Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili prvi odstavek 195. člena ZOR, ko sta odločili, da mora tožena zavarovalnica tožnici povrniti stroške zdravniških pregledov, čeprav so bili opravljeni v samoplačniški ambulanti, saj so nastali zaradi škodnega dogodka. Prav tako je neutemeljen tudi očitek tožene stranke, da sta sodišči v zvezi s plačilom odškodnine za potne stroške in poškodovana oblačila tožnici prisodili zamudne obresti od zapadlosti terjatve in ne od dneva sojenja. Glede na to, da je tožnica že v tožbi realno ovrednotila stroške, ki jih je imela s prevozi med zdravljenjem, in vrednost poškodovanih oblačil, sodišče ob sojenju ni ugotavljalo zneska, ki bi bil potreben, da bi si tožnica sama reparirala škodo po stanju, kakršna je bila ob povzročitvi škode. Zato je pravilno odločilo, da zamudne obresti ne tečejo od dneva sojenja, temveč od zapadlosti posamičnih terjatev.

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu 3.134,00 SIT in 1.900,00 SIT.

r a z s o d i l o Reviziji tožene stranke se ugodi v delu, ki se nanaša na odločitev o višini odškodnine za strah, in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka - zavarovalnica je dolžna plačati tožnici M. L. 743.954,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

6.000,00 SIT od 24.4.1996 dalje do plačila, 1.900 SIT od 6.3.1996 dalje do plačila, 5.000,00 SIT od 15.3.1996 dalje do plačila, 6.560,00 SIT od 30.7.1996 dalje do plačila, 21.300,00 SIT od 5.12.1996 dalje do plačila, 3.194,00 SIT od 16.12.1995 dalje do plačila in 700.000,00 SIT od 15.1.1998 dalje do plačila.

Pritožba tožene stranke se v presežku, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi." Revizija tožene stranke se v preostalem, revizija tožeče stranke pa v celoti zavrneta.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 181.995,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi obrestmi od 23.12.1999 dalje do plačila.

Obrazložitev

Tožnico je dne 4.12.1995 nesporno z avtomobilom poškodoval zavarovanec tožene zavarovalnice. Dobila je obtolčenine po trupu, posebej v predelu levega kolka in ledvene hrbtenice. Zato je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena zavarovalnica dolžna za premoženjško škodo plačati odškodnino v znesku 43.954,00 SIT, za nepremoženjsko škodo pa 1,700.000,00 SIT, od tega za telesne bolečine 1,300.000,00 SIT, za strah pa 400.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku za povračilo premoženjske škode v celoti ugodilo, zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode pa do višine 800.000,00 SIT. Tožnici je za telesne bolečine prisodilo odškodnino 600.000,00 SIT, za strah pa odškodnino 200.000,00 SIT. Tožbeni zahtevek je v presežku zavrnilo.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obema pritožbama delno ugodilo in je na prvi stopnji prisojeno odškodnino za telesne bolečine znižalo za 100.000,00 SIT, tako da je tožnici iz tega naslova prisodilo 500.000,00 SIT, na prvi stopnji prisojeno odškodnino za strah pa je zvišalo za 200.000,00 SIT, tako, da je iz tega naslova tožnici prisodilo vso zahtevano odškodnino v znesku 400.000,00 SIT. Za nepremoženjsko škodo je torej sodišče druge stopnje tožnici prisodilo odškodnino v znesku 900.000,00 SIT.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje sta obe pravdni stranki vložili revizijo.

Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji je sodišče prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine. Poudarja, da bi moralo sodišče v večji meri upoštevati bolečine, ki so se zaradi nesreče pojavile deset let prej, kot bi se pojavile sicer zaradi skolioze. Tožnica meni, da bi moralo sodišče bolj upoštevati tako stopnjo bolečin kot tudi neprijetnosti, ki jih je tožnica morala prestati v zvezi z zdravljenjem, zlasti tudi dolgotrajno ležanje v snežni brozgi, ko je čakala na prihod rešilnega avtomobila. Tožnica predlaga, naj revizijsko sodišče njeni reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni ter tožnici prisodi za telesne bolečine še nadaljnjo odškodnino v višini 800.000,00 SIT.

Tožena stranka je pa vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka meni, da je sodišče tožnici prisodilo previsoko odškodnino glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje telesnih bolečin. Meni, da bi bila primerna odškodnina iz tega naslova največ 250.000,00 SIT. Po mnenju tožene stranke je sodišče tožnici tudi za strah prisodilo previsoko odškodnino. Pri tem tožena stranka opozarja, da je dejstvo, ki ga je navedlo sodišče druge stopnje, da je tožnica eno do dve uri ležala v snežni brozgi, ko je čakala na prihod reševalnega vozila, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožena stranka opozarja, da sta sodišči prve in druge stopnje s tem, ko sta napačno povzeli izvedene dokaze, hudo kršili določbe pravdnega postopka. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje, da gre tožnici odškodnina za premoženjsko škodo, ki jo je imela s plačilom zdravniških pregledov v znesku 11.000,00 SIT, s plačilom zdravniškega potrdila v znesku 1.900,00 SIT in za razliko v plači moža, za čas, ko je negoval tožnico, v znesku 3.134,00 SIT. Izpodbija pa tudi odločitev sodišča, da gredo tožnici v zvezi s plačilom odškodnine za potne stroške in poškodovana oblačila zamudne obresti od zapadlosti terjatve in ne od dneva sojenja. Tožena stranka predlaga, naj revizijsko sodišče njeni reviziji ugodi in tožbeni zahtevek tožnice zavrne še za nadaljnjih 466.094,00 SIT ali pa, naj izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je reviziji na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o revizijah ni izjavilo.

1. Revizija tožene stranke ni dovoljena v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu 3.134,00 SIT in 1.900,00 SIT.

Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 v drugem odstavku 382. člena določa, da revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, na izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT. Tudi v revizijskem postopku je treba določbo 37. člena ZPP/77 razumeti tako, da se v primeru, ko se tožbeni zahtevki opirajo na različno dejansko ali pravno podlago, dovoljenost revizije presoja po posameznih zahtevkih.

Tožbena zahtevka, s katerima je tožnica zahtevala povrnitev premoženjske škode zaradi plačila stroškov zdravniškega potrdila in zaradi izgube na plači moža za čas, ko jo je negoval, ne izhajata iz samega škodnega dogodka. Opirata se na drugo dejansko podlago. Pri prvem zahtevku gre za stroške, ki so nastali zaradi samega postopka, pri drugem zahtevku pa gre za cedirano terjatev tožničinega moža. Nobeden od zahtevkov ne dosega 80.000,00 SIT. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 392. člena ZPP/77 zavrglo revizijo tožene stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o teh zahtevkih.

2. Sicer pa je revizija tožene stranke delno utemeljena, revizija tožeče stranke pa neutemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Nepremoženjske škode, ki jo utrpi oškodovanec, ni mogoče nikdar popolnoma odstraniti. Vendar lahko s prisojeno odškodnino oškodovancu omogočimo, da si z njo pridobi določeno zadovoljstvo v življenju, s katerim si, kolikor je to mogoče, ublaži trpljenje zaradi prestanih bolečin in strahu. Sodišče mora pri odmeri pravične odškodnine, v skladu z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), upoštevati stopnjo bolečin in njihovo trajanje. Drugi odstavek 200. člena ZOR določa, da mora sodišče pri odmeri odškodnine gledati tudi na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da "se je tožnica po oceni izvedenca in tudi sama je tako izpovedala, prestrašila, sicer je bil prisoten smrtni strah v trenutku nesreče, hud primarni strah je utrpela, ko je ležala v snežni brozgi, eno do dve ure, srednje hud strah je trpela do zaključenih laboratorijskih obdelav, trpela pa je tudi zaskrbljenost za lastno zdravje, ker se bolečine v običajnem času niso pomirile in še vedno občuti strah pri prehajanju preko ceste". Gre za dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje v celoti potrdilo. Glede na to, da po 3. odstavku 385. člena ZPP/77 ni mogoče izpodbijati dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje, revizijsko sodišče ni upoštevalo tistih revizijskih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o stopnji in obsegu strahu. Tako je tudi neutemeljen revizijski očitek tožene stranke, da sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je zato v zvezi s stopnjo in trajanjem primarnega in sekundarnega strahu upoštevalo zgoraj navedene okoliščine, vendar je upoštevajoč okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in ki ohranjajo pravična razmerja med škodami določenega obsega in odškodninami zanje, presodilo, da je pravična odškodnina za strah, ki ga je prestala tožnica 200.000,00 SIT.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče druge stopnje pri odločanju o odškodnini za strah zmotno uporabilo 200. člen ZOR. Zato je na podlagi prvega odstavka 395. člena delno ugodilo reviziji tožene stranke in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine za strah, in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožnici za strah plačati odškodnino v znesku 200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.1998 dalje do plačila.

Pri odločanju o denarni odškodnini za telesne bolečine pa je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo 200. člena ZOR in je tožnici za telesne bolečine prisodilo pravično odškodnino. Niso utemeljene revizijske navedbe, da bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine upoštevati, da je tožnica ležala v snežni brozgi do prihoda reševalnega avtomobila. Sodišče druge stopnje je namreč neprijetnosti, ki jih je tožnica prestala medtem ko je čakala na reševalni avto, upoštevalo pri prisoji odškodnine za strah.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili prvi odstavek 195. člena ZOR, ko sta odločili, da mora tožena zavarovalnica tožnici povrniti stroške zdravniških pregledov, čeprav so bili opravljeni v samoplačniški ambulanti, saj so nastali zaradi škodnega dogodka. Prav tako je neutemeljen tudi očitek tožene stranke, da sta sodišči v zvezi s plačilom odškodnine za potne stroške in poškodovana oblačila tožnici prisodili zamudne obresti od zapadlosti terjatve in ne od dneva sojenja. Glede na to, da je tožnica že v tožbi realno ovrednotila stroške, ki jih je imela s prevozi med zdravljenjem, in vrednost poškodovanih oblačil, sodišče ob sojenju ni ugotavljalo zneska, ki bi bil potreben, da bi si tožnica sama reparirala škodo po stanju, kakršna je bila ob povzročitvi škode. Zato je pravilno odločilo, da zamudne obresti ne tečejo od dneva sojenja, temveč od zapadlosti posamičnih terjatev.

Revizijsko sodišče je tako na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo revizijo tožeče stranke in delno revizijo tožene stranke.

Po določbi drugega odstavka 166. člena ZPP/77 sodišče odloči o stroških vsega postopka, če spremeni odločbo zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Glede na uspeh tožene stranke v reviziji, znaša uspeh tožeče stranke v pravdi 43%. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so stroški tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje stroški izvedenine 112.418,00 SIT in ostali pravdni stroški v znesku 134.888,00 SIT, za toženo pa 8.719,75 SIT. Glede na to, da znašajo pritožbeni stroški tožeče stranke 38.510,00 SIT, tožene stranke pa 9.322,00 SIT, revizijski stroški tožeče stranke pa 44.140,00 SIT, tožene stranke pa 24.000,00 SIT, so celotni stroški pravdnega postopka tožeče stranke stroški izvedenine v znesku 112.418,00 SIT in ostali stroški 217.538,00 SIT, celotni pravdni stroški tožene stranke pa 42.042,00 SIT. Upoštevajoč potrebne stroške izvedenine v znesku 112.418,00 SIT in 43 % uspeh je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov v višini 205.959,00 SIT, tožena stranka pa do povračila stroškov v višini 23.964 SIT. Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 181.995,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonitimi obrestmi od 23.12.1999 dalje do plačila.