bi bil vsak delavec v notranjem transportu dolžan skrbeti za čistočo v hali. Uveljavljani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani, izvedeni dokazni postopek pa tudi ne daje nobene podlage za sklepanje, da je tožnikov soprispevek 60 %, kot to povsem arbitrarno navaja pritožba prve toženke.

24. V zvezi z obstojem škode pritožba druge toženke, smiselno enako pa tudi pritožba prve toženke, neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožniku dejansko nastala škoda, tj. ali je dejansko njegova zmožnost pridobitnega dela okrnjena do te mere, da mu preprečuje pridobivanje dohodkov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca mag. J. J., dr. med., specialista medicine dela, prometa in športa, ugotovilo, da je tožnik zmanjšano pridobitno sposoben, ter da je dokazal, da zaposlitve ni dobil (z izjemo obdobja, ko je bil zaposlen) v posledici svoje invalidnosti oziroma obravnavane poškodbe pri delu vse do leta 2022. 25. Na podlagi drugega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo poškodovanemu, če ta zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Za priznanje pravice do rente ni bistveno, kar izpostavljata pritožbi toženk, da so tožnikove pridobitne sposobnosti zaradi poškodbe zmanjšane v manjši meri, oziroma da je njegova pridobitna sposobnost po mnenju sodnega izvedenca mag. J. J. delno ohranjena. Pogoj za prisojo škode zaradi izgubljenega zaslužka oziroma denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, tudi če je to posledica le delnega zmanjšanja pridobitne sposobnosti oziroma zmanjšanja v manjši meri. Do kolikšne rente je upravičen oškodovanec, je odvisno od tega, ali bi z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako v razumnih okvirih zmanjšal nastalo škodo, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Razlogi sodbe niso kontradiktorni in ni podana uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

26. Neutemeljena je pritožbena navedba druge toženke, da se sodišče ni opredelilo do njenih ugovorov, zakaj kljub tožnikovim zaposlitvam po poškodbi pri drugih delodajalcih ne šteje, da se tožnikova pridobitna sposobnost ni relevantno zmanjšala. V zvezi s tem je sodišče najprej pravilno povzelo tožnikovo izpoved, da se je z lažnimi podatki zaposlil v Avstriji kot upravljavec stroja, saj je na obrazcu obkrožil, da je popolnoma zdrav, vendar se je po 15 mesecih opazilo, da šepa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik od 3. 5. 2011 zaposlen pri družbi K. v Avstriji, delovno razmerje pa mu je prenehalo 23. 11. 2012 zaradi odpovedi s strani delodajalca. Glede na to, da je tožnik navajal, da mu je delovno razmerje v Avstriji prenehalo, ker "so nadrejeni ugotovili, da je z njim nekaj narobe", je sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe pri omenjeni družbi o tem, kaj je bil razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi oziroma katere okoliščine so pripeljale do prenehanja tožnikove zaposlitve, pri čemer je prejelo zgolj odgovor, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi s strani delodajalca. To pa še ne pritrjuje pritožbeni navedbi druge toženke, da je bil tožnik dejansko sposoben za delo, ki ga je opravljal pri družbi K. 27. V zvezi z vprašanjem tožnikove pridobitne sposobnosti je neutemeljen pritožbeni očitek druge toženke, da se sodišče ni opredelilo do njenega ugovora, da je tožnik tudi po poškodbi delal in še vedno fizično dela na kmetiji. Na podlagi ugotovitev izvedenca medicinske stroke je namreč sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik sposoben opravljati kmetijska dela, vendar v okviru omejitev, ki jih je podala invalidska komisija, pri čemer ne more opravljati najtežjih fizičnih del, zmore pa lažja.

28. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do tožnikove zaposlitve pri L. L. s. p., in sicer, da je šlo za sezonsko delo (prodaja sadja in zelenjave), pri čemer je bil tožnik pri L. L., s. p. zaposlen od 11. 11. 2016 do 10. 1. 2017, pri L. L. - Avstrija pa od 22. 5. 2017 do 15. 7. 2017. Pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje potrjuje pogodba o zaposlitvi za določen čas pri L. L. s. p. z dne 8. 11. 2016 (A 35), ki v 1. členu določa, da se sklepa za določen čas od 11. 11. 2016 do 10. 1. 2017. Tožnik je predložil tudi pogodbo o zaposlitvi pri L. L. v Avstriji (A 36), pri čemer je v pripravljalni vlogi z dne 27. 6. 2017 v zvezi s to pogodbo navajal, da je zaposlitev ponovno sklenil za določen čas od 22. 5. 2017 do 15. 7. 2017 kot prodajalec zelenjave in sadja na tržnici v Avstriji, tedensko za 25 ur dela, česar pa toženki nista argumentirano prerekali. Ker je šlo torej za zaposlitev za določen čas, tožnik pa po poteku časa kljub aktivnemu iskanju zaposlitve, ki bi ustrezala njegovim omejitvam, le te ni mogel najti, ta zaposlitev ne more pomeniti, da tožnikove pridobitne sposobnosti niso zmanjšane. Uveljavljani kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej nista podani.

29. Glede ugotovljene vzročne zveze med škodo in protipravnim ravnanjem pritožba druge toženke neutemeljeno navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje "absurdna", ker je štelo za dokazano, da tožnik zaposlitve ni dobil, z izjemo obdobja, ko je bil zaposlen, vse do leta 2022, ko bi se lahko v okviru preostale delovne zmožnosti zaposlil na Osnovni šoli A. Glede na zgoraj navedeno, da je tožniku zaposlitev pri družbi K. prenehala zaradi odpovedi delodajalca, ter da je bil le za krajše obdobje zaposlen za določen čas pri L. L. s. p., ni mogoče pritrditi pritožbi, da se je vzročna zveza pretrgala že s prvo zaposlitvijo v Avstriji. Ni namreč mogoče enačiti okoliščin tožnikove zaposlitve v letu 2011 (in tudi ne dveh kratkih zaposlitev pri L. L. s. p.) s tožnikovo odklonitvijo zaposlitve v letu 2022, ki je ustrezala njegovi preostali delovni zmožnosti, za katero je tožnik tudi opravil zdravniški pregled in dobil pozitivno mnenje ZPIZ. Ker se je sodišče opredelilo do navedb druge toženke, ter sodbo ustrezno obrazložilo, niso podane bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno tudi ni pravilno stališče pritožbe prve toženke, ki pretrganje vzročne zveze prav tako veže na prvo zaposlitev tožnika po poškodbi v letu 2011. 30. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da kasnejša poškodba tožnika ni vplivala na pretrganje vzročne zveze, zato pavšalno pritožbeno nasprotovanje prve toženke v tem delu ni utemeljeno.

31. Pritožba druge toženke neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo napotka pritožbenega sodišča, da naj v novem sojenju razčisti, ali je tožnikova brezposelnost posledica tožnikove poškodbe ali pa njegove neaktivnosti pri iskanju nove zaposlitve, ustrezne preostali delovni zmožnosti. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju zaslišalo G. G., ki je bila na ZRSZ zaposlena do 30. 9. 2022 in je bila zadolžena za tožnika, ki je izpovedala, da si je tožnik prizadeval najti zaposlitev. Upoštevalo je njeno pojasnilo, da je priložnosti za zaposlitev invalidov zelo malo, da je bil tožnik napoten na javna dela, glede katerih je ustrezal glede na raven izobrazbe in status invalida, da je opravil razgovor, bil izbran, vendar kasneje ni opravil zdravniškega pregleda. Glede na njeno izpoved in ugotovitev, da je tožnik z namenom izboljšanja svojih zaposlitvenih možnosti v obdobju od 29. 3. 2021 do 30. 4. 2021 opravil tudi 60 ur usposabljanja in uspešno opravil vse obveznosti po programu "računalniška pismenost za odrasle", je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da si je aktivno prizadeval dobiti zaposlitev oziroma zmanjšati nastanek škode. Pritožbene navedbe druge toženke, da je sodišče svoj zaključek temeljilo (zgolj) na tožnikovi prijavi v evidenco brezposelnih in večjem številu zaposlitvenih načrtov, niso utemeljene, saj je sodišče o aktivnostih sklepalo tudi na podlagi zaslišanja tožnika (ki je izpovedal, da je pošiljal prošnje, vendar so ga povsod odklonili in mu rekli, da lahko pride, ko bo zdrav; prošenj ni fotokopiral, veliko pa se je delalo po telefonu), in že navedene G. G. Posledično ni utemeljeno stališče pritožbe, da tožnik obveznosti iz zaposlitvenih načrtov glede iskanja zaposlitve ni izpolnil. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču pritožbe druge toženke (smiselno enako navaja tudi pritožba prve toženke), da je sodišče zelo selektivno povzelo izpoved tožnika, ter da je bila izpoved G. G. povsem pavšalna in neoprijemljiva, ter zato ne daje podlage za zaključek o aktivnem iskanju zaposlitve, zaradi česar naj bi bila podana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

32. Ker je torej o tožnikovi aktivnosti izpovedala priča, ki je na zavodu za zaposlovanje obravnavala tožnika, ne morejo biti odločilne pritožbene navedbe druge toženke, da bi moral tožnik predložiti odklonitvene odgovore delodajalcev, katerim je pošiljal prošnje za delo, in iz katerih bi izhajalo, da je odklonitev posledica invalidnosti. Zato tudi ni utemeljeno stališče pritožbe, da bi sodišče moralo podati dodatno obrazložitev glede ključnih okoliščin, in sicer, ali so zaposlitve, ki si jih je tožnik domnevno prizadeval najti, ustrezne njegovim omejitvam, in ali je razlog za nezaposlenost dejansko v njegovi invalidnosti, ne pa npr. v njegovi starosti, nekvalificiranosti, slabih razmerah na trgu dela, nekvalitetno sestavljenih prošnjah, njegovem odnosu na razgovorih ipd. Ker se je sodišče tudi v tem delu neposredno ali posredno opredelilo do vseh pravno odločilnih navedb druge toženke ter svojo odločitev ustrezno obrazložilo, tudi v tem delu druga toženka neuspešno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 362. člena ZPP.

33. Neutemeljeno je stališče pritožbe druge toženke, da je sodišče prve stopnje (nedopustno) dovolilo kasnejšo ponovno postavitev že umaknjenega dela tožbenega zahtevka in je v I. točki izreka odločilo o tožbenem zahtevku tako za obdobje med 28. 12. 2012 in 1. 3. 2013, kot tudi za obdobje med 11. 11. 2016 in 10. 1. 2017, s čimer naj bi kršilo načelo prekluzije. V zvezi s tem pritožba izpostavlja modifikacijo tožbenega zahtevka v 2. pripravljalni vlogi z dne 28. 10. 2014, s katero je tožnik umaknil rentni zahtevek za obdobje do 1. 3. 2013. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožbeni zahtevek v tej vlogi res oblikovan tako, da se rentni zahtevek nanaša na obdobje od 1. 3. 2013 (pred tem od 1. 1. 2013 dalje), vendar pa pritožba spregleda, da je tožnik v del tožbenega zahtevka, s katerim je zahteval skupaj plačilo 5.245,50 EUR, vključil tudi prikrajšanje za čas od 1. 5. 2010 do 28. 2. 2013, torej je s tožbenim zahtevkom zajel tudi obdobje od 1. 1. 2013 do 28. 2. 2013. V pripravljalni vlogi z dne 27. 6. 2017 pa tožnik ni modificiral tožbenega zahtevka, temveč je le v razlogih navedel, da za časovno obdobje zaposlitve pri L. L. s. p. ne uveljavlja prikrajšanja. Očitani kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej v tem delu nista podani.

34. Ni utemeljeno pritožbeno stališče druge toženke, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne podalo razlogov, oziroma naj bi bili zaključki sodišča kontradiktorni, s tem, ko ni dovolilo (zadnje) modifikacije tožbenega zahtevka s pripravljalno vlogo z dne 15. 3. 2023 in je štelo, da je tožnik vendarle prekludiran; po navedbi pritožbe ni jasno, v čem se ta modifikacija razlikuje od drugih. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da modifikacij tožbenega zahtevka v prvem sojenju ni mogoče šteti za zlorabo procesnih pravic. Modifikacija tožbenega zahtevka je dovoljeno procesno dejanje ter v modifikacijah tožbenega zahtevka tekom večletnega sodnega postopka, zaradi okoliščin po vložitvi tožbe, ko se je stališče tožnika spremenilo v posledici izvedenskega mnenja ter so bile določene modifikacije tudi posledica napak v zapisu, sodišče pravilno ni zasledilo zlorabe procesnih pravic. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP, ko je spremembe tožbe dovolilo, nazadnje s sklepom na naroku za glavno obravnavo dne 3. 9. 2021, čeprav sta se toženki temu upirali, saj je pravilno ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Glede na to, da je tožnik na zadnjem naroku v novem sojenju dne 16. 3. 2015 predložil pripravljalno vlogo (datirano z dne 15. 3. 2015), s katero je ponovno modificiral tožbeni zahtevek, čeprav je sodišče prve stopnje na tem naroku zadevo zaključilo, je pravilno odločilo, da te spremembe ne dovoli, pri čemer je odločitev utemeljilo s tem, da je tožnik glede navedb in novega dokaza po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke prekludiran. Kot je mogoče povzeti nekoliko nejasen dokazni predlog iz te vloge, ki niti ni vsebinsko obrazložen, je tožnik neargumentirano predlagal dopolnitev mnenja izvedenca finančne stroke, kar bi glede na to, da je že na podlagi prejšnje dopolnitve izvedenskega mnenja podal končni tožbeni zahtevek, prilagojen izračunu izvedenca, le nedopustno podaljševalo postopek in ne bi bilo smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankami. Glede na navedeno je pravni položaj glede zavrnitve zadnje modifikacije tožbenega zahtevka drugačen od predhodnih modifikacij v prvem sojenju, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno dovolilo.

35. Pritožba druge toženke neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik podal ustrezne trditve v svojih vlogah, pojasnil svoje dohodke, zaposlitve, nadomestila, okvirno podal svoj izračun prikrajšanja, v zvezi s tem celo večkrat modificiral tožbeni zahtevek ter svoje trditve podprl tudi z listinami. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo stališču, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče v zgoraj navedenem sklepu, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je bil dokaz z izvedencem finančne stroke nedovoljeni informativen dokaz. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnikova trditvena podlaga v pretežnem delu pravočasna in dovolj substancirana, da je bilo mogoče meritorno odločati. Izvedba dokaza z izvedencem finančne stroke torej ni nadomestila pomanjkljive trditvene in dokazne podlage glede višine škode, kot to zmotno meni pritožba, zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP.

36. Neutemeljeno je stališče pritožbe druge toženke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dovolilo, da je tožnik na "predlog" izvedenca dopolnil trditev, da naj se upošteva 20 % izkazane neto plače na račun prevoza, prehrane in dodatnega davka, ravnalo očitno arbitrarno in pristransko. Tožnik oziroma sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo stališče izvedenca, ki je kot strokovnjak v okviru svoje procesne vloge opozoril na to, da del plače, ki jo je tožnik prejel v Avstriji (20 %), predstavlja strošek prevoza na delo in z dela, malico ter dodatni davek, zato naj se plača, ki jo je tožnik prejel v Avstriji, za toliko zmanjša (in s tem posledično poveča tožnikovo prikrajšanje). Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je sodišče s tem, ko je dovolilo, da je izvedenec dopolnil izvedensko mnenje s temi podatki, izvajalo nedopustno procesno vodstvo. Ker se je sodišče prve stopnje tudi v tem delu opredelilo do navedb druge toženke, ni utemeljena pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

37. Glede na to, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dokazni predlog druge toženke iz njene druge pripravljalne vloge z dne 10. 11. 2014 in z naroka za glavno obravnavo z dne 12. 3. 2015 ter z dopisom z dne 15. 4. 2015 opravilo poizvedbe pri ZPIZ glede podatkov o višini pokojnine in invalidnin, datuma ugotovitve invalidnosti, podlage za prejemanje pokojnine ali invalidnine in njun znesek, ter poizvedbo o današnjem obstoju III. kategorije invalidnosti (druga toženka je nelogično predlagala tudi poizvedbe o tem, kako je tožniku pri njej prenehalo delovno razmerje), ni utemeljena pritožbena navedba, da je druga toženka podala dokazni predlog, da te podatke predloži tožnik v okviru edicijske dolžnosti, o čemer sodišče prve stopnje ni odločilo. V sedmi pripravljalni vlogi pa je druga toženka poleg pridobitve podatkov ZPIZ predlagala tudi, naj tožnik po edicijski dolžnosti posreduje dokumentacijo o višini prihodkov, ki jih ustvarja zaradi upravljanja lastnega zemljišča in podatke FURS, zlati o plačilu davka na dohodnino. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za potrebe izdelave izvedenskega mnenja pridobljeni vsi relevantni podatki, tudi od ZPIZ in FURS (C5), pri čemer pritožba niti ne pojasni, kateri konkretni podatki naj bi ne bili pridobljeni. Očitek o obstoju kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tej zvezi torej ni podan. Glede na obrazloženo je neutemeljen tudi povsem pavšalen pritožbeni očitek druge toženke, da izvedensko mnenje, ki temelji na nepopolni listinski dokumentaciji, ne more biti verodostojno in uporabljivo, pri čemer pritožba ne pojasni, v katerem delu naj bi bil izračun prikrajšanja nepravilen.

38. Ker je sodišče prve stopnje glede ugotavljanja višine rente izhajalo iz pravilnega stališča, da se za ugotovitev tožnikove izgube na zaslužku upošteva plača, ki so jo na enakem delovnem mestu v spornem obdobju prejemali s tožnikom primerljivi delavci in ki jo je pravilno ugotovilo z angažiranjem sodnega izvedenca finančne stroke M. M., prva toženka neutemeljeno nasprotuje načinu oziroma metodologiji izračuna rente, saj v svoji povsem pavšalni navedbi ne pojasni, v čem naj bi bila metodologija "povsem" napačna.

39. Neutemeljena je pritožbena navedba druge toženke, da je terjatev za plačilo rente zastarala, ker je tožnik za prikrajšanje pri dohodku zvedel že z dnem, ko je nastopil bolniški stalež. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da je tožnik za škodo izvedel šele ob prejemu obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi 23. 3. 2010, kot tudi, da je bil v bolniškem staležu do 1. 2. 2011. Ker gre v konkretnem primeru za povrnitev premoženjske škode zaradi telesne poškodbe oziroma prizadetega zdravja v smislu 174. člena OZ, ki se kaže v razliki med dohodkom, ki bi ga prejemal, če ne bi bil poškodovan, in dohodkom, ki ga je oziroma ga bo dejansko prejemal, je sodišče prve stopnje kot začetek teka zastaralnega roka pravilno štelo dan, ko je tožnik postal prikrajšan pri dohodku iz delovnega razmerja pri drugi toženki, torej po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožbo vložil dne 28. 12. 2012, jo je vložil znotraj triletnega (in petletnega) zastaralnega roka in je pravočasna.

40. Pritožba druge toženke neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, pri čemer niti ne pojasni, zakaj odločitev ni pravilna, temveč le povzema razloge, zaradi katerih meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti, ter posledično drugače odločiti o stroških postopka.

41. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za plačilo rente od 1. 1. 2022 dalje neutemeljen, saj je odklonil ponujeno zaposlitev iz razlogov, ki niso v zvezi s posledicami poškodbe, ki jo je utrpel pri drugi toženki. Pritožbene navedbe, da gre za bolezen psihičnega izvora, ter da bi bil tožnik tudi v primeru zaposlitve na Osnovni šoli A. upravičen (vsaj) do razlike v renti, ker bi prejemal plačo, ki bi bila skupaj z invalidnino nižja od tiste, ki bi jo prejemal pri drugi toženki, in da bi mu po poteku pogodbe ponovno pripadala renta, pomenijo nedopustno pritožbeno novoto, ki jo sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (337. člen ZPP), saj tožnik ni pojasnil, zakaj teh navedb ni podal do konca ponovljenega sojenja pred sodiščem prve stopnje.

42. Glede na to, da tožnik v pritožbi sam priznava, da naj bi mu zaposlitev preprečila bolezen psihičnega izvora, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila vzročna zveza s 1. 1. 2022 pretrgana. Glede pretrganja vzročne zveze pritožba torej zmotno navaja, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Ni bistvena pritožbena navedba, da se zaradi bolezni ni mogel udeležiti naroka 22. 12. 2022, ki ga sodišče ni preklicalo, in da do marca 2023 ni mogel komunicirati s svojim pooblaščencem, saj teh okoliščin ne uveljavlja kot kršitev določb postopka, na ugotovitev sodišča prve stopnje o prekinitvi vzročne zveze pa ne vplivajo. Glede na navedeno tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo 51. člen URS (pravica do zdravstvenega varstva) in 52. člen URS (pravice invalidov).

43. Ker s pritožbami uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jih je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP). Stranke krijejo same vsaka svoje stroške pritožbe, tožnik in druga toženka pa tudi odgovorov na pritožbo, saj v pritožbenem postopku niso uspele (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).