Jedro

Da ima upnik status tujca, dolžnik ni niti zatrjeval, ampak je le povedal, da stanuje v Berlinu in da v Sloveniji ni zaposlen in nima drugih rednih dohodkov. Sodišče prve stopnje je torej mimo zatrjevanja dolžnika in mimo spisovnih podatkov zaključilo, da ima upnik status tujca, kar je nepravilno. Nezaupljiv odnos med strankama pa kot pravilno navaja upnik v pritožbi, ni izkaz nenadomestljive škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da se predlog za odlog izvršbe zavrne. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlogu dolžnika za odlog izvršbe ugodilo in je izvršbo odložilo do odločitve o reviziji, vloženi 23.4.2004 v pravdnem postopku pod opr.št. P 712/78. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje povedalo, da je dolžnik izpolnil pogoje iz 1. tč. 1. odst. 71. čl. ZIZ, kajti vložil je izredno pravno sredstvo, to je revizijo, poleg tega pa je izkazal, da bi s takojšnjo izvršbo glede na upnikov status tujca in glede na zaupljiv odnos med upnikom in dolžnikom kot bratoma pretrpel nenadomestljivo škodo. Poleg tega pa upniku zaradi odloga ne bi nastala večja škoda.

Proti temu sklepu se je upnik pritožil in v pritožbi, ki jo je vložil iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Upnik ne prereka dejstva, da je dolžnik vložil pri Vrhovnem sodišču revizijo zoper sodbo Okrožnega sodišča v L., opr.št. P 712/98, prepričan pa je, da dolžnik ni izkazal drugega pogoja, to je da bi s takojšno izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo, večjo od tiste, ki bi z odlogom nastala upniku. Nenadomestljiva škoda je po prepričanju upnika lahko le tista, ki je ni bilo mogoče oceniti v denarju. Vsaka druga škoda, ki po prepričanju upnika dolžniku niti ne bo nastala, pa je nadomestljiva, možnost denarnega oškodovanja glede na to, da gre v konkretnem primeru za denarno terjatev je povsem nesmiselno trditi, da bo upnik pretrpel nenadomestljivo škodo. Povsem neutemeljena in nesprejemljiva je navedba sodišča, da ima upnik status tujca. Ne držijo namreč navedbe dolžnika, da upnik stanuje v Berlinu. Kot je dolžniku prav dobro znano, upnik že več let živi v Sloveniji, v svoji hiši, na naslovu R., P. Poleg tega, da ima nepremičnine v P., je lastnik nepremičnin v V.L. Že navedene nepremičine daleč presegajo obveznost dolžnika do upnika. Ne gre tudi spregledati, da je dolžnik dolžan denar večim, kot je upniku znano, sta tu poleg njega še D.C. in V.R. Kaj naj bi pomenila s strani sodišča dana navedba o nezaupljivem odnosu med strankama, upniku ni znano. V vsakem postopku izterjave si stojita nasproti upnik in dolžnik in glede na to, da je upnik sprožil ustrezen sodni postopek, najbrž pretirane zaupljivosti med strankama v nobenem primeru, ki se znajde na sodišču, ni moč pričakovati.

Pritožba je utemeljena.

Ni sporno, da je dolžnik zoper sodbo, ki predstavlja izvršilni naslov v konkretni zadevi, vložil revizijo, o kateri še ni odločeno. S tem je izkazan upravičen razlog iz 1. tč. 1. odst. 71. čl. ZIZ za odlog izvršbe. Po mnenju pritožbenega sodišča pa niso pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je dolžnik izkazal tudi drugi pogoj, ki mora biti izkazan kumulativno, to je verjetnost, da bo z izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in da bo ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da je dolžniku s stopnjo verjetnosti uspelo dokazati, da bo glede na upnikov status tujca in na nezaupljiv odnos med upnikom in dolžnikom kot bratoma, pretrpel nenadomestljivo škodo. Da ima upnik status tujca, dolžnik ni niti zatrjeval, ampak je le povedal, da stanuje v Berlinu in da v Sloveniji ni zaposlen in nima drugih rednih dohodkov. Sodišče prve stopnje je torej mimo zatrjevanja dolžnika in mimo spisovnih podatkov zaključilo, da ima upnik status tujca, kar je nepravilno. Nezaupljiv odnos med strankama pa kot pravilno navaja upnik v pritožbi, ni izkaz nenadomestljive škode. Nenadomestljiva škoda pa tudi ni tista škoda, ki nastane z izvršbo, ampak mora dolžnik izkazati, da bi mu z izvršbo nastala takšna škoda, ki je ni mogoče nadomestiti. Te škode pa dolžnik ni izkazal. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnika ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlog dolžnika za odlog izvršbe zavrnilo (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih izvršilnih stroškov (3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).