Jedro

Nebojno delovanje sicer lahko predstavlja vojaško operacijo v pravem pomenu besede, vendar le, če so podane tudi druge okoliščine, ki neizogibno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo 2003/88/ES).

Na presojo sodišča prve stopnje, da niti v zvezi s stražo niti varovanjem državne meje niso podane izjeme za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, ne more vplivati pritožbeno sklicevanje toženke na poseben režim dela v času obvladovanja epidemije Covid‑19 med marcem 2020 in aprilom 2022. Epidemije Covid-19 ni mogoče šteti kot izredni dogodek v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19. Čeprav je bil režim dela v tem času drugačen kot sicer, nalog v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni mogoče šteti kot odziv na epidemiološke razmere. Z ukrepi za omejitev širjenja okužb Slovenska vojska ni delovala v smislu njenega vojaškega poslanstva.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo prikrajšanja pri plači iz naslova pripravljenosti na delo, odrejene v okviru straže za mesec marec 2021 in v okviru udeležbe na vajah (sklep v točki I izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati prikrajšanje pri plači za odrejeno stalno pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje za določene mesece od julija 2017 do februarja 2022 v neto zneskih od bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 1.299,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka IV izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev (točki II in IV izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje nanjo nedopustno prevalilo breme dokazovanja utemeljenosti tožbenega zahtevka, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami). Tožnik bi moral dokazati, da se v tem primeru uporabi Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva 2003/88/ES), ki državam članicam omogoča izvzetje celotne kategorije vojaških dejavnosti s področja njene uporabe. Njegove vloge v okviru izvzete dejavnosti toženka ni bila dolžna dokazovati. Ne da bi upoštevalo razlike med stražo in varovanjem državne meje, je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Ni se opredelilo do vseh navedb toženke, ki je uveljavljala izjeme po vseh štirih alinejah izreka sodbe sodišča EU v zadevi C‑742/19, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi pomanjkljive in napačne dokazne ocene Ukaza za delovanje sil Slovenske vojske v podporo Policiji pri širšem varovanju meje, Direktive št. 13-11 (Sodelovanje SV in Policije pri širšem varovanju državne meje ‑ Operacija Odboj) in pisne izjave A. A., je pripadnikom Slovenske vojske pri varovanju državne meje napačno pripisalo podporno vlogo. Delovali so namreč v prirejenem položaju s policijo, po principih vojaške taktike, skladno z linijo poveljevanja PINK, kot v vojaški operaciji v pravem pomenu besede. Ta pojem je v izogib neenaki obravnavi podobnih primerov treba razlagati kot strokovni in ne pravni termin. Pri definiciji tega pojma bi sodišče moralo upoštevati pisni izjavi prič A. A. ter B. B. in dejstvo, da lahko vojaške operacije potekajo tudi v mirnodobnem času, kot izhaja iz 83. točke obrazložitve sodbe C‑742/19 in sklepnih predlogov generalnega pravobranilca v citirani zadevi. Z napačno presojo, da operacija Odboj ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, je poseglo v suvereno pravico države, da se odzove na nacionalne grožnje, katere del je tudi pravica neko vojaško dejavnost opredeliti kot vojaško operacijo. Pri tem ni upoštevalo izrednosti migracijske situacije, ki se je izrazito poslabšala leta 2019, zaradi česar je bilo treba delo na meji organizirati v sistemu stalne pripravljenosti. Pripadnikom Slovenske vojske so se dodelile dodatne naloge, ki jih je treba presojati kot celoto. Iz pisnih izjav A. A. ter B. B. izhaja, da dolgotrajnost migracij ni omilila njihovih posledic in potrebe po naraščanju sil. Trajanje in vnaprejšnja načrtovanost dejavnosti, ki je lastna vsaki vojaški operaciji, ni relevantna za presojo. Po napačnemu kriteriju možnosti namesto primernosti rotacij je sodišče neutemeljeno izključilo obstoj izjeme po drugi alineji izreka sodbe C‑742/19. Odločilo je v nasprotju s pisno izjavo B. B., ki je pojasnil pomen stalne pripravljenosti za učinkovitost varovanja državne meje. S tem je neutemeljeno presojalo sistematizacijo in formacijo delovnih mest Slovenske vojske. Zaradi napačne dokazne ocene izjave C. C., ki je pojasnil večjo učinkovitost straže v sistemu stalne pripravljenosti, je zmotno ugotovilo možnost rotacije pri tej dejavnosti. Pri tem se ni opredelilo do nujnosti neprekinjenega varovanja, možnosti nastanka nepopravljivih posledic in sui generis narave straže, navedbe toženke pa je zavrnilo zgolj s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 196/2018, ki v tem primeru ne more imeti neposrednega učinka. V dokazni oceni je selektivno in napačno razlagalo pisno izjavo A. A., ki je pojasnil, da je vojaška operacija možna tudi v nebojni obliki delovanja. Stražo je napačno štelo za običajno dejavnost, ker ni upoštevalo potrebe po naraščanju sil in možnosti izrednih dogodkov, niti naredilo ustrezne primerjave med ustreznostjo odziva v sistemu stalne pripravljenosti in sistemu rotacije v takšnih primerih. Tako straža kot varovanje državne meje sta v obdobju od marca 2020 do aprila 2022 potekali v izrednih razmerah, katerih resnost in obseg je zaradi epidemije terjala sprejem nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti. Zaradi izrednih razmer je v tem obdobju vladal poseben režim dela, rotacija zaposlenih pa zaradi preprečevanja okužb ni bila možna. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja toženka v pritožbi. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5.Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločalo skladno s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu (prvi odstavek 7. člena ZPP). Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s tem nosila dokazno breme, ki pa mu ni zadostila. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

6.Sodišče prve stopnje je ustrezno ugotavljalo obstoj vseh s strani toženke zatrjevanih izjem. Pri tem je pravilno upoštevalo sodbo C‑742/19, iz katere izhaja, da je za izključitev posamezne dejavnosti s področja uporabe Direktive 2003/88/ES ključno: ali dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja vojaške osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; ali gre za dejavnost, za katero ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; ali se dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila direktive; ali bi se uporaba direktive za dejavnost z naložitvijo obveznosti organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Zgolj v okviru presoje narave straže in varovanja državne meje je ugotavljalo tudi, kako je bil v vtoževanem obdobju v ti dejavnosti vpet tožnik. Ker je svojo presojo utemeljilo z odločilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki so omogočali preizkus izpodbijanega dela sodbe, je pavšalno zatrjevani pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tako okoliščine varovanja državne meje kot tudi straže. Aktivnosti straže je glede na ugotovljene značilnosti utemeljeno pripisalo naravo običajne službe pripadnika, ki se je izvajala v mirnem času, brez posebnosti, ki bi opravičevale izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Ta ne omogoča izključitve celotne kategorije vojaških dejavnosti s področja njene uporabe, kot zmotno navaja toženka v pritožbi, temveč samo izjemoma, glede posebnih dejavnosti, katerih izvedba njeni uporabi neizogibno nasprotuje. Tudi glede varovanja državne meje sodišče upoštevaje ugotovljene značilnosti te vojaške aktivnosti ni ugotovilo izjem, ki bi opravičevale izključitev uporabe Direktive.

8.V zvezi z delovanjem pripadnikov Slovenske vojske pri varovanju državne meje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila njihova osnovna naloga že od leta 2015 podpora policiji. Z delom v mešanih patruljah in v opazovalnicah so zagotavljali varovanje postopkov, ki so jih izvajali policisti. V skupni dokazni oceni glede organizacije dela na državni meji je med drugim upoštevalo tudi Ukaz za delovanje sil Slovenske vojske v podporo Policiji pri širšem varovanju meje in Direktivo št. 13‑11. Upoštevaje spremembo organizacije dela v letu 2019, se je ustrezno opredelilo do nadgradnje nalog pripadnikov Slovenske vojske na državni meji. Utemeljeno je zaključilo, da iz pisne izjave A. A. ne izhaja vsebinska sprememba njihovih nalog po uvedbi operacije Odboj. Te so se kljub uvedbi sistema stalne pripravljenosti in organizacijskih posebnosti kot npr. linija poveljevanja PINK in vzpostavitev taktičnih operativnih centrov še vedno nanašale na pomoč policistom in zato ohranile podporno funkcijo. S takšno ugotovitvijo, ki se nanaša na okoliščine dela, v zvezi s katerim je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost, se sodišče prve stopnje ni opredelilo do strukturne podrejenosti vojske policiji. Pritožbeno sklicevanje na prirejenost njunih položajev je zato neutemeljeno.

9.Na drugačno presojo ne more vplivati pritožbeno zavzemanje toženke za zaokroženje nalog pripadnikov Slovenske vojske pri varovanju državne meje v serijo povezanih taktičnih aktivnosti za doseganje strateških in operativnih ciljev. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi sodišča prva stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Ta termin, ki predstavlja pravni standard, je sodišče prve stopnje glede na ugotovljene okoliščine primera napolnilo z ustrezno vsebino. Uporaba pravnega standarda prav s tem, ko omogoča upoštevanje konkretnih okoliščin, ki zahtevajo posebno obravnavo, zagotavlja enakost pred zakonom. Pri presoji sodišče prve stopnje ni bilo dolžno slediti razlagi iz pisne izjave A. A., na katero se tudi v pritožbi neutemeljeno sklicuje toženka, saj za razlago tega pravnega standarda strokovna vojaška tolmačenja niso neposredno uporabljiva.

10.Nebojno delovanje sicer lahko predstavlja vojaško operacijo v pravem pomenu besede, vendar le, če so podane tudi druge okoliščine, ki neizogibno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo 2003/88/ES). Sodišče prve stopnje je v 33. točki obrazložitve sodbe ustrezno pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbam A. A. in B. B. o izrednosti varovanja državne meje. Glede na težo in obseg pojava migracij v dolgem obdobju kontinuiranega trajanja utemeljeno ni štelo za izredni dogodek. Pritožbeno sklicevanje na 83. točko obrazložitve sodbe C‑742/19 in sklepne predloge generalnega pravobranilca v citirani zadevi, ki je posebne vojaške operacije, ki omogočajo izključitev Direktive 2003/88/ES, prav tako povezal s kriterijem izrednih razmer, je zato neutemeljeno.

11.Na drugačno presojo ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na poslabšanje migracijske situacije, ki naj bi terjala naraščanje sil. Sodišče prve stopnje se je v okviru izpeljanega dokaznega postopka prepričalo o poteku varovanja državne meje vseskozi vtoževano obdobje in vlogi pripadnikov Slovenske vojske pri tem. Ker toženka ni uspela dokazati bistvene spremembe narave te dejavnosti, je pravilno zaključilo, da varovanje državne meje ni bilo organizirano v okviru izrednih dogodkov ne pred ne po uvedbi operacije Odboj.

12.Presoja sodišča prve stopnje o naravi varovanja državne meje, ki ne ustreza pojmu izrednega dogodka po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19, temelji na več razlogih in ne zgolj na ugotovitvi o večletni izvedbi te dejavnosti. Bistvena za odločitev je ugotovljena ustaljenost te dejavnosti v smislu, da je omogočala vnaprejšnje načrtovanje delovnega časa. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje operaciji Odboj odreklo naravo vojaške operacije zgolj po kriteriju njenega trajanja, kot tudi pritožbena argumentacija, da so vse vojaške operacije načrtovane. Sodišče prve stopnje z razlago, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničemer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo.

13.Pritožbeni očitek o zmotni presoji možnosti namesto primernosti rotacij zaposlenih pri varovanju državne meje je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bi bilo to dejavnost mogoče povsem učinkovito organizirati po sistemu rotacije, glede na to, da je bila to praksa toženke vse do leta 2019. Varovanje državne meje se je pred uvedbo operacije Odboj prav tako uspešno izvajalo, temeljne naloge pa se v vmesnem času kot pojasnjeno niso spremenile. Pri presoji je sodišče pravilno povzelo pisno izjavo B. B., da je v sistemu stalne pripravljenosti možna hitrejša aktivacija enote v primeru, da se to izkaže za potrebno, kar pa ne izključuje možnosti organizacije dela po sistemu rotacije. Ker je tudi z rotacijo zaposlenih možno uresničiti namen varovanja državne meje, gre takšno organizacijo dela prav tako šteti za primerno. Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem se nanašajo na presojo izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES po drugi alineji izreka sodbe C‑742/19 in ne na presojo sistemizacije in formacije delovnih mest Slovenske vojske, kot neutemeljeno očita pritožba.

14.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dejavnost pripadnikov Slovenske vojske na državni meji ni bila usmerjena v uvajanje na terenu, ampak v izvrševanje nalog varovanja državne meje skupaj s Policijo. S tem je utemeljeno izključilo tudi obstoj izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES po kriteriju začetnega usposabljanja in operativnega urjenja.

15.V zvezi s stražo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v vtoževanem obdobju tožnik varoval objekte D., E. in F., na vseh treh lokacijah pa je straža potekala kot običajna služba v mirnem času, brez posebnosti. Pri presoji se je utemeljeno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018, ki se prav tako nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe. Zaradi enake pravne podlage je ta judikat relevanten tudi za odločitev v obravnavanem primeru, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo na ugotovljenih dejanskih okoliščinah. Opredelilo se je do vseh zatrjevanih izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je pritožbeni očitek, da je dejavnost straže presojalo zgolj po kriteriju možnosti rotacij, obrazložitev pa nadomestilo s sklicevanjem na neprimerljivo odločitev Vrhovnega sodišča RS, neutemeljen.

16.Na drugačno presojo ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na sui generis naravo straže, njen pomen za nacionalno varnost in potrebo po naraščanja sil v primeru izrednih dogodkov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da straže niso narekovali izredni dogodki, ampak se je izvajala kot redna in vnaprej načrtovana dejavnost oboroženih sil. Kot običajna služba zato spada v področje Direktive 2003/88/ES.

17.Glede poteka straže na objektih, kjer je delo v vtoževanem obdobju opravljal tožnik, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je konec leta 2022 sistem dela iz večdnevnih rotacij spremenil na sistem 12‑urne rotacije. V zvezi s tem je na podlagi pisne izjave C. C. ugotovilo, da se v Slovenski vojski pri varovanju objektov poslužujejo obeh sistemov, pri čemer je odločitev glede organizacije dela na določenem objektu v pristojnosti poveljnika posameznega objekta. Glede na to, da je odločitev o spremembi sistema varovanja skladno s svojo pristojnostjo sprejel načelnik Generalštaba Slovenske vojske, na podlagi česar so tudi na objektih, kjer je delo v vtoževanem obdobju opravljal tožnik, prešli na rotacije na 12 ur, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je izvedba straže po sistemu rotacije možna kot tudi primerna.

18.Pritožbeno nasprotovanje dokazni oceni pisne izjave C. C. in sklicevanje na manjšo učinkovitost izvedbe straže po sistemu rotacije je neutemeljeno. Iz 26. točke obrazložitve sodbe izhaja ustrezno pojasnilo, zakaj sodišče prve stopnje kljub oceni C. C., da je kvaliteta varovanja po sistemu stalne pripravljenosti boljša, ni sprejelo odločitve o obstoju izjeme od uporabe Direktive v smislu neprimernosti rotacij, posledično je izpodbijano sodbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Kateri način varovanja je bolj kvaliteten, namreč za presojo obstoja navedene izjeme po Direktivi 2003/88/ES ni pomembno. Iz istega razloga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno primerjati kakovosti varovanja različnih sistemov izvajanja straže v primeru naraščanja sil.

19.Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi dokazni oceni pisne izjave A. A., čigar opredelitve vojaške operacije v pravem pomeni besede sodišče prve stopnje ni izvzelo iz konteksta in je napačno interpretiralo, kot neutemeljeno zatrjuje toženka v pritožbi. Upoštevaje njegove navedbe, da so vojaške operacije načrtovana aktivnost in oblika bojnih kakor tudi nebojnih delovanj za dosego cilja, je pravilno presodilo, da straža glede na njeno naravo ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Pri tem sodišče prve stopnje ni spregledalo pojasnila priče A. A., da je možna izvedba vojaške operacije, čeprav gre za nebojno delovanje. Vendar je pravilno presodilo, da v okviru varovanja vojaških objektov ni prihajalo do bitk ali bojev za dosego operativnega cilja kampanje niti ni mogoče rednih, vnaprej načrtovanih nalog straže, ki se niso izvajale v izrednih razmerah, šteti kot nebojno vojaško operacijo.

20.Na presojo sodišča prve stopnje, da niti v zvezi s stražo niti varovanjem državne meje niso podane izjeme za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, ne more vplivati pritožbeno sklicevanje toženke na poseben režim dela v času obvladovanja epidemije Covid‑19 med marcem 2020 in aprilom 2022. Epidemije Covid-19 ni mogoče šteti kot izredni dogodek v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19. Čeprav je bil režim dela v tem času drugačen kot sicer, nalog v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni mogoče šteti kot odziv na epidemiološke razmere. Z ukrepi za omejitev širjenja okužb Slovenska vojska ni delovala v smislu njenega vojaškega poslanstva. V tem obdobju se ni spremenila narava njenih dejavnosti. Priporočila za delo v mehurčku, omejevanje stikov in pogojevanje dela s kriterijem PCT niso izključili možnosti rotacije zaposlenih, kot neutemeljeno zatrjuje toženka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da zgolj dejstvo, da se rotacija v določenem obdobju ni izvajala zaradi epidemioloških ukrepov, ne pomeni, da pogoji za rotacijo dejansko niso obstajali. Omejitvi rotacije v tem obdobju namreč ni botrovala sprememba vsebine dela, ampak drugi razlogi, ki ne predstavljajo izjeme v smislu druge ali tretje alineje izreka sodbe C‑742/19.

21.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 7/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.