Jedro

Današnji koncesionar (GG) je stranka v postopku denacionalizacije, v kolikor se odloča o njegovih pravicah, ki izvirajo iz vlaganj. Vendar pa njegov zahtevek iz vlaganj ne opravičuje stvarnopravnega upravičenja na vrnjeni nepremičnini.

Izrek

1. Postopka v zadevah U 1413/2002 in 1606/2002 se združita v skupno obravnavo in odločanje in se zadeva vodi pod opr. št. U 1413/2002. 2. Tožbi drugotožeče stranke se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije, št.... z dne 2. 7. 2002, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek. 3. Tožba prvotožeče stranke se zavrže. 4. Zahteva drugotožeče stranke za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo drugotožeče stranke AA zoper delno odločbo o denacionalizaciji Upravne enote A, št. ... z dne 13. 7. 1998, s katero je prvostopni organ vrnil pokojnemu upravičencu BB podržavljeno premoženje in sicer: v točki 1.a v last sedem parcel v k.o. B, eno v k.o. C in eno v k.o. D; v točki 1.b pa z vzpostavitvijo solastninskega deleža do 279/1000 ter za Gozdno gospodarstvo E (v nadaljevanju: GG) do 721/1000, na eni parceli v k.o. F, enaindvajsetih parcelah v k.o. D, eni parceli v k.o. B in eni v k.o. C. V 2. točki je odločil, da daje vrnjeno premoženje v začasno posest skrbnici za poseben primer AA; v 3. točki, da bo spremembo zemljiškoknjižnega stanja opravilo Okrajno sodišče v Velenju; v 4. točki, da je zavezanec za vračilo navedenih nepremičnin Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije; v 5. točki, da je zavezanec za vračilo nepremičnin v posest GG; v 6. točki, da za posestne meje, ki v naravi niso vidne, poskrbi novi lastnik sam; v 7. točki, da vrednost premoženja, ki se vrača v last, je v času podržavljenja znašala 7.297,33 DEM, v času vračanja pa znaša 7.213,39 DEM. Vrednost premoženja, na katerem se vzpostavlja solastninski delež, pa je ob podržavljenju znašala 740.279,86 DEM, v času vračanja pa znaša 2.654.463,68 DEM; v 8. točki, da stroški postopka niso zaznamovani; v 9. točki, da bo o denacionalizaciji ostalega premoženja odločeno v nadaljevanju postopka. V obrazložitvi navaja, da pravila postopka niso bila kršena, saj je rok za odgovor na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju, materialno-pravni rok in ga ni mogoče podaljševati. Utemeljen tudi ni ugovor, da GG kot dosedanji uporabnik vrnjenih nepremičnin, nima pravne podlage za ugovor o povečani vrednosti nepremičnin. GG ima položaj stranke v postopku na podlagi 1. odstavka 60. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) in ima pravico uveljavljati povečano vrednost nepremičnin. V vsaki zadevi mora organ določno ugotoviti povečano vrednost podržavljenega premoženja na podlagi zatrjevanih vlaganj. Prvostopni organ je pravilno upošteval pri svoji odločitvi cenilni zapisnik sodnega cenilca za gozdarstvo z dne 20. 2. 1995 in presodil, da je takšna cenitev, brez po geodetskih organih uradno ugotovljenih sprememb katastrske kulture in katastrskih razredov zaradi novo zgrajenih cest, podlaga za ugotavljanje bistvenega povečanja vrednosti podržavljenega premoženja. Vlagateljica se je s tem načinom in metodologijo na tej osnovi izračunane povečane vrednosti gozdov strinjala in ni imela nobenih pripomb. Tožena stranka meni, da je tudi pri denacionalizaciji gozdov potrebno uporabiti 25. člen ZDen in ugotoviti, ali se je zaradi izgradnje gozdnih cest bistveno povečala vrednost gozdnih parcel, ki so predmet vračanja. Gozdne ceste niso javno dobro, čeprav so pod določenimi pogoji odprte tudi za druge, ne le za lastnike. Pri vrednostih ne gre za vrednost cest, ampak za vrednost gozdov. Izgradnja gozdne ceste vpliva na katastrski razred gozda, ne vpliva pa na katastrsko klasifikacijo zemljišč. Pravilnik o katastrski klasifikaciji zemljišč (v nadaljevanju: Pravilnik) v 6. členu določa, da se glede na proizvodno sposobnost zemljišč v mejah katastrskega okraja določi za vsako posamezno katastrsko kulturo ustrezno število katastrskih razredov, vendar največ osem. Proizvodna sposobnost zemljišč se ugotavlja glede na naravne in gospodarske pogoje za kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo. Kot naravni in gospodarski pogoj je mišljena med drugim tudi dostopnost zemljišča. Poleg navedenega Pravilnik omenja tudi podatek o možnosti za spravilo lesa. Upravni organ prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno izhajal iz določenih cenitev in v izpodbijani odločbi konkretno obrazložil ugotovitve glede vrednosti gozdov in na tej podlagi odločil. Vse stranke je seznanil s stanjem zemljišč oziroma njihovo vrsto rabe oziroma kulturo v času podržavljenja in s stanjem danes. Navedbe o bistveno povečani vrednosti zemljišč zaradi vloženih investicij je uporabnik preciziral in uveljavljal v smislu 25. člena ZDen. Kako se določa vrednost podržavljenega in vrnjenega premoženja, določa 3. odstavek 44. člena ZDen. Na tej podlagi je bil izdan Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljanih za gradnjo v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju: Odlok), po katerem se vrednost zemljišč določa, kot je bilo že navedeno, na podlagi katastrske kulture, katastrskega razreda in katastrskega okraja v času podržavljenja, ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Današnja vrednost kmetijskih zemljišč in gozdov in vrednost kmetijskih zemljišč in gozdov v času podržavljenja je bila izračunana po Odloku.

Prvotožeča stranka Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov v tožbi navaja, da je z odločitvijo tožene stranke pravnomočno odločeno, da se na račun uveljavljanja večvrednostnih investicij po 25. členu ZDen vzpostavi solastninska pravica BB in GG. Takšno stanje pa je nezakonito, saj nima podlage v zakonih. Gozdne gospodarske organizacije imajo po določbi 82. člena Zakona o gozdovih zgolj status izvajalskih gozdarskih podjetij. Tožena stranka šteje, da je podana zakonska podlaga za vzpostavitev solastnine po 25. členu ZDen, vendar je navedeno določilo napačno uporabila. Tožeča stranka sicer soglaša, da je 25. člen ZDen potrebno uporabiti pri ugotavljanju povečane vrednost gozdov zaradi izgradnje gozdnih cest in da se ta povečana vrednost ugotavlja s pomočjo izvedenca, ker katastrska prekategorizacija uradno ni bila izvedena, vendar se določila 25. člena ZDen nanašajo zgolj na razmerje upravičenec proti zavezanec, ali upravičenec proti najemojemalec. Tožena stranka je nepravilno uporabila določbo 60. člena ZDen, ko je dopustila GG udeležbo v postopku, vendar v 25. členu ZDen ni podlage za odločitev, da je GG upravičen do uveljavljanja investicijskih vlaganj. V 2. odstavku 25. člena je določena izbirna pravica upravičenca, kadar se vzpostavlja solastnina, pa to pomeni, da gre za solastnino upravičenca in RS. Delna odločba je v delu, ki vzpostavlja solastnino, nična.

Drugotožeča stranka AA s tožbo izpodbija odločbo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava. V postopku GG ni dokazal povečanja vrednosti premoženja, prvostopni organ pa je ni določno ugotovil. Tožeča stranka je vpogledala cenitev, ki jo je na osnovi strokovne simulacije pripravila GG, vendar je menila, da GG ni stranka v postopku in da se tako predložena cenitev ne bo upoštevala. V postopku je bila zato storjena bistvena kršitev določb postopka, ker tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Tožeča stranka namreč trdi, da GG ni stranka v postopku, ne na podlagi 25. in ne na podlagi 60. člena ZDen. Pravica do uveljavljanja večvrednosti bi šla upravljalcu le, če bi zakonodajalec to posebej uredil v ZDen. Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju: ZSKZG) te pravice upravljalcu ne daje. Po tem zakonu je Sklad pravni naslednik GG in s tem tudi nosilec vseh upravičenj. Gozdno gospodarstvo na podlagi Zakona o gozdovih lahko sklene pogodbo kot izvajalsko gospodarsko podjetje, premoženje, ki pa jim kot družbena lastnina ostane, pa se lastnini po predpisih Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Vendar pa v Uredbi o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance ni podlage, da bi si GG, ki je iz sredstev moralo izločiti gozdove, lahko pridržalo pravico do uveljavlja večvrednih investicij. V ustavni odločbi U-I-367/98 je Ustavno sodišče, ko se je GG izrecno sklicevalo na svoj pravni interes, navedlo, da najemodajalec iz 60. člena ZDen a priori ne more biti stranka, pač pa mora izkazati, da ima zaradi varstva pravic, pravni interes udeleževati se postopka. V kolikor bi sodišče menilo, da je GG stranka v postopku, tožeča stranka nadalje meni, da izdelana cenitev ne more biti podlaga za ugotovljeno večvrednost. Po tej cenitvi je večvrednost namreč napačno ugotovljena, saj je sama cenilna metodologija napačna. Razen tega je v cenitvi priznana odškodnina za dve koči, ki jih tožeča stranka noče. Tožbi prilaga listino "posestna zadeva", ki jo je pridobila pred kratkim in iz katere izhajajo drugačne količine lesne mase, kot jo zatrjuje tožena stranka. Nadalje, ker tožena stranka navaja, da je GG financirala izgradnjo gozdnih cest, iz tožbe v zadevi U 41/99, ki se je obravnavala pred sodiščem v Celju, pa izhaja, da je GG sam navedel, da se ceste niso financirale izključno iz njenih sredstev. Ne prvo in ne drugostopni organ se nista določno opredelila do povečane vrednosti na podlagi vlaganj. Sodišče je v sodbi naložilo toženi stranki, da dokazno oceni cenilni zapisnik, vendar pa tožena stranka temu ni sledila in se tudi ni opredelila do pomanjkljivosti v cenilnem zapisniku in do navedb tožeče stranke v pritožbi, ki se nanašajo na pomanjkljivosti v cenilnem zapisniku. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom GG na tožbo prvotožeče stranke odgovarja, da je Sklad dne 7. 7. 1998 podal izjavo volje in navedel, da ne nasprotuje vračilu nepremičnin v naravi v obliki solastninskega deleža. Trditev, da torej ni zakonske podlage za solastništvo, je neutemeljena. GG ima status stranke v postopkih. ZSKZG v 5. odstavku 14. člena določa, da je Sklad pravni naslednik upravljalca kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini, po ZLPP. Istočasno pa je v 1. odstavku 17. člena določeno, da prenos nepremičnin ne vpliva na pravice upravljalcev, da nadaljujejo z uporabo in upravljanjem kmetijskih zemljišč in gozdov do izdaje pravnomočne odločbe. Ustavno sodišče je že večkrat presojalo 25. člen ZDen in v nobeni od odločb ni navedlo, da je upravičenec do odškodnine le zavezanec, kot to zatrjuje tožeča stranka. V odločbi U-I-129/95 z dne 4. 7. 1996 je obrazložilo, da tistim, ki so vrednost nepremičnine bistveno povečali, zagotavlja določba 2. odstavka 25. člena ZDen odškodnino za povečano vrednost. V odločbi U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 pa je navedeno, da lahko vlagatelj zahteva od upravičenca iz naslova večvrednosti vrnjenih nepremičnin razliko v vrednosti. V odločbi je jasno zapisano, da odškodnina pripada vlagatelju, kar pa Sklad nikoli ni bil. GG meni, da je tožba tožeče stranke neutemeljena.

Stranka z interesom GG na tožbo drugotožeče stranke navaja, da ima GG lastnost stranke. O tem je bilo odločeno že v številnih postopkih. Tožeča stranka je vpogledala cenitve, ki jih je pripravilo GG in se je s cenitvijo strinjala ter zahtevala, da se ji gozdovi vrnejo v naravi v deležu. Šele po izdaji delne odločbe je pričela izpodbijati predložene cenitve. Tekom postopka nikoli ni bilo sporno, da so bile ceste zgrajene, odškodninski zahtevek pa je postavljen na osnovi povečane vrednosti gozda v smislu 25. člena ZDen na način, da se upošteva sprememba katastrskega razreda zaradi novozgrajenih cest, pri čemer ne gre za vrednost cest ampak za vrednost gozdov. V odškodninskem zahtevku in priloženi cenitvi GG ne uveljavlja povišanja vrednosti gozdov na račun povečane zaloge lesne mase. Iz ustavnih odločb pa je tudi razvidno, da pripada odškodnina za vlaganje družbenih sredstev v nepremičnine, ki so predmet vračila v postopkih denacionalizacije, dejanskemu vlagatelju.

