Jedro

Organ za BPP je odločitev oprl na oceno, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče kot prepozno zavrglo njegovo tožbo. Po določbi 28. člena ZUS-1 je namreč tožbo v upravnem sporu treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Če tožba ni vložena v zakonskem roku 30 dni, jo sodišče na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže. To pomeni, da tožnik s pritožbo zoper sklep o zavrženju njegove tožbe kot prepozne, pri čemer tožnik ne oporeka dejanskim ugotovitvam sodišča v tem sklepu – to je datumu prejema upravne odločbe in datumu vložitve tožbe, ne bi mogel uspeti. Tak razlog pa v smislu prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP v povezavi s tretjim odstavkom tega člena pomeni, da gre za očitno nerazumno zadevo, kar pa po navedeni zakonski določbi dodelitev BPP izključuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na drugi stopnji v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča I U 1677/2014-5 z dne 28. 11. 2014 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči od 1. 10. 2014 do 31. 3. 2015, zato je bila njegova prošnja za BPP na podlagi drugega odstavka 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) obravnavana kot prošnja za izredno BPP ter se njegov finančni položaj v postopku ni ugotavljal. Organ pa je moral ugotavljati izpolnjevanje pogojev po prvem odstavku 24. člena ZBPP. Pri tem pa je presodil, da tožnik s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča I U 1677/2014 z dne 28. 11. 2014 nima verjetnih izgledov za uspeh. Z navedenim sklepom je namreč sodišče zavrglo njegovo tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker jo je vložil prepozno. Ker je po oceni organa za BPP navedeni sklep pravilen, ta zaključuje, da tožnik s pritožbo zoper sklep nima verjetnega izgleda za uspeh. Glede na to po presoji organa ni izpolnjen pogoj po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP, da zadeva ni očitno nerazumna ter je na tej podlagi tožnikovo prošnjo za BPP zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano odločbo. Meni, da je nepravilna presoja, da nima izgledov za uspeh s pritožbo. Poleg tega tak zaključek v izpodbijani odločbi ni obrazložen s tehtnimi argumenti. Tožnik meni, da bi mu BPP morala biti dodeljena ter da mu ta pripada po Ustavi RS in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Prosi tudi za oprostitev vseh sodnih stroškov in taks.

Toženka na tožbo ni odgovorila, posredovala pa je sodišču upravni spis v zadevi.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna zavrnitev prošnje za BPP tožniku za pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča I U 1677/2014 z dne 28. 11. 2014, s katerim je sodišče kot prepozno zavrglo njegovo tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča v Ljubljani Bpp 222/2014-2 z dne 3. 9. 2014. Organ za BPP je odločitev oprl na oceno, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče kot prepozno zavrglo njegovo tožbo. Sodišče se s tako oceno strinja. Po določbi 28. člena ZUS-1 je namreč tožbo v upravnem sporu treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Če tožba ni vložena v zakonskem roku 30 dni, jo sodišče na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže. To pomeni, da tožnik s pritožbo zoper sklep o zavrženju njegove tožbe kot prepozne, pri čemer tožnik ne oporeka dejanskim ugotovitvam sodišča v tem sklepu – to je datumu prejema upravne odločbe in datumu vložitve tožbe, ne bi mogel uspeti. Tak razlog pa v smislu prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP v povezavi s tretjim odstavkom tega člena tudi po presoji sodišča pomeni, da gre za očitno nerazumno zadevo (saj je pričakovanje tožnika očitno v nasprotju z izidom v zadevah z enakim dejanskim stanjem in pravno podlago), kar pa po navedeni zakonski določbi dodelitev BPP izključuje.

Na tožbene navedbe, da bi tožniku glede na določbe Ustave in EKČP morala biti priznana BPP, pa sodišče odgovarja, da se po prvem odstavku 2. člena ZBPP BPP odobri pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon; v obravnavanem primeru pa je bilo tudi po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da za priznanje BPP tožniku ni (bil) izpolnjen pogoj v zvezi z zadevo, za katero je tožnik prosil za BPP (to je pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, da zadeva ni očitno nerazumna). Z zakonito odločitvijo in ob tem ko sodišče ne meni, da bi bil ZBPP v nasprotju z Ustavo, pa z odločitvijo organa za BPP v tožnikove pravice, ki mu jih zagotavlja Ustava, ni moglo biti poseženo. Iz določbe prvega odstavka 6. člena EKČP (pravica do poštenega sojenja) pa tudi ne izhaja, da bi država v civilnih zadevah morala vedno zagotoviti brezplačno pravno pomoč; tako sklepanje dopušča razlaga z arg. a contrario določbe tretjega odstavka navedenega člena, po kateri gre taka pravica, in še to omejena z obstojem razlogov pravičnosti, (le) obdolžencem v kazenskem postopku. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice pa je že presodilo, da je dopustno, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč odkloni, če je očitno, da pravno sredstvo ne more imeti uspeha (Del Sol proti Franciji, sodba z dne 26. 2. 2002, št. 46800/99).

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O tožnikovih prošnjah za oprostitev plačila sodne takse in stroškov postopka sodišče kot nepotrebno ni odločalo, saj so (že) po četrtem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah zadeve BPP oproščene plačila sodne takse, nastanek stroškov pa v postopku tudi ni bil ugotovljen.