Jedro

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od leta 1999 dalje na nesistemiziranih delovnih mestih (kar ni v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode glede določanja delovnih mest) vodič po stalni muzejski razstavi (administrator oz. kasneje receptor) in muzejski vodnik. Delovno razmerje je bilo sklenjeno za določen čas na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki sta jih stranki sklepali zaporedoma več let (kar tudi ni skladno z omejitvami, ki jih določajo predpisi glede sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas). Od leta 2008 dalje pa je tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu muzejski vodnik. Tožnik je vse pogodbe o zaposlitvi in anekse podpisal in ni zahteval sodnega varstva v smislu 14. člena ZDR, ki določa roke in pogoje za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi, niti odprave kršitve v zvezi z določanjem plače v smislu prvega oz. drugega odstavka 204. člena ZDR. Zato za obračun plač tožnika za obdobje od aprila 2004 do julija 2008 (to je do uveljavitve ZSPJS) veljajo količniki iz veljavno sklenjenih pogodb ter vsi dodatki iz kolektivnih pogodb in zakonov, na katere se pogodbe in aneksi sklicujejo. Ker tožnik v zvezi z določitvijo plače in zatrjevanim prikrajšanjem pri plači ni uveljavljal varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva, domnevnih nepravilnosti ne more uveljavljati v tem individualnem delovnem sporu.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik za obdobje po 1. 8. 2008 pri plači ni bil prikrajšan, ker je bila prevedba v določen plačni razred izvedena zakonito in v skladu s predpisi, saj za priznanje napredovanj in njihovo upoštevanje pri prevedbi ni bilo pravne podlage. Dosežena napredovanja na delovnem mestu se upoštevajo le, če so bila izvedena v skladu s tedaj veljavnimi predpisi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 8. 2008 dalje.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni: - v I. točki v zvezi z II. točko izreka sodbe tako, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova prikrajšanja pri plačah za čas od aprila 2004 do julija 2008 obračunati mesečne bruto zneske, navedene v I. točki izreka, odvesti predpisane prispevke in davke in tožniku plačati pripadajoče neto zneske prikrajšanja pri plačah za isto obdobje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od vsakega 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila; - v III. točki izreka sodbe tako, da se prisojeni stroški znižajo na znesek 3.228,69 EUR.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki iz naslova prikrajšanja pri plačah v obdobju od meseca aprila 2004 do meseca aprila 2009 (pravilno do julija 2008) obračunati (bruto) zneske razlik v plači, ki so razvidni iz izreka sodbe (I. točka izreka); - v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo (pravilno: obračun in plačilo) iz naslova prikrajšanja pri plačah v obdobju od avgusta 2008 do aprila 2009 v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka, kakor tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna odvesti predpisane prispevke in davke in tožeči stranki izplačati pripadajoče neto zneske prikrajšanja pri plačah za enako obdobje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila, zahtevek za plačilo neto zneskov (prikrajšanja pri plačah) ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške izvensodnega zahtevka v višini 632,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2009 do plačila (II. točka izreka); - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.539,60 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper III. točko izreka sodbe, to je zoper odločitev o stroških postopka, smiselno iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ker meni, da je sodišče napačno odločilo o stroških postopka. Toženi stranki je namreč naložilo, da je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 3.539,60 EUR, pri čemer je izhajalo iz ugotovitve, da je tožnik glede na prvotni tožbeni zahtevek uspel z 88,39 %, kar ni pravilno.

Tožena stranka meni, da je pri odločitvi o uspehu tožnika v predmetnem delovnem sporu potrebno upoštevati, da je tožnik po prvi razveljavitvi sodbe razširil tožbo na znesek 7.370,52 EUR (pripravljalna vloga z dne 27. 12. 2011). Tožnik je tako po mnenju tožene stranke uspel 80,92 % in je upravičen do povračila stroškov v višini 2.990,99 EUR. Tožena stranka predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče kot pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremeni tako, da ugodi pritožbi tožene stranke, tožniku pa dodatno naloži plačilo nastalih stroškov pritožbe tožene stranke.

4. Tožnik vlaga dve pritožbi zoper navedeno sodbo – eno pritožbo je vložil po pooblaščencu, drugo pa je vložil osebno. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, torej v točkah I. (za kar nima pravnega interesa, saj je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodeno), II. in III., in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 6., 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je v pretežni meri v zadevi uspel, a so predpostavke izračunov napačne, zaradi česar so napačni tudi dosojeni zneski.

Tožnik je že na prvem naroku nove glavne obravnave, dne 3. 4. 2014, v svoji pripravljalni vlogi z istim datumom, prvostopnemu sodišču s številnimi argumenti predlagal izvedbo dokazov, ki so ključnega pomena za zakonito razsojo v predmetni zadevi. Tožnik je nato spet enako predlagal v nadaljnjih pripravljalnih vlogah, a se sodišče do njegovih predlogov v sodbi niti ni opredelilo in jih ni upoštevalo, sledilo je le navodilom sodišča druge stopnje.

V 20. točki sklepa sodišče druge stopnje pritrjuje toženki, da za priznanje dveh napredovanj ob prevedbi po uveljavitvi ZSPJS ni bilo nobene podlage. Če tožena stranka ni odločala o napredovanju in (morebitnem) zvišanju plače tožnika (zaradi napredovanja v plačilnem razredu) v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, bi moral tožnik pravočasno uveljavljati varstvo pravic zaradi kršitve pravic najprej pri delodajalcu in nato pred sodiščem. Ker tega ni storil pravočasno, naj ne bi bilo nikakršne podlage za naknadno uveljavljanje napredovanj iz preteklega obdobja ob prevedbi oz. uveljaviti novega plačnega sistema. Zlasti, ker je bil na delovno mesto muzejski vodnik razporejen šele s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 30. 6. 2008, ki pa - že ob upoštevanju razlik v opisu delovnih mest - ni v celoti identično s prejšnjim delovnim mestom, čeprav tožnik trdi nasprotno. Dosežena napredovanja na delovnem mestu se upoštevajo le, če so bila izvedena v skladu s tedaj veljavnimi predpisi. Zato domnevno (ustno) priznavanje dveh plačnih razredov s strani predstojnice tožene stranke po mnenju sodišča druge stopnje ne bi bilo niti dopustno niti zakonito.

Tožnik s tem v zvezi navaja, da pri izvedenskem mnenju sodnega izvedenca mag. A.A., z dne 25. 5. 2012, glede tam navedene določitve količnika delovnega mesta za mesec julij 2008 v višini 2,20 in s tem povezanim izplačilom plače za mesec julij 2008, takrat v predmetni zadevi ni ugovarjal. Prav tako ni ugovarjal obrazložitvi izvedenca, ki se je oprl na avtentično razlago 49.a člena ZSPJS, ki jo je sprejelo Ministrstvo za javno upravo že 20. 5. 2011, niti obrazložitvi v zvezi z dvema napredovanjema, saj ni želel podaljševati postopka. Ker pa je bila predmetna zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, in se podaljševanju zadeve ni več bilo mogoče izogniti, je tožnik v ponovnem postopku vztrajal pri naslednjih predpostavkah: - pri obračunu plače s količnikom 2,30 (za obdobje od aprila 2004 do julija 2008), vključno z vsemi dodatki po Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti; - pri ugotovitvi, da je zakoniti osnovni količnik delovnega mesta, ki ga je tožnik zasedal julija 2008, količnik 2,30; - pri dejstvu, da za tožnika pred prevedbo pri toženi stranki ni bil uveljavljen sistem napredovanj v plačne razrede ali nazive in ni bilo izravnalnih dodatkov, zato tožniku ob prevedbi in za celotno obdobje po prevedbi zakonito pripadajo trije plačni razredi napredovanj, oziroma 23. plačni razred. Tožnik je v skladu s tem upravičen do izplačila razlike med tako izračunano pripadajočo plačo in že obračunano plačo tožnika, vključno z vsemi dodatki po Kolektivni pogodbi za javni sektor (v nadaljevanju KPJS).

Tožnikovo pravno naziranje se razlikuje od nekaterih sprejetih zaključkov v 20. in 21. točki sklepa sodišča druge stopnje. Dne 30. 6. 2008 je direktorica tožniku, ki je bil zaposlen še na delovnem mestu „vodič po razstavi (receptor)“, ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi in ga sočasno tudi obvestila, da je napredoval za dva plačna razreda. To pomeni, da je bila odločitev o napredovanjih sprejeta že pred samo seznanitvijo dne 30. 6. 2008, tožnik pa je zaupal toženi stranki, predvsem ob podpisih številnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, da so njena dejanja zakonita in da zato, ker ni zaposlen za nedoločen čas, za kar pa v zavodu ni denarja, že po zakonu ne more napredovati. Pisni dokazi v predmetni zadevi (dopis tožene stranke z dne 17. 12. 2008), jasno kažejo, da je tožena stranka tožniku napredovanja kljub temu priznala še na starem delovnem mestu „vodič po razstavi (receptor)“ in nato ta napredovanja v predmetni zadevi tudi izvedla, zato tožnik ni imel razloga, da bi se pritoževal zoper že izvedena napredovanja. Tožena stranka je nato tožniku pri prevedbi upoštevala priznani dve napredovanji, tako da je namesto osnovnega količnika delovnega mesta 2,30 vnesla količnik 2,10, namesto osnovnega količnika javnega uslužbenca 2,50 pa količnik 2,30. Tudi tako je za tožnika nastalo prikrajšanje pri vseh plačah po prevedbi v nov plačni sistem, potrebno pa je preveriti še vsa ostala dejanja tožene stranke, ki bi lahko vplivala na zakonito rešitev predmetne zadeve. Zakonitost osnovnega količnika tožnika na dan 31. 7. 2008 je nujno povezana z zakonitostjo uporabe celotne delovnopravne zakonodaje prejšnjega plačnega sistema pri plači tožnika.

Sodišče druge stopnje, pa tudi sodni izvedenec mag. A.A., zmotno razlagata 49.a člen ZSPJS. Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-128/11-18 z dne 14. 2. 2013 jasno pove, da „zakonita plača po tretjem odstavku 3. člena ZSPJS predpostavlja zakonitost plače prejšnjega plačnega sistema, kar izhaja tudi iz prvega odstavka 49.a člena ZSPJS. Če je ta nezakonita, je treba skladno s 3. in 3.a členom ZSPJS to nezakonitost odpraviti ne glede na to, ali se to odpravi pri prevedbi po 49.a členu ZSPJS ali kadar koli se to ugotovi“, saj le takšna ureditev omogoča enoten in finančno obvladljiv sistem ter enako plačilo za enako delo na primerljivih delovnih mestih. Ustavno sodišče je torej presodilo tako, kot v predmetni zadevi svoje pravno naziranje pojasnjuje tudi tožnik. Zato je še vedno prepričan, da je dopustno, kadarkoli se to ugotovi, tudi v predmetni zadevi, zakonito odpravljati nezakonitosti plače prejšnjega plačnega sistema in presojati zakonitost osnovnega količnika tožnika na dan 31. 7. 2008. Kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo v razveljavitvenem sklepu, je bil pred prevedbo v nov plačni sistem podlaga za določanje in izplačevanje plač pri toženi stranki ZRPJZ. Na podlagi 14. člena ZRPJZ pa je bil izdan Pravilnik, ki je pred prevedbo podrobneje določal pogoje za napredovanje na delovnem mestu. Količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta „vodič po razstavi (receptor)“ ni bil določen v tabeli, ki je sestavni del ZRPJZ, tožena stranka količnika ni določila v sistemizaciji delovnih mest javnega zavoda. Zato ni bilo dopustne podlage za zakonito zaposlovanje delavcev na tem delovnem mestu, niti za zakonito napredovanje zaposlenih delavcev na tem delovnem mestu v višji plačni razred. Podoben primer je obravnavan v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 118/2004 z dne 7. 12. 2004 oziroma v sodbi opr. št. VIII Ips 61/2003 z dne 20. 1. 2004: „Delavec zato ne more skleniti delovnega razmerja niti ne more biti razporejen na delovno mesto, ki ni bilo s splošnim aktom delodajalca sistemizirano. S takšno ureditvijo se omogoča preizkus izpolnjevanja predpisanih, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določenih oziroma zahtevanih pogojev, za opravljanje dela. Onemogoča pa mu zlorabo z zakonom in kolektivnimi pogodbami danih pravic.“ Tožena stranka je torej tožniku za celotno obdobje pred prevedbo, torej tudi za vtoževano obdobje od aprila 2004 do junija 2008, določila plačo brez zakonite dopustne podlage in mu je onemogočila napredovanje oziroma preizkus izpolnjevanja vnaprej določenih predpisanih pogojev za napredovanje na delovnem mestu „vodič po razstavi (receptor)“. Tožnik odprave kršitev od tožene stranke ne bi mogel zahtevati, saj zahteva za odpravo kršitev zoper sam akt o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, ki je enostranski akt delodajalca, za tožnika nima dopustne podlage v zakonodaji.

Tudi v tožnikovem primeru je za rešitev predmetne zadeve potrebno upoštevati, da je tožnik upravičen do plačila po delu, ki mu je bilo odrejeno, in pa da tožnik zahteva plačilo le v višini, kot je to določeno z zakonom, drugimi predpisi in akti, izdanimi na njegovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Glede na stališča in odločitve Vrhovnega sodišča RS je po tožnikovem prepričanju potrebno kot izhodišče, do kakšne plače oziroma do kakšnega osnovnega količnika delovnega mesta bi bil upravičen, upoštevati povprečni obračunski količnik plače delavcev na delovnih mestih s V. stopnjo zahtevnosti v ZRPJZ, to pa je količnik 2,30 (kar je tudi zakoniti količnik delovnega mesta „muzejski vodnik“, po Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti, Aneks z dne 11. 6. 2008, Uradni list RS, št. 60/2008).

ZRPJZ namreč v 6. členu določa, da so količniki za določitev osnovnih plač delovnih mest za druge zaposlene odvisni od zahtevane strokovne izobrazbe in zahtevnosti dela, da se razvrščajo v tarifne skupine glede na stopnjo zahtevane strokovne izobrazbe, ter da se znotraj tarifnih skupin količniki razvrščajo v plačilne razrede, določene v tabeli, ki je sestavni del tega zakona. Iz navedene Tabele 1, Količniki za določanje osnovnih plač, je razvidno, da je najnižji količnik v V. tarifni skupini, srednja 4-letna šola, 2,10, najvišji pa 2,50, kar pomeni, da je povprečje 2,30, zato je tožnik celotno vtoževano obdobje od aprila 2004 do junija 2008 upravičen do izplačila razlike med povprečnim obračunskim količnikom plače zaposlenih delavcev na delovnih mestih s V. stopnjo zahtevnosti in tožnikovim zaslužkom na nesistemiziranem delovnem mestu, vključno z izplačilom vseh dodatkov, ki so pripadali tožniku za njegovo opravljeno delo, glede na KPK. Glede na že navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-128/11-18 z dne 14. 2. 2013, bi bilo dopustno zakonito popraviti tudi osnovni količnik delovnega mesta, ki ga je tožnik zasedal julija 2008. Po kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti, Aneks z dne 11. 6. 2008, Uradni list RS, št. 60/2008, je zakoniti količnik delovnega mesta „muzejski vodnik“ 2,30 in ne 2,20, kot je to nezakonito določila tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 6. 2008. Tožnik meni, da ZSPJS v povezavi s Kolektivno pogodbo za javni sektor ponuja primerno zakonito rešitev v 49.č členu, peti odstavek, ki določa: „Postopna odprava razlike med osnovno plačo višjega plačnega razreda in osnovno plačo plačnega razreda, v katerega je bil javni uslužbenec uvrščen s prevedbo, se izvede v rokih in na način, dogovorjen s Kolektivno pogodbo za javni sektor. Za zaposlene v dejavnostih in poklicih, kjer pred uveljavitvijo tega zakona ni bil uveljavljen sistem napredovanj v plačne razrede ali nazive in ni bilo izravnalnih dodatkov, bodo merila za njihovo uvrstitev v plačni razred, ki vključujejo tudi pravico do preteklega napredovanja in izravnalnih dodatkov, opredeljena v Kolektivni pogodbi za javni sektor.“ S tem v zvezi Kolektivna pogodba za javni sektor med prehodnimi in končnimi določbami določa, da se v skladu z 49.č členom ZSPJS javnim uslužbencem ob določitvi osnovne plače v skladu z ZSPJS upošteva število napredovanj, ki bi jih zaposleni dosegel, če bi glede na število let, ko je delal na enakih delovnih mestih ali delovnih mestih podobne zahtevnosti, napredoval vsaka tri leta za 1 plačni razred, vendar največ za 5 plačnih razredov. Tožnik je prepričan, da je dokazal, da zato, ker v predmetni zadevi ne obstaja pravna podlaga za napredovanje na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik pred prevedbo, obstaja v predmetni zadevi pravna podlaga za upoštevanje napredovanj na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik ob prevedbi, in da v predmetni zadevi tožniku tako pri prevedbi pripadajo trije plačni razredi napredovanj, saj se je pri toženi stranki zaposlil že 1. 7. 1999, to pa je več kot 9 let pred prevedbo v nov plačni sistem.

Tožnik meni, da je osnova za obračun plače tožnika razporeditev na sistemizirano delovno mesto pri toženi stranki in da zato, ker prvostopno sodišče še vedno ni priskrbelo obeh Pravilnikov o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, ni mogoče odločiti o morebitni skladnosti, katerekoli do sedaj obračunane plače tožnika, z navedenima listinama tožene stranke. Tožnik je zato prvostopnemu sodišču večkrat predlagal, da priskrbi ti dve listini tožene stranke, vendar je prvostopno sodišče predlog tožnika za izvedbo tega dokaza takrat zavrnilo z obrazložitvijo, da ni potreben, čeprav je conditio sine qua non za zakonito odločitev v predmetni zadevi. Tožnik je izvedbo tega dokaza predlagal že v tožbi z dne 30. 4. 2009, in nato ponovno izrecno tudi v prvi pripravljalni vlogi, vendar mu sodišče ni sledilo. Glede na spreminjajoče se izjave direktorice, v zvezi z (ne)obstojem sistemizacije tožnikovega delovnega mesta pred prevedbo pri toženi stranki, je tožnik predlog ponovno podal na zadnjem naroku 13. 1. 2015, tožena stranka pa je temu ugovarjala in celo zatrjevala, da se predmetni listini že nahajata v sodnem spisu. Zaradi vsega navedenega uveljavlja s tem v zvezi tožnik bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 11. člena ZPP. Tožnik je predlagal variantni izračun glede na svojo pripravljalno vlogo z dne 3. 4. 2014, česar sodišče ni upoštevalo, zato tožnik s tem v zvezi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prvostopno sodišče ni dovolilo izvedbe teh dokazov.

Prvostopno sodišče v točki 4 kot med strankama nesporno ugotavlja, da se je tožnik zaposlil pri toženki s 1. 7. 1999 in delal pri njej po več pogodbah za določen čas ter nato po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 30. 8. 2008, pri čemer naj bi vsebinsko opravljal podobna dela, ne pa tudi dela muzejskega vodnika, saj za to ni imel ustreznih kvalifikacij. S pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 6. 2008 je bil tožnik razporejen na delovno mesto muzejskega vodnika. Sodišče ne more merodajno zaključiti, da tožnik ni imel ustrezne kvalifikacije za opravljanje del muzejskega vodnika, saj pri toženi stranki ni obstajala sistemizacija delovnega mesta „muzejski vodnik“, sodišče pa ni pribavilo Pravilnika o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke. Tožnik je že v devetih letih, pred sporno prevedbo, v predmetnem muzeju kot muzejski vodnik vodil na stotine skupin v slovenskem jeziku, ter na desetine v angleškem in nemškem jeziku. S pogodbo je bil tožnik razporejen na delovno mesto muzejski vodnik, z delovnimi nalogami, navedenimi v pogodbi o zaposlitvi in enako je bil tožnik pred tem razporejen na (podobno) delovno mesto vodič po razstavi (receptor), z delovnimi nalogami navedenimi v pogodbi o zaposlitvi. Ne glede na to pa je tožnik ves čas pred in po prevedbi opravljal vedno enaka dela.

Prvostopno sodišče prihaja po sicer pravilnem navajanju o upravičenosti tožnika do dodatka po 78.c členu KPK tudi pri določitvi plače po ZSPJS do nasprotja z vsebino listin v sodnem spisu z ugotovitvijo, da je toženka zakonito in pravilno prevedla tožnika.

Tožena stranka je prevedla delovno mesto tožnika s spornim aneksom v sporni 22. plačni razred, med drugim tudi brez spornega dodatka po 78.c členu KPK (priloga A10 v sodnem spisu). Da je bila predmetna prevedba imperativno nezakonito izvedena, je predmet te pravde že šest let, mag. A.A. pa je v svojem mnenju z dne 25. 5. 2012, to ugotovil že kot drugi sodni izvedenec po vrsti (prej že B.B.). Obseg predmetnih izplačanih bruto in neto plač tožene stranke za obdobje po prevedbi, po izračunih iz mnenja mag. A.A., z dne 25. 5. 2012, je kot sledi: „bruto 9.666,04 EUR oziroma neto 6.683,53 EUR.“ Prikrajšanje pri plačah tožnika pri tamkajšnjih izračunih mag. A.A. pa je: „bruto 22. plačni razred tožnika 10.521,91 EUR minus bruto 22. plačni razred tožnika 9.666,04 EUR = bruto 855,87 EUR; neto 22. plačni razred tožnika 7.234,17 EUR minus neto 22. plačni razred tožnika 6.683,53 EUR = neto 550,65 EUR.

V zadnjih izračunih, ki jih je izvedel mag. A.A., vse po navodilih prvostopnega sodišča, v njegovem četrtem dopolnilnem mnenju, z dne 5. 12. 2014, je tudi pri prevedbi delovnega mesta tožnika v 20. plačni razred, po obeh variantah, izkazano prikrajšanje pri plačah tožnika v 20. plačnem razredu, glede na izplačano plačo, ki je posledično sledila spornemu aneksu za 22. plačni razred, z dne 5. 8. 2008. S tem v zvezi tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prvostopno sodišče ne pojasni, zakaj zahteva tožnika po zakoniti prevedbi njegovega delovnega mesta v 23. plačni razred s količnikom 2,30 ni utemeljena, zaradi česar sodba tudi v tem delu nima razlogov. Po drugi strani pa je prvostopno sodišče s tem v zvezi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je napačno interpretiralo 3. člen ZSPJS. Da je odprava nezakonitosti plače še vedno dopustna, je pojasnilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije, v svoji odločbi št. U-I-128/11-18 z dne 14. 2. 2013. Prvostopenjsko sodišče zaključuje 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe s povzemanjem ugotovitev mag. A.A. o višini tožnikovih prikrajšanj pri obračunih bruto plač, ter izpostavi kot edino bistveno razliko v izračunu plač med mag. A.A. in toženo stranko dodatek po 78.c členu KPK. Pri tem tožnik ponavlja svoje pripombe, ki jih je podal že k mnenju z dne 25. 5. 2012, ker izvedenec v izvedenskem mnenju ni pravilno obračunal tožnikovega dodatka za pogoje dela v višini 5 % od osnovne plače niti dodatka za delo ob nedeljah oz. dela prostih dnevih in prav tako ne dodatka za delo v neenakomernem razporejenem delovnem času za obdobje od aprila 2004 do julija 2008. Do teh njegovih pripomb, ki jih je večkrat ponovil, ob vsaki dopolnitvi mnenja, se sodišče v sodbi niti ne opredeli, kar spet predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik ponovno izpostavlja nujnost pravilnega izračuna tožnikovega dodatka za pogoje dela v višini vsaj 5 % od osnovne plače, od aprila 2004 do decembra 2004, saj tega mag. A.A. ni upošteval in je ta dodatek za navedeno obdobje obračunal le v višini 3 % od osnovne plače, kar pa ni v skladu s 69. členom KPK, kjer je naveden minimum 5 %. Tožnik prav tako izpostavlja nujnost pravilnega izračuna tožnikovega dodatka za delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prosti dan, za celotno obdobje od aprila 2004 do julija 2008, saj tudi tega dodatka mag. A.A., že v izvedenskem mnenju z dne 25. 5. 2012 ni pravilno obračunal, ker ni pravilno upošteval razporeditve delovnega časa tožnika. Povsem enak očitek se nanaša na dodatek za delo v neenakomernem razporejenem delovnem času, za obdobje od 11. 6. 2008 do julija 2008, kar je tožnik nazadnje zahteval v svoji pripravljalni vlogi z dne 2. 1. 2015, saj se glede tega poleg odklonilnega stališča Ministrstva za kulturo RS (ki za sodišče sicer ni zavezujoče) sodišče spet sklicuje na oceno izvedenca ter na nerazvidnost nadur iz plačilnih list. Povsem logično je, da te v slednjih niso navedene, saj zato pa jih tožnik tudi vtožuje. K temu je dodati, da je tožnik že leta 2011 glede tega sam zaprosil Ministrstvo za kulturo za vzporedno pomoč pri reševanju predmetne zadeve, pa so mu odgovorili, da odločitve sodišča ne morejo prejudicirati in da „ni primerno hkrati in vzporedno opravljati še njihove naše revizije“, čeprav so te svoje pomisleke izgubili, ko je za mnenje zaprosil sindikat C. po posredovanju direktorice tožene stranke. To mnenje je sodišče torej uporabilo kot dokaz v postopku, čeprav je bilo predloženo po prvem naroku nove glavne obravnave, uveljavlja tožnik bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v povezavi s šestim odstavkom 286. člena ZPP, saj ga sodišče kot prepoznega ne bi smelo upoštevati.

Prvostopenjsko sodišče v točki 7 izpodbijane sodbe navaja, da izvedenec na osnovi evidence delovnega časa tožnika ter obračunanega delovnega časa na plačilnih listah, ni ugotovil nepravilnosti, zaradi česar tožnik ni upravičen do plačila za delo v neenakomernem času po avgustu 2008. Sodišče je torej tudi v tem delu nalogo sojenja prevalilo na izvedenca, čeprav je tožnik že pojasnil, da iz sodnega spisa, izhaja prikrajšanje še za 4 neplačane tožnikove delovne ure v neenakomerno razporejenem delovnem času, ki jih pa mag. A.A. ni obračunal. Prvostopenjsko sodišče nato v točki 7 izpodbijane sodbe navaja, da razen tožnikove osebne evidence in njegovih navedb ni nikjer izkazano, da bi bilo tožniku odrejeno opravljanje nadur v avgustu in novembru 2008 in aprilu 2009, saj da to ni razvidno iz plačilnih list za te mesece, zaslišana direktorica toženke D.D. pa da nadur tožniku ni odredila in jih ni odobrila. Dejstvo je, da so bile nadure opravljene, ker je to zahtevalo delo samo (kdaj in kako je tožnik določno opisal v vlogi z dne 3. 4. 2014), zlasti ker je bil odpiralni čas muzeja enak delovnemu času tožnika, zaradi česar je moral v vseh 20 prostorih po koncu odpiralnega časa muzeja najprej pospraviti muzejsko trgovinico in recepcijo, nato pa še preveriti stanje vseh spremnih prostorov, muzejskih prostorov z muzealijami, ter ugasniti prižgano opremo in luči v vseh prostorih. Tožnik ni mogel ravnati drugače, saj pred koncem odpiralnega časa muzeja teh dejanj ni mogoče opraviti. Zato tožniku upravičeno pripada plačilo za nadure, ki jih na ta način tožnik opravlja vsak delovni dan. Tako je v podobni zadevi razsodilo že tudi Višje delovno in socialno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 835/2008. Tožnik je bil zaradi neustrezne organizacije obratovalnega časa, ki ga tožena stranka ni spremenila, dejansko prisiljen vsak teden delati več ur preko polnega delovnega časa (v letu 2002 štiri ure tedensko in od leta 2003 pa šest ur tedensko). Sodišče prve stopnje je izhajalo z napačnega stališča, da tožniku delo ni bilo niti pisno niti ustno odrejeno in zaradi tega ni bila izkazana potreba po nadurnem delu. Sodna praksa je sprejela stališče, da tudi če nadurno delo ni pisno odrejeno, je delavec upravičen do plačila ur, ki jih je opravil po polnem delovnem času in je delavec upravičen do plačila ur z dodatkom v višini, kot ga določa panožna kolektivna pogodba in v obsegu, kot to določa 143. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), v večjem obsegu pa je delavec upravičen do plačila ur brez dodatka za delo preko polnega delovnega časa.“ Tožnik ni nikjer navajal, da bi mu bile nadure odrejene, temveč jih je bilo potrebno za normalno obratovanje opraviti. Tožnik je mnenja, da mu pripada zahtevano plačilo za delo preko polnega delovnega časa, ki ga je moral opraviti, da bi zavaroval muzejske zbirke na razstavah, saj je to možno šele potem, ko zadnji obiskovalec zapusti skupne prostore muzeja (hodniki, stopnišča, sanitarije, ipd.).

V posledici nepravilne odločitve prvostopnega sodišča o glavni stvari, je nepravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka, glede na uspeh tožnika, v procentih, kar se bo lahko odpravilo le s pravilno odločitvijo o glavni stvari. Ne glede na to in kljub temu pa je več kot očitno, da sodišče (spet!) ni upoštevalo jasnega stališča višjega sodišča (in sodne prakse sploh), da je tožnik upravičen do povračila stroškov za narok v ponovljenem postopku, tudi sicer pa se seštevek ne ujema z navedenimi stroški.

