Jedro

Nedvomno je sodišče tisto, ki mora skrbeti za javno komunikacijo z udeleženci postopka o poteku postopka in zato bremena o poteku postopka ne more prevaliti na udeležence postopka, kadar samo bistveno prispeva k nejasnosti poteka postopka.

Izrek

Revizija se v delu zoper pravnomočno odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje zavrže, sicer pa se reviziji ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje o ustavitvi postopka razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo določanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 7. 2014 štelo tožbo tožeče stranke za umaknjeno in postopek ustavilo, s sklepom z dne 21. 10. 2014 pa zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3. Tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. 7. 2014 sklenilo, da se šteje tožba tožeče stranke za umaknjeno in se postopek, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru II P 213/2014, ustavi. S sklepom z dne 21. 10. 2014 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje. Takšni odločitvi je višje sodišče potrdilo s sklepom z dne 3. 3. 2015. Zoper ta sklep vlaga tožeča stranka revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Argumentira, zakaj je zmotno naziranje sodišča druge stopnje, da sodišče ni preklicalo in preložilo naroka za nedoločen čas. Meni, da je sodišče narok za 10. 7. 2014 preklicalo. Na omenjeni narok pa revidentka ni bila pravilno vabljena oziroma je izostala iz upravičenih razlogov, zato je posledica iz 282. člena ZPP ne sme zadeti. Nadalje meni, da obvestilo z dne 7. 5. 2014 o preklicu naroka z dne 16. 5. 2014 in preložitvi na 10. 7. 2014 ne vsebuje (pravilnega) pouka, saj je treba v primeru preložitve naroka navesti pravni pouk v zvezi z novim narokom, ki se bo opravil. Zmotna pa je odločitev višjega sodišča tudi iz razloga, ker se opira na neustavno določilo tretjega odstavka 282. člena ZPP, zato naj Vrhovno sodišče s tem v zvezi ugotovi exceptio illegalis oziroma sproži presojo ustavnosti prvega odstavka 282. člena ZPP. Sklepno argumentira, zakaj je tudi odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje nepravilna. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni pravnomočno odločitev tako, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi, podrejeno pa, da sklepa sodišč druge (in prve stopnje) razveljavi in vrne zadevo sodišču druge (prve) stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija v delu zoper pravnomočno odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim se izpodbija že pravnomočna sodna odločba, zato ni dovoljena zoper vse pravnomočne odločbe, temveč le tiste, za katere tako predvideva zakon. Kdaj je revizija dovoljena zoper sklep, določa 384. člen ZPP: dovoljena je zgolj zoper sklepe, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan, pod nadaljnjim pogojem, da bi bila v sporu sicer dovoljena revizija zoper pravnomočno odločbo (odločitev o glavni stvari); izrecno pa je dovoljena zoper vse sklepe, naštete v tretjem odstavku 384. člena ZPP, med katerimi je tudi sklep, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže. 6. Izpodbijani sklep sodišča druge stopnje vsebuje dve odločitvi: sklep o potrditvi sklepa prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in sklep o potrditvi sklepa sodišča prve stopnje, da se ugotovi umik tožbe. Revizija ni dovoljena zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj ne gre za sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 384. člena ZPP).(1)

7. Glede na povedano revizija v delu, v katerem tožnica izpodbija sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ni dovoljena in je zato moralo revizijsko sodišče revizijo v tem delu na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. Revizija v delu zoper pravnomočno odločitev o umiku tožbe je utemeljena.

8. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da narok za 16. 5. 2014 ni bil preklican in preložen za nedoločen čas, preklicana so bila le vabila za priče, ta preklic pa pravdnima strankama in njunima pooblaščencema - odvetnikoma ni bil vročen. Ker je bil D. M. (ki je tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke) na glavno obravnavo vabljen kot priča, ki jo je predlagala tožena stranka, je prejel obvestilo o preklicu. Revidentka je bila o posledicah izostanka pravilno poučena v vabilu na glavno obravnavo 16. 5. 2014, ki pa se ni opravila in je bila preložena na 10. 7. 2014, zato ponovna opozorila niso bila več potrebna.

9. Potek postopka pred sodiščem prve stopnje je bil naslednji: Tožeča stranka je 29. 4. 2014 prosila za preklic/preložitev prvega naroka, razpisanega za 16. 5. 2014. Sodišče prve stopnje je razpisani narok za dne 16. 5. 2014 zaradi predloga tožnice in obširne vloge toženca preklicalo in preložilo na 10. 7. 2014. 10. Glede na ugotovitev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje razpisani narok za 16. 5. 2014 preložilo na prošnjo pooblaščenca tožeče stranke ter določilo nov datum naroka, ne vzdrži revizijski očitek kršitve določb pravdnega postopka, ker "obvestilo o preklicu naroka" ni ponovno vsebovalo pravnega pouka. Ker je bilo preložitvi naroka ugodeno na revidentkino željo, je v nasprotju z dobro vero in poštenjem, da se revidentka sedaj sklicuje na neobveščenost glede posledic neopravičenega izostanka z novo razpisanega naroka, ob tem, da je bila na narok 16. 5. 2014 vabljena pravilno, z ustreznim pravnim poukom.(2)

11. V konkretni zadevi pa je odločilno vprašanje, ali je bil narok za dne 10. 7. 2014 preklican ali ne, kar pravilno izpostavlja revidentka. Kot izhaja iz listine A39, je sodišče junija 2014 (zaradi kompleksnosti in obsežnosti zadeve) preklicalo vabilo vsem pričam tako, da jim je poslalo obvestilo o preklicu naroka, razpisanega za 10. 7. 2014 in preložitvi za nedoločen čas. Takšno postopanje sodišča je odločilno prispevalo k nejasnosti procesne situacije (ali se bo razpisani narok 10. 7. 2014 opravil ali ne), saj so bile stranke postopka o preklicu naroka obveščene s strani prič, katerim je bilo pisanje sodišča vročeno (ena od prič je bila hkrati tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke).

12. V skladu s drugim odstavkom 113. člena ZPP mora sodišče na narok pravočasno povabiti stranke in druge osebe, za katere misli, da je potrebna njihova navzočnost. Skupaj z vabilom pošlje sodišče stranki vlogo, ki je bila povod za določitev naroka, v vabilu pa navede kraj, prostor in čas naroka. V skladu s četrtim odstavkom 115. člena ZPP lahko sodišče iz upravičenih razlogov narok preloži za nedoločen čas. Kljub temu, da je sodišče obvestilo o preklicu naroka vročilo le vabljenim pričam, je v konkretni situaciji, ko je bila ena od prič tudi rektor - zakoniti zastopnik tožeče stranke, ustvarilo dvom o tem, ali se bo narok 10. 7. 2014 opravil ali ne. Da je tako, izkazuje tudi uradni zaznamek sodnice (l. št. 157) o poizvedbi pooblaščenca toženke, ali je narok 10. 7. 2014 preklican ali ne. Nedvomno je sodišče tisto, ki mora skrbeti za jasno komunikacijo z udeleženci postopka o poteku postopka in zato bremena o poteku postopka ne more prevaliti na udeležence postopka, kadar samo bistveno prispeva k nejasnosti poteka postopka. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je zato sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (115. člen ZPP), ki je bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost končne odločbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj je sodišče v nadaljevanju v skladu s tretjim odstavkom 282. člena ZPP štelo tožbo za umaknjeno, ker na razpisani narok dne 10. 7. 2014 ni pristopila nobena od pravdnih strank. Ker je procesna kršitev takšne narave, da je sodišče druge stopnje samo ne more odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP odločbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

13. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako tudi sklep VS RS II Ips 611/2007 z dne 30. 3. 2009, sodba in sklep II Ips 648/2009 z dne 11. 11. 2010, sklep II Ips 81/2008 z dne 17. 9. 2009. Op. št. (2): Tako tudi II Ips 104/2010 z dne 15. 4. 2010.