Jedro

Odločitev prvostopnega sodišča je v skladu s 3. odstavkom 189. člena ZPP, po katerem se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti stvari. Navedeno velja tudi za ugovor pobotanja v pravdi, saj o njem odloča sodišče z učinkom pravnomočnosti v izreku sodbe. Ugovori v tej smeri, da v primeru pobota ne gre za litispendenco, so zato neutemeljeni, saj sta tako teorija in sodna praksa pri nas enotni, da ustvari litispendenco tudi ugovor pobotanja v pravdi po 3. odstavku 319. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbe, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 242,82 EUR, v roku osmih dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo in sklepom je prvostopno sodišče v 1. točki izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 9943/2007 z dne 31. 1. 2008, vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka. V 2. točki je zavrglo pobotni ugovor tožene stranke v višini 8.584,80 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V 3. točki je naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 453,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvostopnemu sodišču očita, da navedeno zadevo v skladu s 300. členom ZPP ni združilo z drugo zadevo v skupno obravnavanje. Tudi sicer je prvostopno sodišče pobotni ugovor tožene stranke nepravilno zavrglo, saj ne gre za litispendenco. Nepravilna je tudi utemeljitev prvostopnega sodišča, da se terjatvi strank ne bi mogli pobotati. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno zavrglo pobotni ugovor tožene stranke v višini 8.584,80 EUR, saj je ugotovilo (kar ni sporno), da je tožena stranka glede navedene odškodninske terjatve predhodno dne 7. 11. 2007 že vložila tožbo zoper tožečo stranko, ki se vodi pod opr. št. VIII Pg 2391/2007 prvostopnega sodišča. Odločitev prvostopnega sodišča je v skladu s 3. odstavkom 189. člena ZPP, po katerem se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti stvari. Navedeno velja tudi za ugovor pobotanja v pravdi, saj o njem odloča sodišče z učinkom pravnomočnosti v izreku sodbe. Ugovori v tej smeri, da v primeru pobota ne gre za litispendenco, so zato neutemeljeni, saj sta tako teorija in sodna praksa pri nas enotni, da ustvari litispendenco tudi ugovor pobotanja v pravdi po 3. odstavku 319. člena ZPP (enako A. Galič v komentarju Zakona o pravdnem postopku).

Prav tako je tudi neutemeljen očitek, da bi moralo prvostopno sodišče navedeno zadevo združiti s pravdo, ki teče pod opr. št. VIII Pg 2391/2007 prvostopnega sodišča, v kateri se obravnava prav ta odškodninska terjatev, ki se postavlja v pobot, v skupno obravnavanje na podlagi 300. člena ZPP. Vsaka stranka sicer lahko predlaga naj se pravde združijo, vendar sodišče na takšen predlog ni v ničemer vezano. Vprašanje, ali bo odredilo združitev postopkov, je stvar formalnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča. Že iz tega razloga so očitki, ki jih v zvezi s tem navaja tožena stranka, neutemeljeni. Tudi sicer se pravde združijo v skupno obravnavanje le, če so izpolnjene določene predpostavke, torej, da se z njimi pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. V tem konkretnem primeru, ko je bila navedena zadeva že zrela za odločitev, v drugi zadevi, kjer se obravnava odškodninska terjatev (ki se v tej zadevi uveljavlja v pobot), pa je potrebno izpeljati še celoten dokazni postopek, poleg tega pa gre v prvi zadevi za spor majhne vrednosti, v drugi zadevi pa ne, že iz navedenih razlogov združitev ne bi bila smotrna. Sicer pa kot, je bilo že povedano, združitev zadev v skupno obravnavanje za sodišče ni obligatorno. Zato uveljavljana kršitev 300. člena ZPP ni podana.

Ker je prvostopno sodišče pobotni ugovor pravilno zavrglo, so vsi nadaljnji razlogi, ki se nanašajo na meritorno odločitev te pobotne terjatve, nebistveni in v obrazložitvi nepotrebni. Pritožba ima sicer prav, da ne drži stališče prvostopnega sodišča, da pobotna terjatev tožene stranke ni zapadla (glej 165. člen Obligacijskega zakonika, OZ), ampak zgolj še ni ugotovljena. Vendar pa to na drugačno odločitev ne more vplivati, zaradi česar se pritožbeno sodišče z razlogi, ki se nanašajo na meritorno odločitev o pobotni terjatvi, ni ukvarjalo, saj je ta pravilno zavržena.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano odločbo potrditi v skladu s 353. členom ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki so bili v skladu z veljavno Odvetniško tarifo odmerjeni v višini 209,98 EUR in plačilo sodne takse v znesku 32,84 EUR, torej skupaj 242,82 EUR. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP.