Jedro

Odločitev glede zavarovanja denarne terjatve ne more biti oprta na razloge, ki utemeljujejo zavarovanje nedenarne terjatve.

Ker so bila materialnopravna podlaga odločanja izključno pogodbena določila, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se za potrebe odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišču ni bilo treba seznaniti z vsebino angleškega prava.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 30. 10. 2020 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi in se sklep o začasni odredbi z dne 3. 8. 2020 razveljavi, predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe pa zavrne.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 22. 3. 2021 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi in se sklep o (dodatni) začasni odredbi z dne 4. 12. 2020 razveljavi, predlog tožeče stranke za izdajo (dodatne) začasne odredbe pa zavrne.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Na predlog tožnikov je sodišče prve stopnje 3. 8. 2020 izdalo začasno odredbo, s katero je (1) zaradi zavarovanja vtoževane denarne terjatve (plačilo 50.000 EUR) drugi toženi stranki v korist tožnikov prepovedalo razpolaganje (obremenjevanje, odtujevanje) z blagovno znamko „X“, (2) zaradi zavarovanja vtoževane nedenarne terjatve (izstavitev ustrezne listine zaradi vpisa tožnikov v estonskem poslovnem registru kot imetnikov poslovnega deleža v drugi toženi stranki) tretjemu tožencu prepovedalo razpolaganje (obremenjevanje, odtujevanje) s poslovnim deležem v drugi toženi stranki. V ugovornem postopku je bil s sklepom z dne 30. 10. 2020 obseg zavarovanja glede nedenarne terjatve spremenjen (zožan); tretjemu tožencu je bilo prepovedano razpolaganje (obremenjevanje, odtujevanje) z 12 % poslovnega deleža v drugi toženi stranki (4,80 % v korist prvega tožnika, 7,20 % v korist drugega tožnika). Na predlog tožnikov je sodišče prve stopnje 4. 12. 2020 izdalo (dodatno) začasno odredbo, s katero je zaradi zavarovanja nedenarne terjatve (po spremenjeni tožbi1) tretjemu tožencu v korist tožnikov prepovedalo razpolaganje (obremenjevanje, odtujevanje) s 3 % poslovnega deleža v drugi toženi stranki. S sklepom z dne 22. 3. 2021 je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke zavrnilo in izdano začasno odredbo ohranilo v veljavi. Na podlagi dveh začasnih odredb je bilo torej drugi toženi stranki prepovedano razpolaganje s premoženjsko pravico - blagovno znamko, tretjemu tožencu pa razpolaganje s 15 % poslovnega deleža v drugi toženi stranki.

2. Zoper oba sklepa o ugovoru zoper začasno odredbo se pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi, predloga za izdajo začasne odredbe pa zavrne. V pritožbi zoper sklep z dne 30. 10. 2020 navaja, da je bilo posojilo 28. 9. 2020 v celoti vrnjeno, zato tožnika nimata več pravnega interesa za zavarovanje s prepovedjo razpolaganja z blagovno znamko. Tretji toženec ni sklenil posojilne pogodbe, v razmerju do tožnikov ni sprejel nobene zaveze. Njegova navedba v ugovoru, da bo utrpel škodo, ne more biti podlaga za obremenitev njegovega premoženja z začasno odredbo. Sklenitev pogodbe v breme tretjega ni zakonita. Obremenitev lastnine tretjega, ki ni sodeloval v pravnem poslu, ni dopustna. Drži, da sta se pogodbeni stranki dogovorili o uporabi angleškega prava, napačno pa je stališče sodišča, da je pogodba jasna, oziroma da se za potrebe njene razlage ni treba seznaniti z vsebino angleškega prava. V pritožbi zoper sklep z dne 22. 3. 2021 tožena stranka navaja, da ne po slovenskem ne po angleškem pravu ni dopustno sklepanje pogodb, s katero se pogodbeni stranki dogovorita o obremenitvi premoženja tretjega, ki pri poslu ne sodeluje. Tretji toženec je pri poslu sodeloval zgolj kot zakoniti zastopnik prve in druge tožene stranke, podpisnic posojilne pogodbe. V posel ni bil vključen kot fizična oseba, od njega ni imel nobene koristi. Sodišče je tretjemu tožencu pripisalo, da je bil glavni akter širših poslovnih dogovorov, ni pa pojasnilo vsebine teh dogovorov. Tožnika, ki sta namerno povzročila blokado razvoja projekta, poskušata na oderuški način priti do lastništva v drugi toženi stranki. Pogodbeno določilo, da bo stroške servisiranja posojila plačala oseba, ki ni pogodbenik, je nično. Dogovor je neveljaven tudi zato, ker posojilna pogodba v delu, ki se nanaša na prenos poslovnih deležev, ni bila sklenjena v notarskem zapisu. Klavzula o stroških servisiranja tožnikoma ne zagotavlja upravičenosti do pridobitve poslovnih deležev v drugi toženi stranki, pomeni le, da je posojilojemalec dolžan vrniti posojilo skupaj z obračunanimi stroški.

