Jedro

Dolžnica ne išče aktivno službe, kar izhaja tudi iz dolžničinih navedb. To lahko predstavlja kršitev dolžnikovih obveznosti iz 2. točke prvega odstavka 401. člena ZFPPIPP. Vendar pa iz tega določila izhaja, da velja le za dolžnika, ki je sposoben za delo. Dolžnica pa za kaj takega trenutno ni sposobna, kar izhaja tudi iz zdravniških potrdil, ki jih je dolžnica predložila na naroku.

Višje sodišče ocenjuje, da ne drži, da ni izgledov, da bi bila stečajna dolžnica v naslednjih dveh letih sposobna pridobivati dovolj visoke dohodke, da bo lahko upnike vsaj delno poplačala. Višje sodišče sicer razume, da je v stiski zaradi položaja, v katerem se nahaja, vendar pa je na drugi strani pravne dobrote odpusta obveznosti pravica upnikov do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru proti odpustu obveznosti delno ugodi tako, da se preizkusno obdobje določi v trajanju treh (3) let od začetka postopka odpusta obveznosti, zadnji dan preizkusnega obdobja pa poteče 13. 12. 2020. II. Upnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je 7. 2. 2018 vložila A. A. 2. Zoper navedeni sklep se je upnica pravočasno pritožila. Navaja, da je dolžnica res nezaposlena, vendar ne išče aktivno zaposlitve, dolžnica tudi zatrjuje, da domnevno ni sposobna iskati službe, s čimer krši ZFPPIPP. Iz potrdila psihiatra ne izhaja, da se dolžnica zdravi zaradi slabega psihičnega zdravja, niti to ni potrebno. Če je malce anksiozna in malce depresivna, so to lastnosti vseh stečajnih dolžnikov, saj jih bremenijo dolgovi in postopek osebnega stečaja. Psihiater pa tudi ni opisal nobenih naveznih psihosomatskih okoliščin ali posledic, ki bi utemeljevale ugodnejšo obravnavo. Kot nekdanja odvetnica bi zlahka našla zaposlitev za dobro plačilo in bi vsaj malo poplačala upnike, za kar pa s preizkusno dobo v trajanju šestih mesecev niti ni motivirana. Dolžnica tudi ni insolventna po spletu nesrečnih okoliščin. Najela je namreč visoko tvegan kredit v švicarskih frankih za visoko tvegano naložbo – bodočo izgradnjo prestižnega objekta na elitni lokaciji. Do te investicije je imela urejene in normalne prihodke, dober posel v odvetništvu, mož je bil zdrav. Po najetju kredita je tudi odsvojila svoje premoženje z darilno pogodbo in s tem oškodovala upnike, kar samo po sebi predstavlja oviro za odpust obveznosti. Ne drži tudi, da upnik ni predlagal dokazov za svoje ugovorne navedbe. Dolžnica je upnici ponujala delno plačilo, s čimer je kršila svoje obveznosti, saj je s tem efektivno povzročila oživitev terjatve, zaradi česar ta tudi ne bo odpuščena, torej je prevzela dodatne obveznosti. Navedbe o nepredložitvi dokazov so tudi nerelevantne, saj gre za pravno presojo dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo, saj jamranje dolžnice ne opravičuje izreka najnižje možne preizkusne dobe. Dolžnica ni bolna, ni nezmožna za delo in lahko v petih letih zagotovi vsaj minimalno plačilo dolgov, sicer je treba odpust obveznosti zavrniti. Upravitelj se do izpodbojnega posla prenosa dveh nepremičnin na hčerko še niti ni opredelil in ni opravil vseh dejanj, s čimer je dolžnica sodišču zamolčala relevantne okoliščine. Sklep je pristranski, na kar kaže tudi ločena obravnava ugovora drugega upnika, kar ni običajno. Iz sklepa je tudi razbrati izjemno negativen odnos do pritožnice, ki ji je bil sicer popoln ugovor poslan v dopolnitev, na naroku pa sodišče ni zaslišalo niti dolžnice, določeno je tudi nenavadno kratko preizkusno obdobje.

3. Dolžnica je na pritožbo odgovorila. Navaja, da so domneve iz 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP izpodbojne. Navedbe o sklenitvi darilne pogodbe so pritožbene novote, pri čemer je bila pritožnica tista, ki je predlagala sklenitev darilne pogodbe. Ta nepremičnina je v letu 2012 služila poplačilu dolžničine kreditne obveznosti, ki je bila v švicarskih frankih in je anuiteta bistveno narastla. Dodatnih obveznosti ni sprejela z namenom škodovanja upnikom. Ves čas je želela poplačati upnike, vendar ji to ni uspelo, saj ni mogla prodati hiše, njen dolžnik pa ji zaradi razveljavitve kazenske sodbe tudi ni plačal ničesar, tako da pritožnice niti ni mogla poplačati. Pri tem pa jo je ravno pritožnica kot odvetnica zastopala v teh postopkih, tudi v postopku prodaje hiše. Ko se je dolžnica zadolžila, je imela uspešen posel, gospodarske krize ni bilo, mož je bil redno zaposlen in zdrav, zato sta bila sposobna odplačevati kredit, vsekakor pa ni mogla predvideti vseh okoliščin, ki so se kasneje zgodile. Ves čas je ravnala pošteno in vestno, brez namena oškodovanja upnikov. Ne strinja se tudi s podaljšanjem preizkusnega obdobja, saj izpolnjuje vse pogoje za določitev najkrajšega – šestmesečnega preizkusnega obdobja. Že pred zaprtjem advokature je poskušala najti dodatno delo, vendar pa ji ga ni uspelo pridobiti, prijavljena je na Zavodu za zaposlovanje. Z mladimi pravniki niti ne more konkurirati. Zaradi vseh težav si je tudi poiskala strokovno pomoč, saj si sama ni znala več pomagati. Prav tako se boji, da je ne čakajo službe z dobro plačo, stanje pa se ji je še poslabšalo, zato ni sposobna za delo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da je obravnavalo le pritožbo v uvodu navedene upnice. Glede na opozorilo sodišča prve stopnje z dne 8. 5. 2018 in po pregledu spisa višje sodišče ugotavlja, da je pritožba upnika B. d.o.o. vsebinsko vložena zoper sklep z dne 9. 4. 2018, ne pa zoper sklep, o katerem višje sodišče odloča v obravnavani zadevi. Pripetje pritožbe k napačnemu sklepu v elektronskem vpisniku sodišče prve stopnje že ureja (glej dopis z dne 3. 5. 2018 – PD 121).

6. Dolžnica ima prav, ko navaja, da so navedbe v zvezi z darilno pogodbo pritožbene novote. Pritožnica tudi ni pojasnila, zakaj teh navedb ni podala že pred sodiščem prve stopnje, zato se višje sodišče z njimi ni ukvarjalo (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Kljub temu pa dodaja, da je bila kupnina za podarjeno stanovanje porabljena za poplačilo kredita, česar pritožnica niti ne zanika, tako da ta posel upnikom niti ni mogel škodovati.

7. Pritožnica ima sicer prav, ko navaja, da dolžnica ne išče aktivno službe, kar izhaja tudi iz dolžničinih navedb. To lahko predstavlja kršitev dolžnikovih obveznosti iz 2. točke 1. odstavka 401. člena ZFPPIPP. Vendar pa iz tega določila izhaja, da velja le za dolžnika, ki je sposoben za delo. Dolžnica pa za kaj takega trenutno ni sposobna, kar izhaja tudi iz zdravniških potrdil, ki jih je dolžnica predložila na naroku. Čim je tako, pa ta kršitev niti ne more biti podana. Ne pritožnica ne sodišče nimata strokovnega znanja, da bi ocenila, ali je dolžnica zgolj „malce“ depresivna in anksiozna in da njeno stanje ne odstopa od normalnega in pričakovanega stanja stečajnih dolžnikov“ (kot to trdi pritožnica). Pavšalnih trditev pritožnice, ki jih ni podprla z nobenim dokazom, zato niti ni mogoče upoštevati. Le izvedenec bi lahko drugače ocenil dolžničino psihično stanje, izvedba tega dokaza pa ni bila niti predlagana.

8. Pritožnica tudi zmotno navaja kot kršitev, da sodišče prve stopnje dolžnice ni zaslišalo. Sodišče namreč v postopku z ugovorom proti odpustu obveznosti ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti (razen izjemoma, ob nedovoljenih razpolaganjih, za kar pa v tem primeru ne gre), izvedbe dokaza z zaslišanjem dolžnice pa ni predlagala nobena od strank ugovornega postopka (7. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da bi sodišče prve stopnje določbe zakona kršilo, če bi zaslišanje izvedlo. Podlage za zaslišanje dolžnice ni imelo.

9. Pritožnica tudi trdi, da je za svoje navedbe predlagala dokaze, vendar pa višje sodišče česa takega ne najde ne v ugovoru ne v njegovi dopolnitvi ne na naroku. Tudi ta pritožbena navedba tako ni utemeljena.

10. Neutemeljeni so tudi očitki, da dolžnica ni insolventna po spletu nesrečnih okoliščin. Glede kredita za investicijo iz spisa izhaja, da je bil najet že v letu 2007, torej devet let pred začetkom stečajnega postopka, ki se je začel v letu 2016. Res je sama odgovorna, da je bil kredit v švicarskih frankih, saj bi ga lahko najela tudi v evrski vrednosti. Odločila se je za investicijo, s čimer ni nič narobe, tudi glede na okoliščine, ki jih zatrjuje pritožnica pa je bilo takrat videti, da bo ta izpeljana – oba s partnerjem sta bila zaposlena, imela je dobro službo, mož je bil takrat še zdrav. Samo zaradi tega pa nikakor ni mogoče trditi, da je kar sama zakrivila začetek stečajnega postopka.

11. Pritožnici pa je treba še pojasniti, da tudi če ji je dolžnica res ponujala poplačilo, to še ne pomeni, da bi s tem „efektivno povzročila oživitev terjatve, zaradi česar ta tudi ne bo odpuščena“. Pomembno je le, kdaj je terjatev nastala (1. odstavek 408. člena ZFPPIPP), za pritožničino terjatev pa ni dvoma, da je nastala pred začetkom postopka osebnega stečaja in je bila tudi del preizkusa terjatev. Priznanje terjatve (ki ga dolžnica sicer zanika) pa tudi ne pomeni, da bi šlo za kakršnokoli kršitev dolžničinih obveznosti.

12. Višje sodišče se strinja z ugovorom v delu, ki se nanaša na dolžino preizkusnega obdobja. Pri določitvi preizkusnega obdobja je sodišče prve stopnje sledilo upraviteljevemu mnenju, ki ga je podal v skladu s 4. odstavkom 400. člena ZFPPIPP. Dolžnica je rojena leta 1960, je nezaposlena, prijavljena na zavodu za zaposlovanje, ima hčer, ki jo mora preživljati in je slabega psihičnega zdravja. Sodišče prve stopnje je zato ocenilo, da je malo verjetno, da bo našla zaposlitev in da bo pridobila dovolj visoke prihodke za poplačilo upnikov, pri čemer je tudi postala insolventna zaradi spleta nesrečnih okoliščin.

13. V skladu z 8. odstavkom 400. člena ZFPPIPP se lahko šestmesečno preizkusno obdobje določi, če 1. stečajni dolžnik nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev iz 2. in 3. odstavka 389. člena ZFPPIPP spadali v stečajno maso, ali če je znesek teh prejemkov neznaten, in 2. če ni izgledov, da bi bil stečajni dolžnik v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih prejema v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti, ali pridobiti premoženje večje vrednosti. Glede na vse okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, višje sodišče ocenjuje, da te ne opravičujejo izrednega skrajšanja preizkusnega obdobja. Dolžnica ima sicer res psihične težave. Vendar pa tako iz zdravniških potrdil, ki jih je dolžnica predložila na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti, kot iz potrdila, ki ga je priložila k odgovoru na pritožbo, izhaja, da gre za ozdravljive težave, saj tudi dolžničin psihiater predvideva stabiliziranje njenega stanja v nekaj mesecih. Dolžnica je tudi visoko izobražena, zato višje sodišče ocenjuje, da ne drži, da ni izgledov, da bi bila stečajna dolžnica v naslednjih dveh letih sposobna pridobivati dovolj visoke dohodke, da bo lahko upnike vsaj delno poplačala. Višje sodišče sicer razume, da je v stiski zaradi položaja, v katerem se nahaja, vendar pa je na drugi strani pravne dobrote odpusta obveznosti pravica upnikov do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Ob očitno le začasni nezmožnosti za delo, pri čemer so vsaj manjše psihične težave dejansko pričakovane, ko se človek znajde v stanju insolventnosti in kasneje še v postopku osebnega stečaja (višje sodišče pri tem ne trdi, da ima dolžnica le manjše težave), na drugi strani pa tudi ob dejstvu, da je dolžnica visoko izobražena, kar tudi vpliva na zaposljivost (kljub njeni starosti), pri čemer bi jo moralo k aktivnosti gnati tudi njena preživninska dolžnost (ob tem, da bi z zaslužkov vsaj delno poravnala terjatve), se višje sodišče ne strinja, da ob primerni in pričakovani ter zakonsko predpisani aktivnosti za pridobitev zaposlitve ni izgledov za pridobitev takih prejemkov, od katerih bo možno tudi delno poplačilo upnikov. Zato ima pritožnica prav, ko navaja, da je preizkusno obdobje prekratko. Glede na vse okoliščine primera, tudi upoštevaje višino priznanih terjatev (1.266.712,98 EUR) višje sodišče kot primerno ocenjuje triletno preizkusno obdobje.

14. Na koncu pritožbe pritožnica še uveljavlja, da naj bi bil izpodbijani sklep pristranski, saj je sodišče prve stopnje njen ugovor ločeno obravnavalo od ugovora drugega upnika, iz njega pa naj bi bilo razbrati negativen odnos do pritožnice, ki naj bi ji bil popoln ugovor poslan v dopolnitev. Da je bil pritožničin ugovor nepopoln, se strinja tudi višje sodišče, saj iz njega ni bilo jasno, kaj pritožnica dolžnici dejansko očita. Tudi če bi bil sklep napačen, pa to še ne bi kazalo na negativen odnos sodišča do nje in je ta očitek popolnoma nerazumljiv, še posebej glede na to, da je pritožnica odvetnica. Prav tako iz postopka ne izhaja, da bi bilo sodišče prve stopnje pristransko. V 2. odstavku 405. člena ZFPPIPP so določeni kratki roki za ravnanje sodišča, že v treh delovnih dneh po prejemu ugovora mora sodišče razpisati narok na dan, ki ni pozneje kot en mesec po prejemu ugovora. Dopolnjen ugovor je pritožnica vložila 12. 2. 2018, sodišče prve stopnje je 15. 2. 2018 narok razpisalo za dne 7. 3. 2018, torej je vsa dejanja izvedlo v zakonskih rokih, kar je tudi pravilno. V zadevi pa ni bilo nikakršne podlage za skupno obravnavanje tega ugovora z ugovorom drugega upnika, ki je bil vložen 2. 3. 2018, torej le nekaj dni pred že razpisanim narokom. Pravilno ravnanje v skladu z zakonskimi določili in roki pa ne more predstavljati pristranskosti sodišča oziroma negativnega odnosa do pritožnice in je očitek brez podlage.

15. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo – le glede preizkusnega obdobja – in izpodbijani sklep v tem delu spremenilo tako, da je ugovoru delno ugodilo tako, da se preizkusno obdobje določi v trajanju treh let, tako da bo preizkusno obdobje poteklo 13. 12. 2020 (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

16. Upnica je na podlagi 129. člena ZFPPIPP dolžna sama pokrivati svoje stroške pritožbenega postopka.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.