Jedro

Prokurist je procesno legitimiran za vložitev tožbe.

Ne gre za odškodninski terjatvi, saj nista bili dogovorjeni za primer, če toženi stranki prekršita pogodbene obveznosti, temveč kot denarna obveznost toženih strank, soglasno ugotovljena v pogodbi, zato uporaba specialnega zastaralnega roka za odškodninske terjatve ne pride v poštev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih 2., 3. in 5. točki izreka potrdi.

II. Toženi stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom:

1. tožbo prvo tožeče stranke O. d.o.o. - v stečaju zavrglo v delu, v katerem prvo tožeča stranka od toženih strank zahteva, da ji nerazdelno plačata 152.595,56 EUR,

2. toženima strankama D. S. in N.S. naložilo, da drugo tožeči stranki T. d.o.o. nerazdelno plačata 59.948,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2007 do plačila,

3. prvo toženi stranki D. S. naložilo, da je dolžna drugo tožeči stranki T. d.o.o. v 15 dneh plačati 152.595,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2007 do plačila,

4. v preostalem delu primarni in podredni tožbeni zahtevek zavrnilo in

5. toženima strankama naložilo, da v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe tožečima strankama nerazdelno plačata njune pravdne stroške v višini 3.827,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila.

2. Zoper 2., 3. in 5. točko izreka sodbe sta se pravočasno pritožili toženi stranki. Uveljavljali sta vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Višjemu sodišču sta predlagali, da sodbo tudi v izpodbijanem delu razveljavi in tožbo tožečih strank zavrže, podredno pa, da tožbeni zahtevek zavrne, tožečima strankama pa naloži v plačilo vse stroške postopka.

3. Tožeči stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožnici uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je tožbo za drugo tožečo stranko vložil prokurist, zato v času vložitve tožbe ni imel potrebne procesne sposobnosti, niti pooblastila, da bi v pravdnem postopku pred okrožnim sodiščem zastopal drugo tožečo stranko. Dodajata, da okoliščina, da je odvetnik S. U. 11. 11. 2009 sprejel pooblastilo, tega ne spremeni, saj je sprejel pooblastilo za zastopanje, ne pa za vložitev tožbe, sklicujeta pa se tudi na sklepe Vrhovnega sodišča RS, po katerih prokurist nima procesne legitimacije za vložitev tožbe. Menita, da bi sodišče zato moralo tožbo zavreči. Ta pritožbeni razlog je neutemeljen, saj je bila sodna praksa iz let od 2006 do 2008, na katero se sklicujeta pritožnici, presežena. Vrhovno sodišče RS se je namreč v sklepu III Ips 229/2008 z dne 13.10.2009 jasno opredelilo do procesne sposobnosti prokurista: „Prokura kot splošno pooblastilo za opravljanje vseh (materialnopravnih in procesnopravnih) dejanj (razen v zvezi z odsvojitvijo in obremenitvijo nepremičnin) vsebuje upravičenje tako za opravljanje procesnih dejanj v pravdnem postopku kot za zastopanje družbe pri podelitvi (procesnega) pooblastila.“ Prokurist je torej procesno legitimiran tudi za vložitev tožbe.

6. Pritožnici vztrajata, da je terjatev tožečih strank na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 1. 8. 2002 (priloga A5, v nadaljevanju: PUMR) na dan vložitve tožbe, 31. 7. 2002, zastarala. Navajata, da je v sporu odločalo okrožno sodišče na gospodarskem oddelku, ki v skladu z zakonom obravnava spore, za katere je treba uporabiti pravo gospodarskih družb, da iz PUMR izhaja, da gre za pogodbo, sklenjeno zaradi ureditve razmerij med novim in starima družbenikoma in da gre za odškodninsko odgovornost družbenikov do družbe (drugo tožeče stranke), za kar zakon določa 3 letni zastaralni rok, sporno razmerje pa izhaja iz gospodarskega razmerja, povezanega s prevzemom družbe S.P. d.o.o., zato je po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ) zastaralni rok treba določati po terjatvah iz gospodarskih pogodb. Dejstvo, da je v zadevi odločal gospodarski oddelek okrožnega sodišča, z naravo predmetne terjatve ni v nobeni povezavi, predstavljeno pravno naziranje pa je zmotno. OZ v okviru določb o zastaranju določa splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), ki velja v primeru, če zakon za posamezno terjatev ne predvideva posebnega (specialnega) zastaralnega roka (členi 347. - 357. člen OZ) (1). Vtoževani terjatvi, obveznost iz prvega odstavka 5. člena PUMR (59.948,26 EUR) in neodpisana terjatev iz Pregleda terjatev in obveznosti družbe S.P. d.o.o. do povezanih oseb, ki skladno s prvim odstavkom 5. člena PUMR šteje kot sestavni del PUMR (priloga A6 spisa, 152.595,56 EUR), nimata take narave: gospodarske pogodbe sklepajo med seboj gospodarski subjekti (2), toženi stranki pa nista niti pravni osebi niti samostojna podjetnika in torej nista gospodarska subjekta, zato PUMR ne predstavlja gospodarske pogodbe. Uporaba zastaralnega roka iz 349. člena OZ za gospodarske pogodbe zato ne pride v poštev. Prav tako ne gre za odškodninski terjatvi, saj nista bila dogovorjeni za primer, če toženi stranki prekršita pogodbene obveznosti, temveč kot denarna obveznost toženih strank, soglasno ugotovljena v pogodbi – PUMR.

7. Pritožnici nadalje uveljavljata, da terjatvi še nista dospeli, ker je PUMR izrecno določala, da je potrebno najkasneje v roku 24 mesecev glede točk 1.1. in 1.6. Pregleda terjatev in obveznosti družbe S.P. d.o.o. do povezanih oseb predložiti popolno dokazno gradivo, nič pa ni bilo dogovorjeno glede roka plačila terjatev, saj je šlo za pogojno terjatev, ter, da je bilo dogovorjeno, da se bo glede vračila sklenila posebna pogodba. Pri tem gre poudariti, da v primeru, ko rok za plačilo terjatve ni določen, ni mogoče govoriti o pogojni terjatvi. Če pa je bila sklenitev posebne pogodbe pogoj za zapadlost terjatve, pa bi moral biti tak pogoj v PUMR izrecno in jasno določen. Višje sodišče se zato strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zato, ker do sklenitve posebne pogodbe ni prišlo, rok za plačilo terjatve ni določen, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo 289. člen OZ (3). Prav tako PUMR ni določal dolžnosti nobene od strank k pozivanju oz. zagotovitvi, da do naknadnega dogovora pride, zato so neutemeljeni tudi očitki, da bi to morala zagotoviti drugo tožeča stranka. Ni logično niti stališče, da je sodišče napačno tolmačilo obstoječe pogodbeno razmerje, ko je ugotovilo, da je volja za sklenitev dodatnega dogovora naknadno odpadla. Če bi ta res obstajala, bi bil tak dogovor namreč sklenjen. Nepomembne pa so tudi nadaljnje trditve, da bi, v kolikor bi bili pozvani k sklenitvi tega dogovora, toženi stranki prav gotovo zahtevali, da se ugotovi, da so njune obveznosti že izpolnjene. Isto sta namreč imeli možnost doseči tudi v predmetni pravdi. Kdaj in kako je drugo tožeča stranka zahtevala izpolnitev svojih zahtevkov, je v njeni svobodni dispoziciji, ne glede na obširno opisane zaostrene razmere in ostale sodne postopke med strankama.

8. V zvezi z obstojem preostalega dela terjatve v znesku 152.595,56 EUR toženi stranki sodišču prve stopnje očitata napačno dokazno oceno, ker sodišče ni verjelo toženima strankama, da sta vso poslovno dokumentacijo v zvezi z dokazili o temelju zatrjevane obveznosti do H. A. predali G. Č., lahko pa bi zaslišalo tudi večje število predlaganih kredibilnih prič. V zvezi s slednjim pritožnici nista pojasnili, ali s temi očitki uveljavljata tudi kakšno procesno kršitev. Sodišče prve stopnje pa je prepričljivo utemeljilo, zakaj trditvam toženih strank, da z listinskimi dokazi o temelju zatrjevane obveznosti ne razpolagata, ker sta jih predali drugo tožeči stranki, ki je to zanikala, ne verjame. Stališču se pridružuje tudi višje sodišče. Iz priloge 1.1. Pregleda terjatev in obveznosti družbe S.P. d.o.o. do povezanih oseb – D. S., namreč izhaja ne le, da ni bilo dokazil o obstoju terjatev, te obveznosti družbe S.P.d.o.o. niso bile zavedene niti v poslovnih knjigah, v katerih morajo biti sicer zabeleženi vsi poslovni dogodki nekega podjetja. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki nista izkazali, da dolgovani znesek predstavlja sredstva, s katerimi je prvo tožena stranka plačevala obveznosti družbe S.P. d.o.o. do H. A., pa je pravilen tudi zato, ker je bila trditvena podlaga toženih strank v zvezi s temeljem obveznosti presplošna. Toženi stranki niti nista konkretneje navedli, za kakšne obveznosti družbe S.P. d.o.o. do H. A. je šlo, že tako nekonkretizirane trditve o leasingu strojev pa so tudi v nasprotju z vsebino dokazil o plačilih, ki sta jih toženi stranki predložili. Glede na to, da se pritožnici sprašujeta, od kod sodišču zaključek, da je šlo za plačila leasingov za avtomobile, pa to jasno izhaja iz potrdil B8 (Autos) in B31(vsi avtomobili za januar 96, vplačilo are za Audi A4). Ta tudi po stališču višjega sodišča ne izkazujejo, da je bilo posojilo prvo toženi stranki namenjeno poplačevanju obveznosti družbe S.P. d.o.o. Toženi stranki namreč leasinga avtomobilov nikoli nista navedli kot podlage terjatve H. A. do S. -P. d.o.o. 9. Presoja sodišča prve stopnje, ki je dokaze zavrnilo z obrazložitvijo, da zadostuje vpogled v listine v spisu, je po mnenju pritožnic tudi nerazumljiva in v popolnem nasprotju z listinami v spisu. Ker pritožnici tega očitka nista pojasnili, se do teh trditev ne more opredeliti niti višje sodišče. 10. Nerazumljiva pa je nadalje pritožbena trditev, da je stališče sodišča, da toženi stranki samo pavšalno navajata, da sta del svoje obveznosti pokrili s kompenzacijami v letu 2002, v nasprotju s predloženimi dokazi. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da so bile trditve toženih strank o kompenzacijah prepavšalne, da bi bile pravno upoštevne. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP) velja tudi za listinske dokaze, zato mora stranka, ki predlaga dokazovanje z listinami, konkretno navesti, katera predložena listina dokazuje katero pravno pomembno trditev (prim. prvi odstavek 226. člena ZPP). Pa tudi sicer listinski dokazi (Pregled terjatev in obveznosti družbe S.P. d.o.o. do povezanih oseb) izkazujejo neprerekano trditev tožečih strank, da je skupni saldo obveznosti v PUMR ugotovljen ob upoštevanju pobota obveznosti in so bile torej kompenzacije v PUMR že upoštevane. Pritožbeno opisovanje vsebine priložene listinske dokumentacije o kompenzacijah zato ne more biti uspešno (prim. tudi prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Glede pridobitve dokazil s strani H. A. naj bi sodišče prve stopnje prezrlo, da sta toženi stranki predlagali, naj sodišče pridobi kontne kartice za drugo tožečo stranko pri H. A.A. B. po uradni dolžnosti, saj bi bilo iz kontnih kartic vidno, da so bile vse obveznosti poplačane, s čimer bi dokazali, da je imela H.A. A. B. terjatve do drugo tožeče stranke. Navedeno ne drži, iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pravilno povzelo trditve toženih strank. Ti sta v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 27, 27a) navedli, da lahko o dokončnem poplačilu obveznosti izpovedo določene priče in v dokaz trditev, da so bile vse obveznosti, za katerih plačilo sta se zavezali toženi stranki, poplačane, predlagali pridobitev dokazov od banke (glej tudi priloga B41 spisa in tretja pripravljalna vloga, list. št 43a). Toženi stranki sta torej uveljavljali, da drugo tožeči nista več dolžni, ker sta svoje finančne obveznosti izpolnili (s plačili in kompenzacijami), ne pa, da ne dolgujeta, ker gre za terjatev banke do S.P. d.o.o. Dejstvo, da je bila terjatev poplačana, tudi ne dokazuje, da je terjatev H. A. do S.P. d.o.o. dejansko obstajala. Zato je sodišče s tem v zvezi pravilno obrazložilo, da to dejstvo za predmetni spor ni pravno relevantno. Niti potrdilo, da H. A. nima do družbe T. d.o.o. nobenih neporavnanih terjatev, namreč toženih strank ne more razbremeniti, saj še vedno ni pojasnjeno, za kaj so šla sredstva iz naslova danih posojil prvo toženi stranki. Trditve toženih strank, ki v pritožbi ponavljata, da se v zvezi s temi terjatvami na tožeči stranki ni obrnil nihče, pa po stališču višjega sodišča še dodatno govorijo v škodo toženima strankama, saj je šlo pri posojilu očitno za njune oz. vsaj za lastne obveznosti prvo tožene stranke in ne obveznosti družbe S.P. d.o.o. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da sta toženi stranki izvedbo dokaza predlagali zato, da bi dokazali, da je imela H. B. terjatve do S. P.d.o.o. 12. Nazadnje pritožnici še uveljavljata, da je sodišče prve stopnje prezrlo navedbo toženih strank, da skupni znesek terjatve 14.366.000,00 SIT (59.948,26 EUR) velja samo ob predpostavki, da bi bilo potrebno plačati davek v znesku 9.142.000,00 SIT ob podpisu dolgoročnega posojila prvo toženemu D. S., kar pa se ni zgodilo, saj davek ni bil odmerjen in plačan, zato naj bi dejanski znesek terjatev do povezanih oseb znašal le 5.224.000,00 SIT (oz. 21.799,36 EUR). Vendar iz Pregleda terjatev in obveznosti družbe S.P. d.o.o. do povezanih oseb izhaja, da se davek plača ob odpisu (torej ne ob podpisu) dolgoročnega dela posojila. Če do odpisa dolgoročnega dela posojila ni prišlo, tudi odmere davka ni bilo. Ker pa je nadalje tudi pravno nepomembno, da davek ni bil odmerjen in ga drugo tožeča stranka ni plačala, se sodišče prve stopnje do teh trditev niti ni bilo dolžno izčrpneje opredeljevati.

13. Glede na navedeno je pritožba toženih strank neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka sodbe pa pravilna in zakonita. Ker v zvezi 5. točko izreka sodbe toženi stranki nista navedli posebnih pritožbenih razlogov in so stroški postopka pravilno odmerjeni, višje sodišče pa v sodbi tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

(1) "Lex specialis derogat legi generali."

(2) Drugi odstavek 13. člena OZ.

(3) Če rok ni določen, in tudi namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, lahko upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti, dolžnik pa po svoji strani od upnika, da izpolnitev takoj sprejme.