Jedro

ZST-1 ne omejuje pravice do pritožbe zoper sklep, ki ga izda sodišče prve stopnje o ugovoru zoper plačilni nalog, prav tako pa je ne omejuje niti ZST. Če pravica do pritožbe ni izrecno izključena, je treba šteti, da stranka to pravico ima.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru ugodi ter se plačilni nalog sodišča prve stopnje razveljavi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Tožeča stranka je 12.6.2008 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in takrat plačala sodno takso v višini 46,00 EUR. Tožena stranka je podala ugovor zoper sklep o izvršbi, zato je sodišče prve stopnje ta sklep razveljavilo v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, ter odločilo, da se bo postopek nadaljeval kot pravdni postopek. Nato je sodišče prve stopnje s plačilnim nalogom tožnika pozvalo naj doplača premalo plačano sodno takso v znesku 5,00 EUR in se pri tem sklicevalo na Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Zoper plačilni nalog je tožnik vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo. V pravnem pouku je navedlo, da zoper sklep ni pritožbe.

Zoper sklep o zavrnitvi ugovora se pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po drugem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru ugodi. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je pravni pouk v izpodbijanem sklepu napačen. ZST-1 ne omenja, da zoper sklep o odločitvi glede ugovora zoper plačilni nalog ni pritožbe. Sodna praksa take pritožbe dopušča. Tožnik je predlog za izvršbo vložil v času, ko je veljal Zakon o sodnih taksah iz leta 2004 (v nadaljevanju ZST). Trditev sodišča, da je pravdni postopek začel teči s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, nima pravne podlage.

Pritožba je utemeljena.

Prav ima pritožnik, da je pravni pouk, ki ga vsebuje izpodbijani sklep, napačen. ZST-1 ne omejuje pravice do pritožbe zoper sklep, ki ga izda sodišče prve stopnje o ugovoru zoper plačilni nalog, prav tako pa je ne omejuje niti ZST. Če pravica do pritožbe ni izrecno izključena, je treba šteti, da stranka to pravico ima. Pravica do pritožbe je ustavna kategorija, določa jo Ustava RS v 25. členu. Ta pravica mora biti izrecno izključena s posameznim zakonom, če se jo želi omejiti. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega razloga tožnikovo pritožbo vsebinsko obravnavalo.

Tožnik je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložil pred uveljavitvijo ZST-1. Prehodna določba 39. člena ZST-1 določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1 (1.10.2008), do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. To pomeni, da se te takse plačujejo po ZST, ki je veljal pred ZST-1. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se je postopek začel s pravnomočnostjo sklepa o razveljavitvi sklepa o izvršbi. Res je, da se je takrat začel pravdni postopek, pred tem pa je postopek potekal po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Vendar pa citirani 39. člen ZST-1 ne razlikuje med različnimi vrstami postopka. Relevantno je le, kdaj se je začel postopek (pred ali po uveljavitvi ZST-1). Izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine in pravdni postopek, ki mu sledi, sta celota. Pravdni postopek je nadaljevanje izvršilnega postopka, kar jasno izhaja iz določbe drugega odstavka 62. člena ZIZ, ki govori o nadaljevanju postopka, kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu opr. št. II Ips 383/2005). Ker se je izvršilni postopek začel v času veljavnosti ZST, se takse, do pravnomočnega zaključka postopka, plačujejo po tem zakonu.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, konkretneje ZST in ZST-1, zato je sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora spremenilo, ugovoru ugodilo in posledično razveljavilo plačilni nalog sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo uspela, vendar je pritožbeno sodišče odločilo, da mora nastale ji pritožbene stroške nositi sama. ZPP namreč ne daje pravne podlage, po kateri bi morala te stroške povrniti tožena stranka. Ti stroški namreč niso vezani na uspeh v pravdi, niti jih ni povzročila tožena stranka.