Jedro

V 2. odst. 29. čl. Zakona o poslovnih stavbah in prostorih je res določeno, da po odpovedi najemodajalca in zahtevi za izpraznitev sodišče izida sodni nalog za izpraznitev prostorov, kot to poudarja pritožba, prvostopno sodišče pa je o zahtevku na izpraznitev odločilo na podlagi tožbe. Kljub temu pritožba nima prav, da bi moralo prvostopno sodišče tožbo na izpraznitev poslovnih prostorov zavreči. Po določilu 3. odst. 29. čl. ZPSP se namreč za nalog za izpraznitev uporabljajo tista določila ZPP, ki se nanašajo na plačilni nalog. Po določilu 1. odst. 448. čl. ZPP pa sodišče takrat, kadar ne ugodi predlogu za izdajo plačilnega naloga, nadaljuje postopek po tožbi. Zato vložitev tožbe na izpraznitev namesto naloga za izpraznitev sama po sebi ne more imti za posledico zavržena tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zahtevka obeh pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se kot neutemeljena zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo obema zahtevkoma tožeče stranke, nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke pa je kot neutemeljen zavrnilo. Tako je odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh izprazniti poslovne prostore v drugem nadstropju, ki jih zaseda ter jih proste stvari in predmetov v 15 dneh izročiti tožeči stranki (I. točka izreka) in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. Ig 97/00167 z dne 9.5.1999 (za plačilo 1,911.789,50 SIT s pripadki) v 1. in 3. točki vzdržalo v veljavi (III. točka izreka).

Nasprotni zahtevek tožene stranke na ugotovitev, da je tožena stranka tožeči vso najemnino za čas od 1.11.1996 do 31.7.1997 plačala in da mora tožeča stranka plačati toženi stranki 11,957.196,00 SIT s pripadki, pa je kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 527.140,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.3.1998 dalje (IV. točka izreka).

Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka ter ugoditev nasprotnemu zahtevku, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločitev. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo pa je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je priglasila svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ob neizpodbijani odločilni dejanski okoliščini, da je tožeča stranka vse storitve, ki jih je v okviru pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju (A8, v nadaljevanju pogodba) zanjo opravila tožena stranka, le-tej plačala, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

V izpodbijani sodbi je prvostopno sodišče v celoti povzelo vsebino te pogodbe (A8). V 4. členu se je tožeča stranka izrecno zavezala, da bo plačevala le opravljene storitve, pri čemer se je v 1. čl. zavezala, da bo zagotavljala obseg dela za 3410 točk mesečno oz. v višini, ki jo bo odobraval Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Četudi taka formulacija 1. člena pogodbe ne daje jasnega odgovora, koliko dela se je tožeča stranka zavezala naročati pri toženi stranki, pa prav gotovo ne daje podlage za zaključek, da je bil med pravdnima strankama dogovorjen pavšal - da bi torej morala tožeča stranka plačati tudi delo, ki se ga je zavezala pri toženi stranki le naročati (ne glede na to ali bo delo opravljeno ali ne) kot to zmotno podčrtuje pritožnica. Zato nasprotni tožbeni zahtevek na plačilo neopravljenega dela ni utemeljen, kakšnega drugega zahtevka zaradi eventuelne kršitve te pogodbe pa tožena stranka ni postavila. Glede na povedano je sodišča prve stopnje pravilno zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke na plačilo 11,957.196,00 SIT s pripadki (II. tč. izreka) in pravilno ugotovilo, da do materialno pravnega pobotanja na podlagi določil 336. in 337. čl. ZOR s terjatvijo tožeče stranke za plačilo 1,911.798,50 SIT, ni prišlo.

Glede na navedeno je tudi izdan sklep o izvršbi, kateremu je tožena stranka le pavšalno ugovarjala, utemeljeno vzdržalo v veljavi (III.

tč izreka).

Zato je tudi odločitev iz I. tč. izreka na izpraznitev v najem danih prostorov zaradi neplačevanja najemnine pravilno oprta na določilo 28. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. RS, št.18/74, 34/88.., v nadaljevanju ZPSPP).

V 2. odst. 29. čl. tega zakona je res določeno, da po odpovedi najemodajalca in zahtevi za izpraznitev, sodišče izda sodni nalog za izpraznitev prostorov, kot to poudarja pritožba, prvostopno sodišče pa je o zahtevku na izpraznitev odločilo na podlagi tožbe. Kljub temu pritožba nima prav, da bi moralo prvostopno sodišče tožbo na izpraznitev poslovnih prostorov zavreči. Po določilu 3. odst. 29. čl. ZPSP se namreč za nalog za izpraznitev uporabljajo tista določila ZPP, ki se nanašajo na plačilni nalog. Po določilu 1. odst. 448. čl. ZPP/77 pa sodišče takrat, kadar ne ugodi predlogu za izdajo plačilnega naloga, nadaljuje postopek kot po tožbi. Zato vložitev tožbe na izpraznitev namesto naloga za izpraznitev sama po sebi ne more imeti za posledico zavrženja tožbe.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo o enoletnem odpovednem roku. Enoletni odpovedni rok je v 24. čl. ZPSP predviden za primer odpovedi najemne pogodbe iz nekrivdnih razlogov, ne pa tudi za izpraznitveni zahtevek pri odstopu od pogodbe iz krivdnih razlogov. V primeru protipogodbene rabe v najem danih prostorov lahko najemodajalec vsak čas odstopi od pogodbe in zahteva izpraznitev poslovnih prostorov ne glede na pogodbene ali zakonske določbe o trajanju najema (28. čl. ZPSPP).

Pritožba pravilno poudarja, da je prvostopno sodišče mimo navedb pravdnih strank ugotovilo, da so podani pogoji za razvezo pogodbe po 133. čl. ZOR. Tako ravnanje bi utegnilo pomeniti kršitev določila 1. odst. 2. čl. ZPP, po katerem sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov in določila 219. čl. ZPP, po katerem so le stranke tiste, ki morajo navajati pravotvorna dejstva. Vendar ker ta ugotovitev prvostopnega sodišča na izpodbijano odločitev ni imela nikakršnega vpliva, očitana kršitev določila 1. odst. 354. čl. ZPP/77 ni podana.

Po določilu 4. odst. 338. čl.ZPP/77 mora obrazložitev sodbe zajemati zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih ter dokaze in predpise, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev. Vsebovati mora torej dejansko podlago sodbe in obrazložitev v ožjem smislu. Sodišče prve stopnje si je po nepotrebenem na trinajstih straneh oteževalo delo z natančnim povzemanjem navedb obeh pravdnih stranke in opisovanjem vsebine vsake posamezne, tudi nebistvene listine, ki se nahaja v prilogah. To zato, ker je z golo obrazložitvijo, ki je bistvenega pomena za odločitev, saj vsebuje dokazno oceno sodišča in podlago za sodbo, opravilo na dobrih dveh straneh. Zadoščal bi zgoščen povzetek naveb obeh pravdnih strank, nato pa bi morala slediti poglobljena ocena izvedenih dokazov in subsumpcija ugotovoljenega dejanskega stanja pod pravno normo. S tako natančnim povzemanjem navedb in opisovanjem vsebine vsake posamezne listine, kot je to storilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, še tako jasna in enostavna zadeva pridobiva na teži in izgublja na preglednosti in prepričljivosti. Kljub umestni pripombi na dolžino sodbe pa ni utemeljena pritožbena navedba, da je izpodbijana sodba ostala neobrazložena do te mere, da je ni mogoče preizkusiti, saj je odločilna dejanska okoliščina v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljena. Sicer pa je treba tudi pooblaščenki pritožnika pojasniti, da predloga, kot ga vsebuje pritožba, Zakon o pravdnem postopku ne pozna. Če sodišče druge stopnje ugodi pritožbi, potem lahko izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa jo spremeni, tako da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oz. mu ugodi (1. odst. 366. čl. ZPP/77).

Pritožba torej ni utemljena, pa tudi ob uradnem preizkusu (2. odst. 365. čl. ZPP/77) pritožbeno sodišče ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je tudi stroškovna odločitev pravilna in skladna z določilom 1. odst. 154. čl. ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi propade, nasprotni straki povrniti njene pravdne stroške. Kar se tiče pritožbene trditve, da so le-ti tožeči stranki odmerjeni v previsokem znesku, pa pritožbeno sodišče pripominja, da na podlagi tako pavšalne trditve kaj več kot uradnega preizkusa izpodbijani stroškovni izrek ne more biti deležen, ta pa je, kot povedano, materialnopravno pravilen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v celoti kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP).

Ker ni bilo pritožbe, se z navedbami tožeče stranke v odgovoru na pritožbo o protizakoniti združitvi pravd pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, sicer pa je bila združitev tako ali tako v njenem interesu. Prvostopno sodišče je tako istočasno s sodbo odločilo o vseh zahtevkih med pravdnima strankama in z vsemi je tožeča stranka uspela.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo oba zahtevka pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Odločitev za toženo stranko temelji na določilu 1. odst. 166. čl, v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/77, za tožečo na na 1. odst. 155. čl. ZPP/77. Predmetni spor pritožbeno sodišče kljub (pre)obširnim navedbam obeh pravnih strank in (pre)dolgi prvostopni sodbi ocenjuje za tako enostavno v dejanskem in pravnem pogledu, da odgovor na pritožbo ni bil potreben.