Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
13. 11. 2003
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. - tehnična trgovina, d.d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
sklenilo:
Ustavna pritožba družbe A. - tehnična trgovina zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 286/2000 z dne 16. 5. 2001 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. 7 Pg 387/99 z dne 26. 1. 2000 se ne sprejme.
1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka (Agencija za šport V.) za poslovne prostore, ki jih uporablja v stavbi na U. 41 v V., z ustavno pritožnico skleniti najemno pogodbo. Štelo je, da pritožnica, ki je sicer solastnica navedene stavbe z lastninskim deležem 5/22, ni uspela dokazati, da njen solastninski delež v naravi predstavlja tudi te poslovne prostore. Višje sodišče je njeno pritožbo zavrnilo.
2.Pritožnica navaja, da je poslovne prostore, za katere zahteva sklenitev najemne pogodbe, kupila od Občine Ljubljana-Bežigrad s kupno pogodbo, s katero ji je prodajalka prodala 5/22 stavbe, v kateri se nahajajo sporni poslovni prostori. Ker je prodajalka kot dotedanja izključna lastnica teh prostorov prodala svoj preostali solastninski delež na tej stavbi podjetju Varnost Bežigrad iz Ljubljane, sta pritožnica in to podjetje s posebnim sporazumom nedvoumno ugotovila, kateri del poslovnih prostorov ima kdo od njiju v lasti. Pritožnica navaja, da spadajo po tem sporazumu sporni poslovni prostori v njeno last in je zato upravičena zahtevati sklenitev najemne pogodbe zanje. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo bistvenega predlaganega dokaza z zaslišanjem direktorja podjetja Varnost Bežigrad, ki bi pojasnil, zakaj je to podjetje, kljub sporazumu s pritožnico o razdelitvi prostorov, za sporne poslovne prostore tudi samo zahtevalo od iste tožene stranke sklenitev najemne pogodbe.
Sodišče naj bi z neizvedbo tega dokaza kršilo načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. To načelo naj bi bilo tudi kršeno, ker je zaradi sodbe sodišča prve stopnje tožena stranka favorizirana, saj ji ni treba plačevati najemnine za prostore, ki jih sicer uporablja. Pritožnica tudi zatrjuje, da je izpodbijana sodba sodišča tako očitno napačna in brez utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, pri čemer navaja, da gre za kršitev načela ustavnosti in zakonitosti (četrti odstavek 153. člena Ustave). Pritožnica zatrjuje, da sta obe sodišči z nepriznavanjem navedenega sporazuma kršili človekovo pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave).
3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.
4.Z navedbo, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ker ni izvedlo bistvenega dokaza z zaslišanjem predlagane priče, pritožnica v bistvu uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je odraz tega načela v sodnih postopkih. Iz te ustavne pravice ne izhaja obveznost sodišča, da izvede vse predlagane dokaze, pač pa samo tiste, za katere oceni, da so odločilni v konkretnem sodnem postopku. Sodišče je pojasnilo, da predlagane priče ni zaslišalo, ker je ocenilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna. Zaradi tega zatrjevana kršitev človekove pravice ni podana. Z navedbo, da je sodišče favoriziralo toženo stranko, ker ji zaradi odločitve sodišča ni treba plačevati najemnine, pritožnica sicer utemeljuje zatrjevano kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, po vsebini pa gre očitno zgolj za nestrinjanje z odločitvijo sodišča. Kršitve tega načela na ta način ni mogoče utemeljevati.
5.Pritožnica utemeljuje kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) z nestrinjanjem z dokazno oceno sodišč (in posledično uporabo materialnega prava), zlasti glede pomena sporazuma med pritožnico in podjetjem Varnost Bežigrad o razdelitvi solastnega premoženja v naravi. Pritožnica očitno napačno razume pomen te ustavne pravice. Za kršitev te pravice bi namreč šlo, če bi sodišče zavzelo kakšno pravno stališče, ki je iz vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati.
6.Pritožnica navaja, da sta izpodbijani sodbi tako napačni in brez razumne pravne utemeljitve, da ju je mogoče označiti kot arbitrarni, kar po njenem pomeni kršitev načela zakonitosti iz četrtega odstavka 153. člena Ustave, pri čemer ne navaja razlogov za to svojo trditev. Sodba, ki bi bila taka, ne bi kršila načela zakonitosti, pač pa pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V konkretnem primeru kršitve te pravice ni mogoče očitati niti sodbi sodišča prve niti druge stopnje. Obe sodišči sta pojasnili svoji odločitvi in v sodbah navedli za svoje odločitve bistvene pravne razloge. V pravilnost teh odločitev pa se Ustavno sodišče glede na svojo pristojnost ne more spuščati.
Tako se izkaže, da tudi ta zatrjevana kršitev ni podana.
7.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger