Jedro

Tožnik s tožbenimi navedbami uveljavlja nepopolno oziroma napačno ugotovljeno dejansko stanje, ki v nobenem primeru ne more biti podlaga za uporabo izrednega pravnega sredstva iz 2. odstavka 274. člena ZUP.

Plačilni nalog nedvomno ni upravni akt v smislu določbe 2. odstavka 2. člena ZUS-1, temveč gre za odločbo o prekršku, zoper katero lahko kršitelj vloži zahtevo za sodno varstvo. Pristojni prekrškovni organ mora predhodno preizkusiti zahtevo za sodno varstvo in jo šele nato predložiti sodišču za prekrške. Sodišče pa v takšnem primeru ni dolžno odstopiti zadeve pristojnemu prekrškovnemu organu, saj je to dolžno storiti le, če zadeva že spada v sodno pristojnost.

Obrazložitev

1. Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-443/2008-5 z dne 23. 3. 2009, zavrne.

2. Tožba se v delu, ki se nanaša na plačilni nalog Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Nova Gorica, Inšpekcijska pisarna Ajdovščina, št. 710-1554/2008 z dne 27. 11. 2008, zavrže. OBRAZLOŽITEV:

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog za razveljavitev odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Nova Gorica, Inšpekcijska pisarna Ajdovščina, št. 06122-1719/2008 z dne 4. 8. 2008, ki se nanaša na ukrep gradbenega inšpektorja. S tem ukrepom je bilo tožniku na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) odrejeno, da mora takoj ustaviti rekonstrukcijo dela pritličja stavbe na naslovu ..., na zemljišču s parc. št. 1275/11 k.o. ... ter vzpostaviti stanje kot je bilo pred rekonstrukcijo.

Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da mora biti na podlagi 2. odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici podana očitna kršitev materialnega predpisa. V primeru, da je do napačne uporabe materialnega zakona prišlo zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev materialnega zakona ni očitna. Ker tožnik v predlogu navaja, da je do napačne uporabe materialnega zakona prišlo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj si gradbeni inšpektor ni pridobil gradbenega in uporabnega dovoljenja po uradni dolžnosti, ni podan razlog za razveljavitev odločbe gradbenega inšpektorja z dne 4. 8. 2009, zato je toženka predlog zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da je nepremičnina s parc. št. 1275/11 stanovanjska stavba, na kateri je vzpostavljena etažna lastnina, tožnik pa je izključni lastnik nepremičnine, vpisane v podvložek št. 1710/19, k.o. ... V naravi gre za prizidek stanovanja k nepremičnini parc. št. 1275/11 k.o. ..., ki je popolnoma ločena gradbena celota in ima z blokovskim delom zgradbe skupno le eno steno. Za nepremičnino parc. št. 1275/11 k.o. ... je občina Ajdovščina pod št. 3-351-90/1876-1984-S/G z dne 3. 5. 1984 izdala gradbeno dovoljenje in uporabno dovoljenje št. 3-351-90/76-1985-L/B z dne 28. 11. 1985. Iz uporabnega dovoljenja izhaja, da je predmet dovoljenja market in ne stanovanja nad njim. Gradbeni inšpektor v inšpekcijskem postopku po uradni dolžnosti ni pridobil ne gradbenega ne uporabnega dovoljenja, na podlagi katerih bi se lahko prepričal, da je tožnik izvajal zgolj investicijsko vzdrževalna dela in dela vzpostavitve v gradbeno stanje, ki so pomenili vzpostavitev stanja, ugotovljenega z uporabnim dovoljenjem, ne pa rekonstrukcijskih del. Gradbeno stanje objekta, za kakršno je bilo izdano uporabno dovoljenje, je lahko tožnik ugotovil šele pri opravi izboljšav, ki so bile opravljene z namenom, da sledijo napredku tehnike. Dela je izvrševal brez posegov v konstrukcijo objekta in spremembe konstrukcijskih elementov, kot npr. vgradnja vhodnih vrat na severni fasadi in pozidava lesene panoramske stene v zidano steno, brez spreminjanja zmogljivosti objekta, velikosti objekta, namembnosti objekta in zunanjega videza objekta, kot je bil predviden v gradbenem dovoljenju. Ker gradbeni inšpektor po uradni dolžnosti ni pridobil ustreznih upravnih dovoljenj, na podlagi katerih bi preveril, ali morda za ugotovljene gradbene posege ni bilo že kdaj prej izdano gradbeno dovoljenje, je prišlo do očitne kršitve materialnega zakona. Meni, da je sklep o dejanskem stanju v konkretnem primeru posledica očitno napačne uporabe materialnega zakona in zajema tudi pravno vprašanje o tem, da je bilo za gradbene posege v letu 1984 že izdano gradbeno dovoljenje, zato novega gradbenega dovoljenja ni bilo potrebno pridobiti in da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nedopustno posegati v ustavno pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS. Zaradi tega ni mogoče odločiti zgolj na podlagi ocene, da je do napačne uporabe materialnega prava prišlo zaradi napačno ali nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ne da bi toženka preverila in odločila še o vprašanju vsebnosti pravnega vprašanja znotraj napačne uporabe materialnega prava. Sklepno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in spremeni tako, da ugodi tožnikovi zahtevi za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Ker je bil tožniku zaradi pravnomočne inšpekcijske odločbe z dne 27. 11. 2008 izdan tudi plačilni nalog št. 710-1554/2008 z dne 27. 11. 2008, tožnik še predlaga, naj sodišče odpravi oziroma razveljavi tudi ta plačilni nalog.

Toženka v odgovoru vztraja na izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

K 1. točki izreka Tožba ni utemeljena.

V skladu z 2. odstavkom 274. člena ZUP (Uradni list RS, št. 24/06 – UPB2 in naslednji) lahko pristojni organ izdano odločbo razveljavi, če je z njo očitno prekršen materialni predpis. Kršitev materialnega predpisa mora biti očitna, kar pomeni, da je bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Očitna kršitev se presoja glede na materialni predpis, ki se je uporabil (oziroma bi se moral uporabiti) na pravno razmerje ob izdaji odločbe, in po dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v postopku do izdaje odločbe. Povedano drugače: za očitno kršitev materialnega zakona gre, če je bil na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred izdajo odločbe, narejen očitno napačen pravni zaključek.

Tožnik svoj predlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici zaradi očitne kršitve materialnega predpisa utemeljuje z navedbami, da bi moral gradbeni inšpektor po uradni dolžnosti pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje, na podlagi katerih naj bi se prepričal, da ne gre za rekonstrukcijo objekta, temveč za njegovo investicijsko vzdrževanje. Tudi po presoji sodišča tožnik s temi navedbami uveljavlja nepopolno oziroma napačno ugotovljeno dejansko stanje, ki v nobenem primeru ne more biti podlaga za uporabo izrednega pravnega sredstva iz 2. odstavka 274. člena ZUP, zato je izpodbijana odločba pravilna in tudi utemeljena s pravilnimi razlogi.

Tožnik v tožbi navaja, da z izvedenimi gradbenimi deli ni posegal v konstrukcijo objekta, temveč naj bi na objektu izvajal zgolj izboljšave oziroma investicijska vzdrževalna dela. To pa pomeni, da smiselno zatrjuje, da je gradbeni inšpektor očitno napačno uporabil določila, ki se nanašajo na rekonstrukcijo objekta po 7. 2. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in naslednji) in določila, ki se nanašajo na vzdrževanje objekta po 10. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1. Glede na izvedeni obseg gradbenih del, ki izhajajo iz izreka inšpekcijske odločbe, gre tudi po presoji sodišča za rekonstrukcijo objekta v smislu določili 7.2. točke 2. člena ZGO-1, saj je tožnik z izvedenimi deli spreminjal konstrukcijske elemente stavbe oziroma je z njimi posegel v samo konstrukcijo stavbe. Ker je bilo materialno pravo glede na tako ugotovljeno dejansko stanje v inšpekcijski odločbi pravilno uporabljeno, ni mogoče govoriti o nepravilni uporabi relevantnih določil ZGO-1, kaj šele o njihovi očitni kršitvi. Zato tudi iz opisanega vidika ni podlage za uporabo izrednega pravnega sredstva iz 2. odstavka 274. člena ZUP.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je tožba neutemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

K 2. točki izreka Tožba ni dovoljena.

Tožnik izpodbija plačilni nalog št. 710-1554/2008 z dne 27. 11. 2008, ki mu je bil izdan na podlagi 1. odstavka 57. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo in naslednji; v nadaljevanju ZP-1). Plačilni nalog nedvomno ni upravni akt v smislu določbe 2. odstavka 2. člena ZUS-1, temveč gre za odločbo o prekršku, zoper katero lahko kršitelj vloži zahtevo za sodno varstvo. To zahtevo pa vloži pri prekrškovnemu organu, katerega pooblaščena oseba je izdala plačilni nalog (2., 3. in 6. odstavek 57. člena ZP-1). Če prekrškovni organ po predhodnem preizkusu zahteve za sodno varstvo plačilnega naloga ne odpravi ali nadomesti z novim, pošlje pravočasno in dovoljeno zahtevo za sodno varstvo s plačilnim nalogom in opisom dejanskega stanja pristojnemu sodišču (6. odstavek 57. člena ZP-1). To pa pomeni, da mora pristojni prekrškovni organ predhodno preizkusiti zahtevo za sodno varstvo in jo šele nato predložiti sodišču za prekrške. Sodišče pa v takšnem primeru ni dolžno odstopiti zadeve pristojnemu prekrškovnemu organu (2. odstavek 18. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list št. 73/07- uradno prečiščeno besedilo in naslednji, ZPP; v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1), saj je to obvezno storiti le, če zadeva že spada v sodno pristojnost. Na podlagi navedenega je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na plačilni nalog št. 710-1554/2008 z dne 27. 11. 2008, zavrglo na podlagi 1. in 4. točke 36. člena ZUS-1, saj plačilni nalog ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, niti zadeva še ne spada v sodno pristojnost.