Jedro

Dolžnost starša, pri katerem je otrok, je da se otroka pripravi na stike. Pri izvrševanju odločbe o stikih ni mogoče slediti vsakokratnim željam otrok, saj je končni cilj določitve stikov zdrav in vsestranski razvoj otrokove osebnosti in ta cilj pretehta nad morebitnim trenutnim zadovoljstvom otroka z izvajanjem stikov v drugačnem obsegu oziroma ob upoštevanju njegovih želja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II., III. in V. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Dolžnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice (I. točka izreka) in zavrnilo njen predlog za odlog izvršbe (II. točka izreka). Naložilo ji je, da upniku v roku 8 dni povrne 704,40 EUR izvršilnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (III. točka izreka), v presežku pa je upnikovo stroškovno zahtevo zavrnilo (IV. točka izreka). Sklenilo je še, da dolžnica sama nosi svoje stroške ugovornega postopka (V. točka izreka).

2.Zoper ta sklep se dolžnica po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Izrecno izpodbija I. in II. točko izreka, vendar iz njenih pritožbenih navedb izhaja, da izpodbija tudi zanjo neugodni III. in V. točki izreka sklepa. V pritožbi najprej opozarja, da je obrazložitev sklepa pomanjkljiva, saj sodišče ni jasno navedlo, katere dokaze je upoštevalo in katere je zavrnilo, niti ni pojasnilo, na katerih dokazih je utemeljilo svojo odločitev. Poudarja, da je tako ona kot upnik, predložila več dokaznih predlogov, ki jih sodišče ni ustrezno obravnavalo. Manjkajoči dokazni sklep, ki bi moral vsebovati odločitev o izvedbi ali zavrnitvi dokazov ter obrazložitev te odločitve, predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki se smiselno uporabljajo v postopku izvršbe. Nadalje izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo zgolj načelo stroge formalne legalitete, ki veže sodišče na izvršilni naslov, ne da bi upoštevalo interese otroka. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z 408. členom ZPP po uradni dolžnosti poskrbeti za zaščito pravic in interesov otroka. Pri obravnavi njenega ugovora je bilo zanemarjeno tudi načelo oficialnosti, preiskovalno načelo, predvsem pa že izpostavljeno načelo otrokove koristi. Namesto tega se je sodišče prve stopnje osredotočilo na obveznost dolžnice, da omogoči stike otroka z očetom, pri čemer je ocenilo, da so njene navedbe o prizadevanju za izvedbo stikov presplošne in nekonkretizirane. Temu izrecno nasprotuje, saj je podrobno pojasnila, kako in s kakšnimi ukrepi, poskuša otroka pripraviti na stike. Poudarja še, da sodišče v izpodbijanem sklepu ni ustrezno obravnavalo vseh njenih navedb in predlaganih dokazov, zato ni v zadostni meri raziskalo dejanskega stanja. Po njenem prepričanju je zato zmoten zaključek, da ni izkazala svojega aktivnega truda za izvedbo stikov. Glede zavrnitve njenega predloga za odlog izvršbe dolžnica opozarja, da sodišče ni jasno in natančno obrazložilo, zakaj je njen predlog zavrnilo. Poudarja, da je v teku nepravdni postopek, v katerem se odloča o spremembi izvršilnega naslova, in da je vložila predlog za izdajo začasne odredbe, ki bo vplivala na stike med otrokom in očetom, saj bo morebitna izdaja začasne odredbe začasno nadomestila izvršilni naslov, kar bi lahko vplivalo na nadaljevanje izvršbe. Na koncu pritožnica izpostavlja, da je zaradi teh pomanjkljivosti nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v zanjo pozitivno odločitev s stroškovno posledico za upnika. Priglaša pritožbene stroške.

3.Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ne drži pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokaznega sklepa oziroma dokazne ocene, saj je sodišče prve stopnje napravilo prepričljivo dokazno oceno, ki je pojasnjena od 9. do 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče se ni dolžno opredeliti do vseh trditev in dokazov stranke, kakor izpostavlja pritožba. Skladno s pravno teorijo in sodno prakso se mora opredeliti le do tistih trditev in dokazov, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilne. Katere dokaze je sodišče prve stopnje izvedlo in štelo kot pravno odločilne, pa je razvidno iz same obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožba ne, pojasni katero bistveno kršitev pravil postopka je sodišče prve stopnje, ki jo še v zvezi s tem pritožbenim očitkom uveljavlja dolžnica, le-to zagrešilo. Sodišče druge stopnje lahko na takšen pritožbeni očitek odgovori le, da ne gre za nobeno izmed kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. Pri tem zgolj še pojasnjuje, da okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izrecno zavrnilo izvedbe tistih dokazov, ki jih ni izvedlo, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov tako kot ta glasi, in sicer vse dokler ta ni z izrednimi pravnimi sredstvi razveljavljen, odpravljen ali spremenjen. Sodišče prve stopnje oziroma izvršilno sodišče tako izvršilnega naslova iz vidika varstva koristi otrok ne more ponovno presojati, kot je še pravilno obrazloženo v izpodbijanem sklepu. Zato je neutemeljeno dolžničino sklicevanje na 408. člen ZPP1 in da je sodišče prve stopnje kršilo načelo oficialnosti in preiskovalno načelo, saj ga, glede na pojasnjeno, pri izvrševanju odločbe glede pravice do osebnih stikov citirani načeli ne zavezujeta. Otrokova korist se namreč upošteva pri odločanju o odlogu izvršbe.

7.Dolžnici je v sicer pritrditi, da njene navedbe v ugovoru niso bile splošne in nekonkretizirane, kot je to navedeno v izpodbijanem sklepu. Vendar pa z v pritožbi ponovno izpostavljenimi ravnanji, t. j. da obvešča CSD in da je vključila otroka v obravnavo h kliničnemu psihologu, ter nadalje, da sinu govori, da ga ima oče rad, da želi biti z njim, da ga pogreša in da naj (sin) prešteje, koliko časa preživi z očetom - ne more zadostiti svoji obligaciji prizadevanja po izvršilnem naslovu. Kakor je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, je dolžnost starša, pri katerem je otrok, da otroka pripravi na stike.2 Pri izvrševanju odločbe o stikih tako ni mogoče slediti vsakokratnim željam otrok, saj je končni cilj določitve stikov zdrav in vsestranski razvoj otrokove osebnosti in ta cilj pretehta nad morebitnim trenutnim zadovoljstvom otroka z izvajanjem stikov v drugačnem obsegu oziroma ob upoštevanju njegovih želja. Za izvršilno sodišče je tako bistvena zgolj ugotovitev, ali se izvršilni naslov izvršuje tako, kot se glasi oziroma ali je dolžnica s trditvami in dokazi v ugovoru zoper sklep o izvršbi zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu o tem, da je storila vse, da otroka pripravi na stik, pa ga otrok zavrača. Že Vrhovno sodišče RS je namreč v zadevi II Ips 220/2015 z dne 19. 11. 2015 poudarilo, da tisti od staršev, ki izvršuje stike, mora opustiti vse, kar otežuje varstvo in vzgojo otroka. Tisti od staršev, pri katerem pa otrok živi in je v njegovem varstvu in vzgoji, pa mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike. Zato si mora prizadevati za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim od staršev. Po pojasnjenem je zato pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da svojega prizadevanja ne more izkazati s tem, da upnika prosi za pomoč (pri stikih) in da o težavah pri izvrševanju stikov obvešča CSD.

8.Pritožnica nadalje ne pojasni, do katerih navedb in predlaganih dokazov se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma do katerih navedb in dokazov bi se moralo opredeliti podrobneje, zato sodišče druge stopnje takšnega pritožbenega očitka ne more preizkusiti. Glede na vse obrazloženo, je sodišče prve stopnje njen ugovor utemeljeno zavrnilo, saj ni zadostila svoji obligaciji prizadevanja po izvršilnem naslovu, t. j. da bi se (zadostno) trudila pri izvajanju stikov.

9.Materialnopravno pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dolžničinega predloga za odlog izvršbe. Dolžnica ne izpodbija ključnih ugotovitev sodišča prve stopnje, do katerih je prišlo na podlagi njene lastne izpovedbe, in sicer, da se otrok z očetom po telefonu pogovarja dvakrat tedensko, da v telefonskih pogovorih ne zatrjuje, da ne želi k očetu oziroma da celo zatrjuje, da bi k njemu prišel za dve do tri ure, nadalje, da sin ve, da ga ima oče rad in ne misli, da bi bilo otroku pri očetu kaj slabega. Oba sta tudi izpovedala, da ima sin vredu odnos z očetom. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da oprava izvršbe skladno s trenutno veljavnim izvršilnim naslovom ne bi bila v nasprotju z varstvom koristi otroka in da ni vsako odklanjanje stikov s strani otroka taka okoliščina, ki terja odlog izvršbe. Iz teh razlogov odloga izvršbe tudi ne utemeljuje v pritožbi ponovno izpostavljena okoliščina, da sodišče ne bi smelo voditi postopka izvršbe, ker je v teku postopek za spremembo odločbe o stikih oziroma ker bo z izdajo začasne odredbe izvršilni naslov izgubil pravni učinek, ob tem ko pritožba niti ne zatrjuje, da je takšna začasna odredba (že) izdana.3 Sodišče prve stopnje je zato njen predlog za odlog izvršbe utemeljeno zavrnilo, odločitev pa je glede na navedeno jasno in natančno obrazložilo.

10.Dolžnica odločitev o stroških izpodbija zgolj v povezavi z odločitvijo o glavni stvari. V zvezi z višino odmerjenih stroškov upnika ne podaja nobenih konkretnih trditev. Sodišče druge stopnje je zato opravilo preizkus odločitve po uradni dolžnosti in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je pravilno uporabljeno, pri čemer je odmerjena višina stroškov skladna z Odvetniško tarifo.

11.Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ ter drugi odstavek 55. člena ZIZ), ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje pritožbo dolžnice kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijani I., II., III. in V. točki izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12.Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, saj jih upnik ni neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

-------------------------------

1Ki sicer ne velja več, saj je prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 16/19).

2Primerjaj sklep Višjega sodišča v Kopru I Ip 434/2015 z dne 16. 12. 2015 ali sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 93/2022 z dne 16. 2. 2022.

3Iz spisovnih podatkov sicer še izhaja, da dolžnica v predlogu za izdajo začasne odredbe ni predlagala ukinitve stikov z očetom, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi iz tega razloga.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 238

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.