5. Pritožbi tožeče in tožene stranke sta delno utemeljeni.

6. V obravnavani zadevi sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče že večkrat odločali. Vmesna sodba sodišča prve stopnje opr. št. Pd 85/2009 z dne 27. 1. 2010 je bila razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje s sklepom opr. št. Pdp 417/2010 z dne 22. 22. 2010. 7. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 85/2009 z dne 17. 5. 2013 ugodilo tožbenemu zahtevku ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova prikrajšanja pri plačah od aprila 2004 do aprila 2009 obračunati (najmanj) bruto mesečne zneske, ki so navedeni v izreku, ter mu po odvodu in plačilu davkov in prispevkov izplačati po višini določene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili tožena stranka in tožeča stranka v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 717/2013 navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločilo je tudi, da se v ostalem pritožba tožeče stranke šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ker sodišče prve stopnje ni v celoti odločilo o zvišanem tožbenem zahtevku tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 16. 1. 2013, ki jo je tožnik podal po prejemu dopolnilnega izvedenskega mnenja in s katero je zvišal tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači za april, maj in junij 2004. Izpodbijana sodba je bila razveljavljena zlasti zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih pravnih vprašanj, pomembnih za odločitev o tožbenem zahtevku, ampak se je v celoti oprlo le na izvedensko mnenje in upoštevalo stališča sodnega izvedenca mag. A.A. (tudi glede nekaterih spornih pravnih vprašanj, pomembnih za presojo, ali je bil tožnik v spornem obdobju pri plači prikrajšan), ki so bila v nekaterih delih napačna. Poleg tega pa je bil izrek izpodbijane sodbe napačno formuliran, ker je sodišče odločilo tako o obračunu bruto zneskov, kakor tudi o plačilu po višini določenih neto zneskih prikrajšanja, zaradi česar je bila sprejeta odločitev nepravilna zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče zavzelo stališče tudi do bistvenih pritožbenih navedb oziroma spornih vprašanj glede pravilne uporabe materialnega prava, ki sta jih v pritožbah izpostavili pravdni stranki, ki jih je v nadaljnjem postopku sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo in odločilo z izpodbijano sodbo, kot je navedeno uvodoma.

K pritožbi tožeče stranke:

8. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Pritožbeni preizkus je pokazal, da ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, saj so v sodbi ustrezno povzete vpogledane listine, vključno z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca, na katerega je sodišče v pretežni meri oprlo svojo odločitev. Sicer pa tožeča stranka z uveljavljanjem teh bistvenih kršitev, ki jih v zvezi s posameznimi spornimi vprašanji v pritožbi na več mestih izpostavlja, v bistvu izraža nestrinjanje z zaključki prvostopenjskega sodišča – z dokazno oceno in pravno presojo. S tem uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, in sicer utemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožeče stranke. Res je sicer, da je obrazložitev sodbe v tem delu skopa, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da tožniku z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek, v katerem je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Glede na trajanje postopka v tem individualnem delovnem sporu, zlasti pa ob upoštevanju materialno pravnih okvirov za rešitev zadeve, je utemeljeno zavrnilo tako dokazni predlog za predložitev pravilnika o sistemizaciji in organizaciji, kakor tudi tožnikove predloge za dodatno dopolnitev izvedenskega mnenja, podane v ponovnem sojenju, ki so posledica vztrajanja tožnika na dosedanjih stališčih glede pravilnosti obračuna plače, določitve višjega količnika, upoštevanja napredovanj, prevedbe itd. Vsa odločilna dejstva so bila z izvedenimi dokazi ugotovljena. Sodni izvedenec je svoje izvedensko mnenje v zvezi s konkretnimi pripombami obeh strank večkrat dopolnil in podal dodatna pojasnila tudi na zaslišanju na obravnavi. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko dodatnih dopolnitev izvedenskega mnenja izvedencu ni odredilo, saj to ni bilo potrebno. Prav tako je po mnenju pritožbenega sodišča nepotreben dokaz v zvezi s predložitvijo pravilnikov o organizaciji in sistemizaciji, saj je bilo v dosedanjem postopku ugotovljeno, da tožnikovo delovno mesto ni bilo ustrezno sistemizirano, kar ni v skladu s predpisi, tako da niti ni jasno, kaj naj bi se z vpogledom v navedeni pravilnik tožene stranke sploh ugotavljalo oziroma preverjalo. Sodišče prve stopnje je torej navedene dokazne predloge utemeljeno zavrnilo, s tem ni kršilo načela kontradiktornosti niti ni poseglo v pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Zato pritožba tožnika s tem v zvezi ni utemeljena.

11. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je v pretežnem delu tudi materialnopravno pravilna, razen v delu, v katerem je bil zavrnjen del tožbenega zahtevka za plačilo davkov in prispevkov od prisojenih bruto zneskov in za plačilo neto zneskov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. V I. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo celotni vtoževani znesek po modificiranem tožbenem zahtevku v pripravljalnih vlogah iz naslova prikrajšanja pri plačah v obdobju od meseca aprila 2004 do julija 2008 tožnika z dne 20. 6. 2012 ter z dne 16. 1. 2013 (pri čemer je v I. točki izreka izpodbijane sodbe v prvem delu te točke napačno navedeno, da gre za obdobje od aprila 2009). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna mesečne bruto zneske, ki so razvidni iz izreka sodbe. Pri izračunu prikrajšanja je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvedensko mnenje z dopolnitvami, ki ga je izdelal mag. A.A., sodni izvedenec za ekonomijo - plačilo za delo, ki je ugotovil, da je bil tožnik v obdobju od aprila 2004 do julija 2008 (to je do uveljavitve novega plačnega sistema po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZSPJS) skupaj prikrajšan za prenizko obračunane bruto plače v višini 5.434,25 EUR. Poleg navedenega zneska pa mu je prisodilo še razlike v plači za obdobje od aprila do junija 2004 v skladu z zvišanim zahtevkom za te mesece (po 283,03 EUR namesto prvotno zahtevanih 106,24 EUR mesečno), ki jih je tožnik vtoževal s pripravljalno vlogo z dne 16. 1. 2013. 13. Sodni izvedenec je pri izračunu prikrajšanja za navedeno obdobje upošteval dejstvo, da je bila tožniku plača določena po pogodbah o zaposlitvi oziroma aneksu, ki so bile sklenjene za določen čas vse do 30. 6. 2008, ko je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo na delovnih mestih vodič po stalni muzejski razstavi (administrator oz. kasneje receptor) in muzejski vodnik. Ob upoštevanju izvedenskega mnenja (z dne 25. 5. 2012 z dopolnitvami) je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo vtoževane zneske za obdobje do uveljavitve novega plačnega sistema, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri veliki večini elementov plače ni bistvenih razlik v izračunu med izračuni tožene stranke in izračunom sodnega izvedenca, edina bistvena razlika pa je v tem, da tožena stranka neutemeljeno ni upoštevala 78.c člena Kolektivne pogodbe za kulturno dejavnost RS (KPK – Ur. l. RS, št. 45/94 in nasl.) in tožniku ni priznavala dodatka v višini 0,45 količnika za zahtevnost dela pri poslovanju z uporabniki, čeprav je bil do tega dodatka glede na delovno mesto oziroma delo, ki ga je v tem obdobju opravljal, upravičen.

