Jedro

V postopku denacionalizacije velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da se postopek začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka. ZDen v 62. členu določa obvezne sestavine zahteve za denacionalizacijo, ki jih mora zahteva vsebovati, in listine, ki ji morajo biti priložene. Pristojni organ je na zahtevek vezan in mora ravnati po njem oziroma po njegovi vsebini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 13.8.2004, s katero je zavrnila pritožbo zoper sklep Upravne enote Ajdovščina z dne 13.4.2004, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel zahtevo tožnic za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 8/1 k.o. ... v izmeri 1019 m2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v njeni odločbi. Navaja, da sta tožnici dne 5.3.1993 vložili zahtevek za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo odvzeto pok. K.K. Od vložitve zahtevka za vrnitev nacionaliziranega premoženja pok. očeta pa je v zvezi s parcelo 8/1 k.o. ... tekel denacionalizacijski postopek le v zvezi z vrnitvijo 3864 m2 podržavljene parcele. To pa pomeni, da je upravni organ prve stopnje v upravnem postopku pred izdajo odločbe z dne 14.5.2003, v zvezi s katero sta tožnici zahtevali izdajo dopolnilne odločbe, napačno ugotovil dejansko stanje zadeve in bivšemu lastniku ni vrnil nacionalizirane nepremičnine v obsegu, kot mu je bila podržavljena. Tožnici bi lahko iz tega razloga izpodbijali navedeno denacionalizacijsko odločbo z dne 14.5.2003 s pritožbo, saj je tako iz izreka navedene odločbe, kot tudi iz obrazložitve razvidno, da gre za končno in ne delno odločbo, kot tudi to, da je prvostopenjski organ odločil o vrnitvi podržavljene parcele št. 8/1 in ne le o delu te parcele. Glede na zakonsko določbo 1. odstavka 216. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je z dopolnilno odločbo možno odločiti le o nerešenih vprašanjih, ki so bila predmet postopka, nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, na kar kažejo podatki o listinah, ki so v upravnih spisih in na kar nakazujeta tudi tožnici v tožbi, pa ne more biti razlog za izdajo dopolnilne odločbe, ker bi se tako lahko poseglo v pravnomočno odločeno stvar. Tožnici pa odločbe z dne 14.5.2003 nista izpodbijali s pritožbo. Ob nespornem dejstvu, da je bila odločba z dne 14.5.2003 dokončna in pravnomočna, sodišče na podlagi dejstva, da je bilo z njo odločeno tudi o denacionalizaciji parc. št. 8/1 k.o. ... , podržavljene denacionalizacijskemu upravičencu, ni imelo pravne podlage za ugotavljanje dejstev, ki se nanašajo na za tožnici še vedno sporno površino navedene parcele. Ker s tožbenimi navedbami tožnici ne izkazujeta okoliščin, ki so lahko podlaga za izdajo dopolnilne odločbe, tudi po opravljeni glavni obravnavi sodišče ne bi prišlo do drugačne odločitve, zato glavne obravnave ni opravilo.

Tožnici vlagata pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navajata, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče po eni strani ugotavlja, da o denacionalizacijskem zahtevku tožnic ni bilo v celoti odločeno, po drugi strani pa šteje, da ni možno odločiti in izdati delne oziroma dopolnilne denacionalizacijske odločbe. Izpodbijane sodbe se ne da vsebinsko preizkusiti, ker si med sabo nasprotujejo razlogi o odločilnih dejstvih. Povsem zmotna in protispisna je ugotovitev sodišča, da je bilo o celotnem denacionalizacijskem zahtevku tožnic že odločeno. Denacionalizacijskemu upravičencu je bila podržavljena in odvzeta celotna parc. št. 8/1. Podlaga za denacionalizacijo je odločba Skupščine občine Ajdovščina z dne 3.11.1959, ki je bila izdana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), ki je naveden v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Zaradi navedenega je bilo v zadevnem postopku zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabljen ZDen. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti ustno glavno obravnavo, zaslišati tožnici in izvesti vse predlagane dokaze. Ker tega sodišče ni naredilo, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ustno obravnavo sta tožnici izrecno predlagali.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo uvedel tudi revizijo. Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, pa ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Ker v obravnavani zadevi v letu 2005 vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Po presoji Vrhovnega sodišča RS je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo.

V postopku denacionalizacije velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da se postopek začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka. ZDen v 62. členu določa obvezne sestavine zahteve za denacionalizacijo, ki jih mora zahteva vsebovati, in listine, ki ji morajo biti priložene. Pristojni organ je na zahtevek vezan in mora ravnati po njem oziroma po njegovi vsebini.

Kot izhaja iz zahteve za denacionalizacijo z dne 5.3.1993, ki je med predloženimi spisi, je v njej navedeno, da je bila imenovanemu upravičencu odvzeta parc. št. 8/1 - travnik v površini 3864 m2. V upravnem postopku je ves čas tekel postopek za vračilo parc. št. 8/1 v površini 3864 m2, ki je navedena v zahtevi za denacionalizacijo z dne 5.3.1993, in je bilo v tem obsegu o denacionalizacijski zahtevi imenovanih tožnic tudi pravnomočno odločeno. Tožnici sta imeli, kot je to pravilno navedlo tudi sodišče prve stopnje, možnost izpodbijati odločitev prvostopenjskega upravnega organa o denacionalizaciji te parcele, vendar tega nista storili. Svojo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.1.2004, ki je bila izdana na pritožbo prizadete stranke Slovenske odškodninske družbe zoper odločbo Upravne enote Ajdovščina z dne 14.5.2003, sta po svojem pooblaščencu umaknili ter je navedena odločba postala pravnomočna. Iz izreka navedene pravnomočne odločbe pa izhaja, da je bilo v denacionalizacijskem postopku odločeno o denacionalizaciji parc. št. 8/1 v velikosti 3864 m2. Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določbe 1. odstavka 216. člena ZUP 1986. Po tej zakonski določbi lahko pristojni organ izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani določbi niso zajeta (dopolnilna odločba), če pristojni organ ni z določbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Ker pa se v obravnavani zadevi ni odločalo v upravnem postopku o večjem obsegu parc. št. 8/1, kot je bila navedena v sami zahtevi za denacionalizacijo, je bilo tudi po presoji revizijskega sodišča odločeno o denacionalizacijskem zahtevku v celoti, podlaga za izdajo dopolnilne odločbe po 1. odstavku 216. člena ZUP 1986 pa ni podana. Prav to je navedlo v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje in ima zato izpodbijana sodba razloge o odločilnih, za zadevo pomembnih okoliščinah. Zato bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu niso podane. Revizije pa glede na določbo 2. odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na podano obrazložitev revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.