Jedro

Pogoj za izbiro med dvema ali več pokojninami iz obveznega zavarovanja je, da zavarovanec v času izbire izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do pokojnin, med katerimi želi izbirati. ZPIZ-2 ne določa, da ni možna izbira med starostno in invalidsko pokojnino, če so ob izbiri izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do obeh pokojnin.

ZPIZ-2 v 109. členu sicer res govori o zavarovancu kot aktivno legitimirani osebi za opravo izbire med dvema ali več pokojninami, vendar ni najti razumnega razloga, da možnosti izbire ob enakih pogojih kot zavarovanci ne bi imeli tudi uživalci pokojnin (odločba US Up-1419/08).

Bistveno za uveljavljanje pravice do izbire med pokojninami po prvem odstavku 109. člena ZPIZ-2 je, da so na dan izbire izpolnjeni pogoji za pridobitev (vsaj) dveh pokojnin.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 335,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 28. 11. 2017 in z dne 14. 9. 2017, zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka v znesku 240,23 EUR na račun sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške odgovora na pritožbo na račun sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom VIII DoR 224/2019 z dne 4. 12. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se pri tožnici kljub temu, da je uživalka starostne pokojnine, lahko ponovno ocenjuje njena invalidnost in ugotavlja njena delazmožnost, da bi realizirala izbirno pravico med starostno in invalidsko pokojnino.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je glede na 63. člen in 41. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS št. 96/2012 in nadalj.; ZPIZ-2) zmotno materialnopravno stališče sodišč druge in prve stopnje, da je treba pri uživalki starostne pokojnine ponovno ocenjevati njeno delovno zmožnost. Pri tem se neutemeljeno sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1419/08, saj gre za neprimerljivo zadevo. Tožnici, uživalki starostne pokojnine, naj bi se šele s ponovnim ocenjevanjem njene delovne zmožnosti omogočila morebitna izbira med starostno in invalidsko pokojnino. Tožnica še v času, ko je bila zavarovanka in invalid III. kategorije invalidnosti, ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V primeru tožnice ne gre za situacijo iz četrtega odstavka 109. člena ZPIZ-2, ki se nanaša na zavarovance, pri katerih je bila ugotovljena invalidnost, na podlagi katere pridobijo pravico do invalidske pokojnine, hkrati pa izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine. Tudi sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 162/2017 z dne 23. 1. 2018 se ne nanaša na tak primer, kot je tožničin, saj je bila v citirani zadevi tožniku najprej priznana pravica do invalidske pokojnine, šele nato pa tudi pravica do starostne pokojnine. Pri tožnici pa je primer drugačen. Tožnica kot uživalka starostne pokojnine v času, ko je uveljavljala pravico do starostne pokojnine, ni izpolnjevala pogojev za invalidsko pokojnino. ZPIZ-2 v 63. členu določa, kdaj je podana invalidnost. Namen invalidskega zavarovanja in pridobitve pravic na tej podlagi je v tem, da se osebam, pri katerih je ugotovljena invalidnost, zagotovi ustrezna materialna varnost v času, ko čakajo na uresničitev njihovih pravic glede zaposlitve, v času, ko pravice, ki zagotavljajo zaposlitev, dejansko uživajo, ali pa v primeru, ko zaradi popolne nezmožnosti za delo ne morejo več konkurirati na trgu dela. Namen obveznega zavarovanja ni, da se pri osebah, ki so že starostno upokojene in že imajo iz tega sistema zagotovljeno socialno in materialno varnost, ponovno ocenjuje invalidnost in njihova delovna zmožnost. To bi bilo v nasprotju z naravo pravic iz obveznega zavarovanja. Nerazumno in pravno nelogično je, da bi bilo mogoče pri tožnici, ki je uživalka starostne pokojnine, naknadno ugotavljati invalidnost oziroma zmanjšano delovno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Ocena delovne zmožnosti je mogoča le za aktivne zavarovance, kar pa tožnica ni.

5. Tožnica je podala odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe tožene stranke in predlaga vrhovnemu sodišču da revizijo zavrne. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravnem postopku, Uradni list RS št.26/99 in nadalj.; ZPP).

8. Iz odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki jim je sledilo tudi sodišče druge stopnje in na katera je vezano tudi revizijsko sodišče, izhaja: - tožnica je bila z odločbo z dne 19. 4. 2010 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, in sicer od 30. 7. 2009 dalje; - tožnica je po osebnem zdravniku kasneje uveljavljala priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, vendar je tožena stranka z odločbo z dne 16. 12. 2011 to zahtevo zavrnila; - tožnici je bila z odločbo z dne 19. 4. 2010 priznana pravica do nadomestila za invalidnost; - z odločbo z dne 25. 7. 2014, ki je postala dokončna in pravnomočna, je bila tožnici priznana starostna pokojnina v višini 365,71 EUR na mesec od 15. 8. 2014 dalje; - tožnica je 12. 7. 2017 po osebnem zdravniku vložila zahtevo za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in za priznanje pravice do invalidske pokojnine; - tožena stranka je to zahtevo z odločbama z dne 14. 9. 20171 in 28. 11. 20172 zavrnila.

9. Sporno v tem socialnem sporu je, ali lahko tožnica, ki je uživalka starostne pokojnine, uveljavlja pravico do invalidske pokojnine in nato (v kolikor ji bo ta pravica priznana) na podlagi 109. člena ZPIZ-2 izbere, katero od teh dveh pokojnin bo uživala.

10. Glede na prvi odstavek 3. člena ZPIZ-2 in prvi odstavek 26. člena ZPIZ-2 se z obveznim zavarovanjem med drugim zagotavlja tudi pravica do invalidske pokojnine. Upoštevaje 4. člen ZPIZ-2 je pravica do invalidske pokojnine (kot ena od pravic iz obveznega zavarovanja) neodtujljiva osebna pravica, ki ne zastara, ki je ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti (razen v primerih, ki so določeni z ZPIZ-2).

11. Prvi odstavek 41. člena ZPIZ-2 določa pogoje, pod katerimi zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine. Podlaga za pridobitev te pravice je bodisi nastanek invalidnosti I. kategorije (prva alineja) bodisi nastanek invalidnosti II. kategorije ob dodatno določenih pogojih (druga, tretja in del četrte alineje), ob določenih pogojih pa tudi nastanek invalidnosti III. kategorije (del četrte alineje)3. ZPIZ-2 v 63. členu opredeljuje definicijo invalidnosti4, pri čemer kot kriterij za razvrstitev invalidnosti v vsako od treh kategorij določa tudi delovno zmožnost zavarovanca.

12. Po tretjem odstavku 108. člena ZPIZ-2 pridobi zavarovanec pravico do invalidske pokojnine (tako kot preostale pravice iz invalidskega zavarovanja) z dnem nastanka invalidnosti.

13. ZPIZ-2 daje v prvem odstavku 109. člena zavarovancu, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravic do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v RS, možnost, da sam izbere, katero od njih bo užival, razen če ZPIZ-2 ne določa drugače (ob pogojih iz drugega odstavka 109. člena ZPIZ-2 ima sicer zavarovanec to možnost tudi v primeru, ko izpolni pogoje za pridobitev pravic do pokojnine v drugih državah). Po tretjem odstavku 109. člena ZPIZ-2 pripada zavarovancu pravica do izbrane pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve5. Četrti odstavek 109. člena ZPIZ-2 pa določa, da lahko zavarovanec (ne glede na določbo prvega odstavka 109. člena ZPIZ-2), ki ob nastanku invalidnosti izpolnjuje pogoje za invalidsko pokojnino in pogoje za starostno oziroma predčasno pokojnino, do pravnomočnosti odločbe o ugotovljeni invalidnosti uveljavi po svoji izbiri pravico do invalidske pokojnine ali pravico do starostne oziroma predčasne pokojnine.

14. Pogoj za izbiro med dvema ali več pokojninami iz obveznega zavarovanja je, da zavarovanec v času izbire izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do pokojnin, med katerimi želi oziroma namerava izbirati. ZPIZ-2 ne določa, da ni možna izbira med starostno in invalidsko pokojnino, če so ob izbiri izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do obeh pokojnin. Možnost izbire med invalidsko in starostno pokojnino je potrdila tudi sodna praksa (sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 21/2013 z dne 17. 6. 20136 in VIII Ips 162/2017 z dne 23. 1. 2018, pri čemer sta v obeh primerih tožnika najprej pridobila pravico do invalidske pokojnine, kasneje pa še pravico do starostne pokojnine). V zadevi VIII Ips 162/2017 je Vrhovno sodišče RS obrazložilo tudi, da pogoji za pridobitev pravic (do več pokojnin) praviloma ne sovpadajo, saj niso izpolnjeni sočasno. Šele, ko zavarovanec izpolni pogoje za dve ali več pokojnin, lahko izbira med njimi7. 15. ZPIZ-2 v 109. členu sicer res govori o zavarovancu kot aktivno legitimirani osebi za opravo izbire med dvema ali več pokojninami, vendar ni najti razumnega razloga, da možnosti izbire ob enakih pogojih kot zavarovanci ne bi imeli tudi uživalci pokojnin. Tako je Ustavno sodišče v odločbi Up-1419/08 z dne 22. 10. 2009 zavzelo stališče, da ni razumnega razloga za razlikovanje med osebami, ki so v času uveljavljanja pravice do izbire zavarovanci, in osebami, ki v času uveljavljanja pravice izbire nimajo lastnosti zavarovanca. Tudi iz komentarja k 109. členu ZPIZ-2 izhaja, da imajo možnost izbire tudi uživalci pokojnin8. Dejstvo, da je bila tožnica v času, ko je podala zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, uživalka starostne pokojnine, zato ne predstavlja utemeljenega razloga za zavrnitev njene zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

16. Ker tožnica uveljavlja priznanje pravice do invalidske pokojnine9, posledica priznanja te pravice pa je, da tožnica ne bo več konkurirala na trgu dela, so nebistvene revizijske navedbe tožene stranke o namenu preostalih pravic iz invalidskega zavarovanja (zagotovitev ustrezne materialne varnosti zavarovancev v času, ko čakajo na uresničitev pravic glede zaposlitve) in o pravni nelogičnosti ugotavljanja zmanjšane delovne zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

17. Bistveno za uveljavljanje pravice do izbire med pokojninami po prvem odstavku 109. člena ZPIZ-2 je, da so na dan izbire izpolnjeni pogoji za pridobitev (vsaj) dveh pokojnin. V praksi lahko pride do primera, ko se šele naknadno ugotovi, da je uživalec starostne pokojnine v času, ko je bil kot zavarovanec še vključen v obvezno zavarovanje, izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. V takšnem primeru je treba tudi takšnemu uživalcu starostne pokojnine omogočiti, da opravi izbiro med obema pokojninama po 109. členu ZPIZ-2. Zato je bilo s strani sodišč druge in prve stopnje ob odpravi napadenih odločb toženi stranki utemeljeno naloženo, da ugotovi, ali je tožnica na dan 15. 8. 2014 (ko je izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine) izpolnjevala tudi pogoje za invalidsko pokojnino. Če bo v postopku ugotovljeno, da je tožnica te pogoje izpolnjevala v času, ko je še imela status zavarovanke10 (tožena stranka bo morala ugotavljati pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine glede na tožničino zdravstveno stanje v času, ko je še imela status zavarovanke), bo imela možnost izbire med tema pokojninama.11

18. Odgovor na dopuščeno vprašanje se glasi, da se pri tožnici, kljub temu, da je uživalka starostne pokojnine, lahko ponovno ocenjuje njena invalidnost (oziroma ugotavlja njena dela zmožnost), da bi lahko realizirala izbirno pravico med starostno in invalidsko pokojnino.

19. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke v skladu z 378. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena.

20. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, je dolžna tožnici povrniti njene revizijske stroške. Ti stroški so stroški za odgovor na revizijo v višini 450 točk po šestem odstavku tarifne številke 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.; OT) v zvezi s tretjo alinejo točke b) prvega odstavka tarifne številke 15 OT, administrativni stroški v višini 2% (tretji odstavek 11. člena OT) in 22% DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja (0,60 EUR) mora tožena stranka tožnici plačati 335,99 EUR njenih stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

21. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Razlog za zavrnitev zahteve je bil v tem, da je bila tožnica na dan vložitve zahteve za priznanje I. kategorije invalidnosti in invalidske pokojnine že uživalka starostne pokojnine, ne pa zavarovanka in da zato nima izbirne pravice po 109. členu ZPIZ-2. 2 Razlog za zavrnitev tožničine pritožbe je bil v tem, da tožnica v času, ko je uveljavljala pravico do starostne pokojnine, ni bila uvrščena v I. kategorijo invalidnosti oziroma ni izpolnjevala pogojev za invalidsko pokojnino, kot tudi, da ni zavarovanka, temveč uživalka pokojnine, zaradi česar nima pravice do izbire oziroma ne more uveljaviti pravice do invalidske pokojnine. 3 Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec: - pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije;- pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55. let;- pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni bila zagotovljena, ker je star nad 50 let; - pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni bila zagotovljena ustrezna zaposlitve, ker je dopolnil 65 let starosti. 4 Invalidnost po ZPIZ-2 je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z ZPIZ-2, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. 5 Pravica do izbire je bila sicer določena tudi v 177. členu prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/1999 in nadalj.; ZPIZ-1), ki je v prvem odstavku določal, da lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, uživa le eno od njih po lastni izbiri. 6 V tej zadevi je vrhovno sodišče sicer presojalo možnost izbire med pokojninama na podlagi 177. člena ZPIZ-1. 7 V tej zadevi je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine od 4. 11. 2013, pravica do starostne pokojnine pa od 27. 7. 2016. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so šele tedaj stekli pogoji za uveljavitev pravice do izbire med pokojninami, določeni v prvem odstavku 109. člena ZPIZ-2. 8 Veliki Komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju; Andraž Ranguš in drugi; GV Založba, Ljubljana, 2018, str. 277. 9 Pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine določa 41. člen ZPIZ-2. 10 Kar je v skladu z določbami 41., 63. in 109. člena ZPIZ-2. 11 S tem v zvezi pa niso utemeljene navedbe tožnice v odgovoru na revizijo, ki se zavzema tudi za to, da bi se upoštevale tudi kasnejše spremembe v njenem zdravstvenem stanju.