14. V zvezi s prikrajšanjem pri plači za obdobje do julija 2008 tožnik v pritožbi ponovno kot sporna izpostavlja vprašanja, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo v obeh razveljavitvenih sklepih. V pritožbi ni nobenih dodatnih novih argumentov, ki bi vplivali na spremembo stališč (zlasti glede pravilne uporabe materialnega prava), ki jih je pritožbeno sodišče že zavzelo v dosedanjem postopku, zato v celoti vztraja pri že zapisanih obrazloženih stališčih v obeh navedenih razveljavitvenih sklepih, ki jih je v celoti v ponovnem sojenju upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

15. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od leta 1999 dalje na nesistemiziranih delovnih mestih (kar ni v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode glede določanja delovnih mest) vodič po stalni muzejski razstavi (administrator oz. kasneje receptor) in muzejski vodnik. Delovno razmerje je bilo sklenjeno za določen čas na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki sta jih stranki sklepali zaporedoma več let (kar tudi ni skladno z omejitvami, ki jih določajo predpisi glede sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas). Od leta 2008 dalje pa je tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu muzejski vodnik.

16. Dejstvo je, da je tožnik vse pogodbe o zaposlitvi in anekse podpisal in ni zahteval niti sodnega varstva v smislu 14. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl), ki določa roke in pogoje za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi, niti odprave kršitve v zvezi z določanjem plače v smislu prvega oz. drugega odstavka 204. člena ZDR, zato za obračun plač tožnika za obdobje od aprila 2004 do julija 2008 (to je do uveljavitve ZSPJS) veljajo količniki iz veljavno sklenjenih pogodb ter vsi dodatki iz kolektivnih pogodb in zakonov, na katere se pogodbe in aneksi sklicujejo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je sodnemu izvedencu naložilo, da preveri, ali so bile tožniku plače v spornem obdobju dejansko obračunane v skladu s sklenjenimi pogodbami, sodni izvedenec pa je prikrajšanje pravilno ugotavljal ob upoštevanju vseh elementov za obračun plače po veljavnih pogodbah in KPK ter ugotovil prikrajšanja v že navedenem znesku. Iz navedenih razlogov, ker tožnik v zvezi z določitvijo plače in zatrjevanim prikrajšanjem pri plači ni uveljavljal varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva, domnevnih nepravilnosti ne more uveljavljati v tem individualnem delovnem sporu. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila tožnikova plača v obdobju od aprila 2004 do julija 2008 določena brez zakonite dopustne podlage, ker tožnikovo delovno mesto ni bilo sistemizirano, oziroma ker tožena stranka v sistemizaciji delovnih mest javnega zavoda ni določila količnikov za določitev osnovne plače za delovno mesto vodič po stalni razstavi (receptor), niti ni bistveno, da količniki za to delovno mesto niso konkretno določeni v Zakonu o razmerjih plač (Ur. l. RS, št. 18/94 – ZRPJZ). Ker po podpisu pogodb in aneksa tožnik svojih pravic v prekluzivnih rokih, določenih v ZDR, ni uveljavljal, veljajo podpisane pogodbe o zaposlitvi in aneksi kot podlaga za določitev in obračun njegove plače. To pa pomeni, da je zmotno tudi tožnikovo stališče, da bi bil upravičen do višjega količnika, to je do povprečnega obračunskega količnika delavcev na delovnih mestih V. stopnje zahtevnosti po ZRPJZ v višini 2,30 (ki ga je izračunal glede na najnižji količnik 2,10 in najvišjega 2,50 za delovna mesta v V. tarifni skupini), in ne le do količnika 2,20, po katerem mu je tožena stranka obračunavala plačo po pogodbi o zaposlitvi. S tem v zvezi se tožnik neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-128/11 z dne 14. 2. 2013, oziroma jo napačno interpretira, isto pa velja za odločbe Vrhovnega sodišča RS, ki jih navaja v pritožbi, saj se nanašajo na povsem drugačne primere kot je obravnavani (večinoma na spore, v katerih so delavci uveljavljali plačilo po dejanskem delu, ker so opravljali zahtevnejše delo, čeprav so bili formalno zaposleni na drugih, nižje vrednotenih delovnih mestih).

Čeprav se pritožba zavzema za drugačno stališče, je dejstvo, da iz navedene ustavne odločbe ni mogoče sklepati, da bi bilo kadarkoli (torej tudi v obravnavanem sporu) mogoče „zakonito odpravljati nezakonitosti plače prejšnjega plačnega sistema in presojati zakonitost osnovnega količnika na dan 31. 7. 2008“ (ob prevedbi v nov plačni sistem po ZSPJS), ne glede na pravila in zakonsko ureditev, ki je za uveljavljanje tovrstnih zahtevkov veljala pred uvedbo novega plačnega sistema. Tudi razlogi, iz katerih delavec oziroma javni uslužbenec nezakonitosti oziroma prikrajšanja pri plači ni uveljavljal v skladu s prej veljavnimi predpisi, ne morejo biti odločilni, čeprav je splošno znano, da delavci, ki so zaposleni za določen čas, že glede na svoj status in bojazen, da jim delodajalec delovnega razmerja ne bo podaljšal, prav iz tega razloga svojih pravic pred sodiščem ne uveljavljajo pravočasno.

17. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi se mu morala ob prevedbi delovnega mesta in določitvi plače po ZSPJS (to je za čas od 1. 8. 2008 dalje) upoštevati napredovanja v plačnih razredih, ker je ves čas opravljal enako zahtevno delo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni podlage za upoštevanje napredovanj in pri tem upoštevalo stališče pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu (opr. št. Pdp 717/13), v katerem je pritožbeno sodišče izpostavilo, da se dosežena napredovanja na delovnem mestu upoštevajo le, če so bila izvedena v skladu s tedaj veljavnimi predpisi. Pritožbeno sodišče vztraja pri tem stališču, ki mu pritožba oporeka, iz razlogov, ki jih je natančno in jasno obrazložilo že v navedenem razveljavitvenem sklepu (2. točka obrazložitve) in pritožbene navedbe s tem v zvezi zavrača. V zvezi s priznavanjem (dveh oziroma celo treh) napredovanj pa ni bistveno, ali je tožnik res vseskozi opravljal enako delo, kot zatrjuje sam, ali pa je šlo za delo na deloma različnih in zato tudi različno vrednotenih delovnih mestih, kot ugotavlja sodišče glede na listinske dokaze in stališče tožene stranke.

18. Pritožba se v zvezi z upoštevanjem napredovanj neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 6. odstavka 49.č člena ZSPJS, ki pa ga za obravnavani primer sploh ni mogoče uporabiti, ker ureja povsem drugo materijo – odpravo nesorazmerij v osnovnih plačah funkcionarjev in javnih uslužbencev. Nikakršne podlage ni za priznanje kar treh napredovanj glede na čas zaposlitve tožnika pri toženi stranki, za kar se zavzema pritožba, ob prevedbi.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, ob upoštevanju izračunov iz izvedenskega mnenja ter že zavzetih stališč (tudi s strani pritožbenega sodišča) v zvezi s prevedbo ob uveljavitvi novega plačnega sistema po ZSPJS, da tožnik za obdobje po 1. 8. 2008 pri plači ni bil prikrajšan, ker je bila prevedba (v 2.0 plačni razred) izvedena zakonito in v skladu s predpisi, saj za priznanje napredovanj in njihovo upoštevanje pri prevedbi ni bilo pravne podlage. S tem v zvezi so nesprejemljivi pritožbeni očitki o domnevno napačni interpretaciji 3. člena ter 49.a člena ZSPJS s strani sodišča prve stopnje in sodnega izvedenca, saj je prvostopenjsko sodišče tudi te določbe uporabilo pravilno in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za obdobje po 1. 8. 2008 v celoti.

20. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da sodni izvedenec za tožnika ni pravilno obračunal 5 % dodatka za pogoje dela, dodatka za delo ob nedeljah oziroma praznikih ter dodatka za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času za obdobje od aprila 2004 do julija 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izvedensko mnenje z dopolnitvami, v katerem je izvedenec pravilno obračunal 5 % dodatek za pogoje dela ter dodatek za delo ob nedeljah in praznikih, glede na razpoložljive evidence in podatke v plačilnih listah, saj je sodni izvedenec v zvezi s pripombami strank, tudi tožnika, čeprav se tožnik v pritožbi ponovno sklicuje nanje, podal lastna in ustrezna pojasnila in utemeljeno vztrajal pri pravilnosti obračunov prikrajšanja po vseh elementih. Prvostopenjsko sodišče je zato njegovo izvedensko mnenje pravilno upoštevalo in ugotovilo, da je tožnikovo prikrajšanje pri plači iz navedenih naslovov (dodatki) pravilno izračunano. Pravilno pa je presodilo, da tožnik ni upravičen do dodatkov za delo v neenakomernem delovnem času, ker dela ni opravljal pod takšnimi pogoji, saj razporeditev dela – 8 ur od torka do petka ter po 4 ure v soboto in nedeljo – nima značilnosti neenakomerno razporejenega delovnega časa. Pritrditi pa je potrebno tudi stališču sodišča prve stopnje, da tožniku opravljanje nadurnega dela ni bilo odrejeno niti odobreno (tudi ustno ne!), zato – glede na prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje s tem v zvezi in izvedensko mnenje – tudi do plačila plače iz tega naslova ni upravičen, iz razlogov, ki so razvidni zlasti iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

21. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer pri odločanju ustrezno upoštevalo stališča pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu glede odločanja o denarnih zahtevkih iz naslova plače v skladu s predpisi, ki urejajo obračunavanje plač (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Kljub temu pa je v izreku sodbe v I. točki izreka sprejelo deloma napačno odločitev, ker je toženi stranki naložilo le obračun bruto plač za sporno obdobje, medtem ko je zahtevek za plačilo davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v II. točki izreka v celoti zavrnilo, kar ni pravilno. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo ter delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je toženi stranki naložilo tudi odvod davkov in prispevkov in plačilo neto zneskov, izračunanih od prisojenih bruto mesečnih razlik v plači, navedenih v I. točki izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov plač, tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

22. Ker so pritožbeni razlogi, ki jih v pritožbi uveljavlja tožeča stranka, oziroma pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, delno utemeljeni, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in na podlagi prvega odstavka 351. člena ter 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

23. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno izračunalo uspeh strank v postopku na prvi stopnji. Glede na to, da je bil tožbeni zahtevek že po prvi razveljavitvi vmesne sodbe zvišan na vrednost 7.370,52 EUR, je to višjo vrednost treba upoštevati pri odmeri stroškov. Tožeča stranka je uspela z zneskom 5.964,62 EUR, zato je njen uspeh, kot pravilno navaja pritožba tožene stranke, 80,92 %. Potrebni stroški tožeče stranke znašajo, upoštevajoč dejstvo, da je glede stroškov postopka delno uspela tudi tožeča stranka in ji je potrebno priznati tudi nagrado za narok v ponovnem postopku v znesku 320,00 EUR, 4.712,26 EUR, potrebni stroški tožene stranke pa po odmeri sodišča prve stopnje, ki je tožena stranka ne izpodbija s pritožbo, znašajo 2.951,90 EUR. Uspeh tožene stranke je 19,8 %, uspeh tožeče stranke pa 80,92 %, zato je po poračunu stroškov, do katerih sta stranki glede na uspeh v sporu upravičeni, tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.228,69 EUR (namesto z izpodbijano sodbo prisojenega zneska v višini 3.539,60 EUR). Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. točke 356. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo ter delno spremenilo odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, tako da je stroške znižalo na znesek 3.228,69 EUR.

24. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj sta v zvezi z odločitvijo o stroških postopka uspeli v približno enaki višini, tožeča stranka pa je sicer s pritožbo zoper sodbo uspela le v neznatnem delu. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP.