Jedro

Tožnik zahteva plačilo odškodnine in rente za škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči, ko ga je v približno dva metra globokem jarku do prsi oziroma vratu zasula zemlja, do česar naj bi prišlo zato, ker stene jarka niso bile zavarovane, s tem da je bila prvotožena stranka njegov delodajalec in podizvajalec drugotožene stranke, ki je bila izvajalec del na spornem delovišču in je imela odškodninsko odgovornost zavarovano pri tretjetoženi stranki. Obširne tožbene navedbe se nanašajo predvsem na drugotoženo stranko, le v manjšem delu se tožbene navedbe nanašajo na prvotoženo stranko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno in objektivno odgovornost prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca), čeprav delo v dva metra globokem jarku z navpičnimi stenami samo po sebi ni nevarna dejavnost, ampak je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti. Iz trditvene podlage v tožbi ne izhaja jasna materialno pravna posledica glede odgovornosti prvotožene stranke. Tožba ni sklepčna, saj navedbe v njej ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev temelja odškodninske obveznosti prvotožene stranke. Zato je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ob izdaji zamudne sodbe (še) ni bil izpolnjen pogoj sklepčnosti tožbe, sodišče pa tudi ni uporabilo zakonskih možnosti, ki jih ima v zvezi z odpravo nesklepčnosti. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani del delne zamudne sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi prvotožene stranke se ugodi, izpodbijani del delne zamudne sodbe (prvi odstavek I. točke ter II. in III. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba drugotožene stranke se zavrže. III. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških prvotožene stranke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z navedeno delno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje naložilo prvotoženi stranki, da tožniku v roku 15 dni plača odškodnino v višini 42.227,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, opredeljenih v izreku sodbe (prvi odstavek I. točke). Kar je zahtevala tožeča stranka več, to je plačilo 13.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2013 do plačila in še plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za čas od 24. 5. 2013 do 18. 6. 2015 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Prvotoženi stranki je naložilo še izplačevanje mesečne rente od 1. 7. 2015 v znesku 124,78 EUR do vsakega 10. dne v mesecu za prejšnji mesec, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dne plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je prvotožena stranka dolžna v roku 15 dni za tožnika povrniti stroške postopka na račun sodišča v višini 363,30 EUR s pp (III. točka izreka).

2. Zoper delno zamudno sodbo se pritožujeta prvo in drugotožena stranka.

3. Prvotožena stranka pritožbo vlaga zoper ugodilni del delne zamudne sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Za škodo, ki je tožniku nastala, ni odgovorna, čeprav je bil v času škodnega dogodka pri njej zaposlen. Glavni investitor projekta na gradbišču „A.“ je bila drugotožena stranka. Ta je bila dolžna na gradbišču zagotoviti vse potrebne ukrepe za varnost in zdravje pri delu v skladu z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uredba, Ur. l. RS, št. 83/2005). Prvotožena stranka kot formalni delodajalec je bila dolžna izpolniti le Splošne zahteve za delovna mesta na gradbiščih iz poglavja A priloge IV Uredbe. Tožnik ni navedel dejstev, iz katerih bi izhajalo, da ni izpolnila zahtev iz Uredbe in da je odgovorna za škodo. Za nezgodo je odgovoren tožnik sam, saj je bil seznanjen s pravilnim načinom izvajanja dela. Izvedba brežine v jarku niti ni bila potrebna, saj se vsa dela opravijo z vrha in se v jarek ne vstopa. Izrecno nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine, saj tožnik v tožbi ni navedel, v čem naj bi bila zmanjšana njegova življenjska aktivnost oziroma katere so tiste dejavnosti, ki jih zaradi poškodbe ne more več opravljati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Drugotožena stranka uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je sodišče prve stopnje opredelilo do utemeljenosti tožbenih navedb, ki se nanašajo na drugo toženo stranko, ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da sodba ni razumljiva. Pritožbenemu sodišču predlaga enako odločitev kot prvotožena stranka.

5. Pritožba drugotožene stranke ni dovoljena, pritožba prvotožene stranke je utemeljena.

6. Pritožba drugotožene stranke ni dovoljena zaradi pomanjkanja pravnega interesa (četrti odstavek 343. člena ZPP). Čeprav se obrazložitev izpodbijane sodbe nanaša tudi na drugotoženo stranko, pa se odločitev o ugoditvi zahtevku nanaša le na prvotoženo stranko, ne tudi na drugotoženo stranko. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo drugotožene stranke zavrglo (352. člen ZPP).

7. Na pritožbo prvotožene stranke je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del delne zamudne sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila zamudna sodba izdana v nasprotju z določbami ZPP. Predvsem za izdajo zamudne sodbe ni bil izpolnjen pogoj sklepčnosti tožbe - da mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati že iz samih dejstev, navedenih v tožbi.

8. Po 318. členu ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. (prvi odstavek). Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (tretji odstavek). Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (četrti odstavek).

9. Tožnik zahteva plačilo odškodnine in rente za škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči 19. 11. 2011, ko ga je v približno dva metra globokem jarku do prsi oziroma vratu zasula zemlja, do česar naj bi prišlo zato, ker stene jarka niso bile zavarovane, s tem da je bila prvotožena stranka njegov delodajalec in podizvajalec drugotožene stranke, ki je bila izvajalec del na spornem delovišču in je imela odškodninsko odgovornost zavarovano pri drugotoženi stranki. Obširne tožbene navedbe se nanašajo predvsem na drugotoženo stranko, le v manjšem delu se tožbene navedbe nanašajo na prvotoženo stranko.

10. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) v 131. členu določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo, torej objektivno. Sodišče je ugotovilo tako krivdno kot objektivno odgovornost prvotožene stranke, čeprav delo v dva metra globokem jarku z navpičnimi stenami samo po sebi ni nevarna dejavnost, ampak je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti. Glede krivdne odškodninske odgovornosti pa pritožba pravilno uveljavlja, da iz trditvene podlage v tožbi ne izhaja jasna materialno pravna posledica glede odgovornosti prvotožene stranke. Tožba ni sklepčna, saj navedbe v njej ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev temelja odškodninske obveznosti prvotožene stranke.

11. Pritožba prvotožene stranke tako utemeljeno uveljavlja postopkovno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ob izdaji zamudne sodbe (še) ni bil izpolnjen pogoj sklepčnosti tožbe, sodišče pa tudi ni uporabilo zakonskih možnosti, ki jih ima v zvezi z odpravo nesklepčnosti. Ker pomanjkljivosti nesklepčne tožbe pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je pritožbi ugodilo, izpodbijani del delne zamudne sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12. Drugotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških prvotožene stranke pa se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).