Nadomestna zastopnica javnega interesa je udeležbo v postopku na podlagi tožbe prvotožeče stranke priglasila.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku na podlagi tožbe drugotožeče stranke priglasil. Tožena stranka v obeh odgovorih na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijana odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na podlagi 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) je sodišče oba postopka, s katerima se izpodbija ista odločba tožene stranke, združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

Tožba drugotožeče stranke je utemeljena.

Sodišče uvodoma kot neutemeljen zavrača ugovor, da stranka z interesom GG ni stranka v postopku denacionalizacije. Položaj stranke GG daje določba 2. odstavka 60. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US), ki določa, da je stranka v postopku denacionalizacije tudi pravna oseba, ki je do 7. 12. 1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Legitimacija za sodelovanje v denacionalizacijskem postopku za GG izhaja tudi iz določbe 5. odstavka 25. člena ZDen, ki določa, da zavezanec ali najemojemalec iz 60. člena ZDen lahko zahtevata razliko v vrednosti nepremičnine iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine. Z uporabo analogije, saj gre za podobno pravno razmerje, kot je najemno, se lahko šteje današnjega koncesionarja za najemnika v smislu določbe 2. odstavka 60. člena ZDen. Kot legitimacija za sodelovanje v denacionalizacijskem postopku (v okviru zahtevka za vlaganja) ni bila sporna Vrhovnemu sodišču RS, ko je obravnavalo pritožbo tožene stranke na sodbo U 41/99, s katero je sodišče ugodilo tožbi GG (I Up 887/2000 z dne 27. 9. 2001) in Ustavnemu sodišču RS, tudi za to sodišče ni sporna. Pri odločanju o zahtevku o vlaganjih v podržavljeno nepremičnino do 7. 12. 1991 se odloča o pravicah GG, ki izvirajo iz teh vlaganj, zato ima pravico, da v okviru odločanja o svojem zahtevku, ki ima podlago v ZDen, sodeluje v postopku in postavlja materialne ugovore v navedenem okviru.

Utemeljeno pa drugotožeča stranka ugovarja kršitvam materialnega prava. V denacionalizacijskem postopku je ugotovitev vrednosti nepremičnine ob podržavljenju in vrednosti ob vračanju del pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja in zato je prvostopni organ pravilno ravnal, ko je obe vrednosti ugotavljal. Ker pa je GG uveljavljal zahtevek iz naslova vlaganj, je prvostopni organ tudi pravilno, ko je ugotovil, da se je vrednost nepremičnin bistveno povečala, uporabil določbo 2. odstavka 25. člena ZDen in pozval upravičenca, da izbere eno od predvidenih opcij iz tega člena. Tožeča stranka kot upravičenec se je odločila za opcijo iz druge alinee 2. odstavka 25. člena ZDen, ki predvideva vrnitev nepremičnine tako, da se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine. Vendar pa določba 2. odstavka 25. člena ZDen, tako po gramatikalni razlagi, kot teleološki, ki izhaja iz namena celotnega zakona, daje podlago le za vzpostavitev solastnine za upravičenca v višini prvotne vrednosti nepremičnine, ne pa za solastninsko skupnost upravičenca in vlagatelja zahtevka za vlaganja, kot je v obravnavani zadevi storil prvostopni organ. Denacionalizacija je vračanje podržavljenega premoženja v naravi bivšemu lastniku in le v njegovo korist se lahko v denacionalizacijskem postopku vzpostavi lastninski delež v višini podržavljenega premoženja. Upravičenec do odškodnine iz naslova vlaganj po določbah ZDen ne pridobi stvarnopravnih upravičenj. Njegova terjatev je samostojna pravica in prvostopni organ ni imel podlage v določbah ZDen za vzpostavitev solastnine iz naslova vlaganj v nepremičnino. Prvostopni organ je tako z odločitvijo, ki nima podlage v ZDen, kršil materialno pravo, ravno tako pa tožena stranka, ki je tako nezakonito odločitev obdržala v veljavi.

Drugotožeča stranka nadalje utemeljeno ugovarja kršitvam določb postopka, saj se tožena stranka pri ponovnem obravnavanju pritožbe ni opredelila do pritožbenih navedb. Sodišče je v sodbi U 41/99 z dne 11. 7. 2000 izrecno napotilo toženo stranko, da presodi sporno cenitev kot podlago za ugotovitev bistvenega povečanja vrednosti podržavljenega premoženja iz razloga, ker pri njeni izdelavi geodetski organi niso sodelovali. Tožena stranka meni, da je cenilni zapisnik sodnega cenilca za gozdarstvo lahko podlaga za ugotavljanje bistvenega povečanja vrednosti podržavljenih nepremičnin. Vendar mora tisti, ki tak zahtevek uveljavlja, dokazati, da so gozdne ceste oziroma druga gozdna infrastruktura dejansko zgrajene in da se je zaradi tega povečala vrednost vračanjih zemljišč. Zatrjevana dejstva mora ugotoviti tudi organ, saj spadajo v okvir popolno ugotovljenega dejanskega stanja v okviru postavljenega zahtevka za povrnitev vlaganj in morajo biti preverljiva tudi v pritožbenem postopku. Tožena stranka na navedene pritožbene ugovore ni odgovorila, torej cenitve ni preverila v smeri postavljenih ugovorov, zato sodišče meni, da je v obrazložitvi posledično ostalo neodgovorjeno na pritožbene ugovore, ki kažejo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji, namreč, da se ne skladajo površine gozdov iz cenitve, zemljiškoknjižnih izpiskov in odločbe o podržavljenju; preverba je otežena zaradi drugačnega oštevilčenja parcel v cenitvi in zemljiški knjigi; sporni so razlogi o ugotoviti vrednosti premoženja v času podržavljenja; v povečano vrednost se upoštevata tudi dve koči na parc. št. 11, k.o. F in 413/3 k.o. D. Tožena stranka je nekritično sledila predloženi cenitvi in je dokazno ni ocenila. V ponovljenem postopku se bo morala opredeliti do cenitve in odgovoriti na pritožbene navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje na prvi stopnji in predloženo cenitev oceniti tudi v luči pritožbenih ugovorov.

Zgolj podrejeno, ker se v tožbi drugotožeče stranke odpira vprašanje metode ugotavljanja povečanja vrednosti, sodišče še tudi glede tega spornega vprašanja, v izogib zapletom v postopku, dodaja: Za vsako vrsto premoženja, ki se v denacionalizaciji vrača, je predpisana metodologija vrednotenja. Tistim, ki so vrednost nepremičnine povečali, ZDen zagotavlja odškodnino, ki jo opredeljuje kot razliko v vrednosti. Niti ZDen niti noben podzakonski predpis ne določata, kako se vrednotijo vlaganja. Po mnenju sodišča je tudi višino vlaganj treba vrednotiti po metodologiji, ki je predpisana za vrednotenje nepremičnin. Torej ni nujno, da se vrednost gozdne parcele poveča za vložena sredstva. Ker se vrednost zemljišč določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj (3. odstavek 44. člena ZDen), se tudi povečana vrednost zaradi izgradnje gozdnih cest mora izraziti preko prekategorizacije katastrskega razreda gozda. Zato je tisti, ki uveljavlja povečano vrednost, po mnenju sodišča lahko uspešen le, če povečano vrednost strokovno utemelji na način, ki ga predpisi o zemljiškem katastru zahtevajo za katastrsko klasifikacijo. Gradnja gozdne ceste lahko spremeni katastrski razred gozdne parcele. Ob ažurnem usklajevanju dejanskega stanja s stanjem v zemljiškem katastru bi bilo v denacionalizacijskih postopkih vprašanje povečane vrednosti gozdov po podržavljenju zaradi izgradnje gozdne infrastrukture že razrešeno. Ker pa zemljiško katastrsko stanje ne ustreza stanju v naravi, bo potrebno v denacionalizacijskem postopku povečano vrednost v smislu 25. člena ZDen ugotoviti po postopku in na način, predpisan za spremembo katastrskega razreda zemljišč (Pravilnik, Uradni list SRS, št. 28/79). V denacionalizacijskem postopku se zato upošteva takšen strokovni elaborat o določitvi novega katastrskega razreda, ki je pripravljen po zato predpisani metodologiji in bo po izdani denacionalizacijski odločbi podlaga za določitev in vpis novega katastrskega razreda v zemljiški kataster.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila določbe materialnega prava in pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi 4. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in odločbo odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, tako je sodišče odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Tožbo prvotožeče stranke pa je moralo sodišče zavreči. Po določbi 2. odstavka 4. člena ZUS upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno. Prvotožeča stranka Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je imela zoper prvostopno odločbo, ki je skupaj z izpodbijano odločbo predmet presoje v obravnavani zadevi, možnost vložiti pritožbo, pa je ni vložila, zato torej tudi tožba, vložena v upravnem sporu, ni dopustna in jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 4. člena zavrglo.