3. Tožnika v odgovorih na pritožbi predlagata njuno zavrnitev.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

_O pritožbi zoper sklep z dne 30. 10. 2020_

5. Podlago tožbenega zahtevka za plačilo 50.000 EUR, ki sta ga tožnika s tožbo uveljavljala zoper prvo in drugo toženo stranko, je predstavljala posojilna pogodba z dne 14. 8. 2019 (priloga A3). Z njo sta se tožnika zavezala, da bosta prvi toženi stranki izročila posojilo v višini 50.000 EUR, prva in druga tožena stranka (prva tožena stranka kot posojilojemalec, druga tožena stranka kot porok) pa sta se zavezali, da bosta posojilo vrnili do 30. 9. 2019, skupaj s stroški servisiranja posojila. Slednje opredeljuje določilo v posojilni pogodbi, da je posojilodajalec upravičen do pridobitve poslovnega deleža v drugi toženi stranki; v primeru vrnitve posojila do izteka roka pridobi o,5 % imetništva, v primeru zamude z vračilom posojila dodatnih 2,5 % in za vsak nadaljnji mesec zamude še 1 %.2 Tožnika vtožujeta stroške servisiranja posojila v okviru nedenarnega tožbenega zahtevka zoper tretjega toženca tako, da zahtevata izstavitev ustrezne listine, na podlagi katere se bosta v estonskem poslovnem registru lahko vpisala kot imetnika poslovnega deleža v drugo toženi stranki.

6. Pogoje za zavarovanje denarne in nedenarne terjatve je sodišče prve stopnje pravilno presojalo ločeno in samostojno. Odločitev o zavarovanju denarne terjatve je temeljila na ugotovitvah, da je terjatev verjetno izkazana (prvi odstavek 270. člena ZIZ3) in da bo druga tožena stranka s prepovedjo razpolaganja z blagovno znamko utrpela le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Odločitev o zavarovanju nedenarne terjatve pa je temeljila na ugotovitvah, da je terjatev verjetno izkazana (prvi odstavek 272. člena ZIZ), da je podana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena (1. alineja drugega odstavka 272.člena ZIZ) in da bo tretji toženec s prepovedjo razpolaganja s poslovnim deležem utrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ)

7. Okoliščine, povezane z vtoževano denarno terjatvijo, so se po izdaji začasne odredbe bistveno spremenile: prva tožena stranka je tožnikoma (po podatkih v spisu 28. 9. 2020) vrnila posojilo, tožnika pa sta tožbo glede denarnega zahtevka (zahtevka za plačilo 50.000 EUR) 24. 11. 2020 umaknila. Ker z začasno odredbo zavarovana terjatev ne obstaja (več), je potreba po zavarovanju odpadla.

8. Tožnika z navedbami v odgovoru na pritožbo4 svoj pravni interes za ohranitev prepovedi razpolaganja v breme druge tožene stranke neutemeljeno povezujeta z nedenarnim zahtevkom, ki ga uveljavljata le zoper tretjega toženca. Odločitev glede zavarovanja denarne terjatve ne more biti oprta na razloge, ki utemeljujejo zavarovanje nedenarne terjatve. Poleg tega premoženja družbe oziroma družbenika, v zvezi s katerim se odredi prepoved razpolaganja (blagovna znamka „X“ je v lasti druge tožene stranke, poslovni delež v drugi toženi stranki pa je v lasti tretjega toženca), ni mogoče enačiti. Pri pritožbenem preizkusu pogojev za ohranitev izdane začasne odredbe v veljavi, je pravno odločilno, ali je denarna terjatev, ki sta jo tožnika uveljavljala (le) zoper prvo in drugo toženo stranko, njeno zavarovanje pa dosegla (le) v breme druge tožene stranke, prenehala. Tožnika se v odgovoru na pritožbo neutemeljeno sklicujeta na argumentacijo iz sklepa z dne 4. 12. 2020, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njun predlog za dodatno zavarovanje s prepovedjo razpolaganja z blagovno znamko „X“ v breme tretjega toženca. Presojo sodišča prve stopnje, da tožnika za dodatno zavarovanje nimata pravnega interesa, saj je isti namen dosežen že s prepovedjo, odrejeno drugi toženi stranki, po sklepu z dne 3. 8. 2020 (glej 6. točko obrazložitve sklepa z dne 4. 12. 2020), bi lahko tožnika izpodbijala s pritožbo zoper sklep z dne 4. 12. 2020. Zaradi zgoraj navedenih razlogov pa takšna presoja ne more biti podlaga za ohranitev zavarovanja glede (neobstoječe) denarne terjatve.

9. S pritožbo izpodbijano stališče o verjetnem obstoju nedenarne terjatve temelji izključno na vsebini določil posojilne pogodbe z dne 14. 8. 2019, ki je glede na tožbene trditve po vsebini klasična posojilna pogodba z elementi lastniškega financiranja. Ker so bila materialnopravna podlaga odločanja izključno pogodbena določila, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se za potrebe odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe5 sodišču ni (bilo) treba seznaniti z vsebino angleškega prava (o uporabi katerega sta se sicer pogodbeni stranki dogovorili). Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da iz nobenega določila pogodbe ne izhaja, da bi tretji toženec v razmerju do tožnikov prevzel kakršnokoli obveznost, oziroma se zavezal h kakršnemukoli izpolnitvenemu ravnanju. Tretji toženec v uvodnem delu pogodbe ni naveden kot pogodbena stranka. Kot pogodbeni stranki na pasivni strani sta navedeni prva tožena stranka kot posojilojemalec in druga tožena stranka kot porok. Tretji toženec je pogodbo podpisal kot njun tedanji zakoniti zastopnik, torej v njunem imenu in za njun račun. Za presojo o (ne)obstoju pasivne legitimacije tretjega toženca pa je odločilna predvsem okoliščina, da je pogodba v delu, ki se nanaša na obveznost servisiranja posojila, torej obveznost, ki je podlaga nedenarnemu tožbenemu zahtevku, vsebinsko prazna (pomanjkljiva). Iz nje izhaja, da sta tožnika upravičena do pridobitve lastniškega kapitala oziroma imetništva na poslovnem deležu v drugi toženi stranki (0,5 % v primeru pravočasnega vračila posojila, 2,5 % v primeru zamude z vračilom posojila in dodatno 1 % za vsak mesec zamude z vračilom posojila), ne pa tudi, kdo je lastnik druge tožene stranke (družbenik v drugi toženi stranki), in s tem zavezanec za realizacijo prenosa poslovnega deleža. Dejstvo, da ima tretji toženec kot lastnik druge tožene stranke (oziroma njen edini družbenik) razpolagalno upravičenje za prenos/odtujitev poslovnega deleža, samo po sebi ne izkazuje njegove pogodbene zaveze. Takšne pogodbene zaveze tudi ne izkazuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tretji toženec aktiven iskalec finančnih sredstev in vlagateljev v razvoj produkta (spalna kapsula) in blagovne znamke. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ne pojasni vsebine širših poslovnih dogovorov, ki naj bi vzpostavljali pogodbeno zavezo tretjega toženca. Po presoji pritožbenega sodišča torej v tej fazi postopka obstoj pogodbene zaveze tretjega toženca za prenos (dela) poslovnega deleža v drugi toženi stranki v korist tožnikov ni z verjetnostjo izkazan.

_O pritožbi zoper sklep z dne 22. 3. 2021_

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu glede verjetnosti nedenarne terjatve povzelo razloge iz sklepov z dne 3. 8. 2020 in 30. 10. 2020 in ugotovilo, da je bila prva tožena stranka dodatne 3 mesece v zamudi z vrnitvijo posojila, ter zaključilo, da je verjetno izkazano, „da je na dan 1. 10. 2020 delež tožnikov v drugi toženi stranki znašal dodatne 3 %, pri čemer 40 % odpade na prvega tožnika (1,20 %) in 60 % na drugega tožnika (1,80 %)“. Zaradi razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve, pritožbeno sodišče zavrača argumentacijo sodišča prve stopnje, oziroma pritrjuje pritožbenemu očitku o neizkazani pasivni legitimaciji tretjega toženca. Ker že temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 272. člena ZIZ ni podana, na končno odločitev pritožbenega sodišča ne vpliva dejstvo, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o tem, ali sta tožnika (poleg verjetnega obstoja terjatve) izkazala tudi katero izmed alternativno določenih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ oziroma tretjega odstavka 270. člena ZIZ.6 _Sklepno_

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 30. 10. 2020 in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru tožene stranke ugodilo, sklep o začasni odredbi z dne 3. 8. 2020 razveljavilo, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo. Enako je ravnalo v primeru pritožbe zoper sklep z dne 22. 3. 3021. Pritožbi je ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru tožene stranke ugodilo, sklep o začasni odredbi z dne 4. 12. 2020 razveljavilo in predlog za izdajo dodatne začasne odredbe zavrnilo.

12. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP7 v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Tožnika na podlagi dne 24. 11. 2020 spremenjene tožbe s primarnim tožbenim zahtevkom zoper tretjega toženca uveljavljata izstavitev listine, na podlagi katere se bosta v estonskem poslovnem registru lahko vpisala kot imetnika 6 % (prvi tožnik) oziroma 9 % (drugi tožnik) poslovnega deleža v drugi toženi stranki, s podrednim tožbenim zahtevkom pa zoper prvo in drugo toženo stranko uveljavljata plačilo 24.000 EUR iz naslova obresti. 2 Strošek servisiranja posojila do 19. septembra 2019 znaša 0,5 % na podlagi celotne razvodenitve lastništva v družbi A. na dan 30. 9. 2019. Če posojilojemalec ne vrne posojila do 30. septembra 2019, prejme posojilodajalec dodatnih 2,5 % v lastništvu družbe A. Ta znesek se vsak mesec poveča za dodaten 1 % prerazporeditve lastništva posojilodajalcu. 3 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98, s spremembami in dopolnitvami. 4 V odgovoru na pritožbo navajata, da se tožene stranke upirajo obrestim (v nedenarni obliki) za posojeni denar, zato je pomembno, da premoženje druge tožene stranke ostane nespremenjeno. 5 Predlog za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve se opira na dogovor v posojilni pogodbi o obrestovanju posojila. 6 Upnik mora poleg verjetnega obstoja terjatve izkazati eno izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ (- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba nasilja ali nastanek težko nadomestljive škode, ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku), oziroma ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ). 7 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami