Jedro

Ni pogojev za uporabo določb 56. in 57. čl. ZSR v korist imetnika stanovanjske pravice, če ta ob nezaposlenosti, vendar ob občasnih dohodkih ni plačal nič na račun stanarine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se tožencu odpove stanovanjsko razmerje na dvosobnem stanovanju v skupni izmeri 56,42 m2, zaradi česar ga mora izprazniti ter ga izročiti tožeči stranki, ko mu bodo preskrbljeni najpotrebnejši prostori. Pritožbo tožene stranke proti takšni sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve v novo sojenje, ali pa spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Uporabiti je treba določbo 1. odstavka 57. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Imetniku stanovanjske pravice namreč ni mogoče odpovedati stanovanjskega razmerja zato, ker ni plačal stanarine ali drugih obveznosti za tisti čas, ko je bil začasno brezposeln in ko ima pravico do denarnega nadomestila, če je za ta čas plačal stanarino in druge obveznosti sorazmerno temu nadomestilu in drugim dohodkom. Očitno pa je, da toženec obveznosti ni plačeval zato, ker ni imel denarja. Bil je namreč brez posla, nezaposlena pa sta bila tudi njegova žena in sin. Na njegovi strani je torej obstojalo katastrofalno premoženjsko stanje. Pri sojenju tudi ni bila upoštevana določba 3. odstavka 57. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, po kateri mora začasno brezposelni imetnik stanovanjske pravice neporavnane obveznosti poravnati po zaposlitvi, vendar v roku, ki je trikrat daljši od časa, kolikor je bil brez posla.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člena ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Iz dejanskih ugotovitev sledi, da toženec ni plačeval stanarine in drugih obveznosti v času od junija 1989 do maja 1991. Ugotovljeno je tudi, da je bil opominjan, da mora zaostanek svojih obveznosti plačati. Nadaljna ugotovitev se nanaša na toženčeve dohodke, ki jih dobiva od februarja 1992 iz naslova pokojnine. Glede njegove nezaposlenosti v času, na katerega se nanaša nastali dolg, je ugotovljeno, da je posledica disciplinskega ukrepa. V času nezaposlenosti je občasno delal, občasno dobival tudi socialno podporo, vendar ni izpolnjeval pogojev za dodelitev stalne socialne pomoči. Ugotovljeno je tudi, da po upokojitvi, ki mu prinaša redne dohodke, toženec zaostanka ni poravnal. Takšno dejansko stanje sta sodišči nižje stopnje pravilno opredelili s stališča, da ni pogojev za uporabo določb 56. in 57. člena zakona o stanovanjskih razmerjih v toženčevo korist. Kljub izkazanim začasnim priložnostnim zaposlitvam toženec namreč ni niti enkrat plačal najemnine, zaradi česar določbe 1. odstavka 57. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, ki bi mu bila v korist, ni mogoče uporabiti. S tem v zvezi je sodišče druge stopnje pravno tudi pravilno odločilo, da dejansko stanje ne omogoča niti uporabe 3. odstavka 57. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Spor o prenehanju stanovanjske pravice ima poleg premoženjskopravnih komponent tudi svoj socialni značaj; vendar pa za uporabo socialnega segmenta (57. člen zakona o stanovanjskih razmerjih) v ugotovljeni dejanski podlagi ni utemeljitve. Revizijske navedbe se v bistvu sklicujejo na okolnosti, ki so bile navajane že v pritožbi, pa se je sodišče druge stopnje do njih pravno pravilno opredelilo. Toženec bo torej moral sporno stanovanje izprazniti, vendar šele potem, ko mu bodo zagotovljeni najpotrebnejši prostori.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS 1/91-I).